/ PETEK, 19. NOVEMBER
Med pripravami na uredniški sestanek me preseneti klic iz rodnega Maribora. Urednik priloge, ki jo berete, mi pove, da je prišel "čas plačila". "Saj se spomniš, ko sem gostoval v nekem tvojem podkastu al' kak' se že reče?" se trudi biti duhovit Rok Kajzer. Heh, mu bom že dal v "nekem tvojem podkastu al' kak' se že reče". S televizijsko kolegico Tanjo Starič res že dobro leto ustvarjava oddajo Umetnost možnega, ki jo poslušalcem ponujamo v obliki podkasta in v kateri z novinarskimi kolegi analiziramo politiko. Delam se, da se ne morem spomniti Kajzerjevega gostovanja na Radiu Slovenija. "Res sem bil bolj tiho, ker nisem imel kaj pametnega povedati," je vsaj malo samokritičen, potem pa preide k bistvu in zahteva, naj napišem dnevnik za Večerovo sobotko. Zakaj jaz? "Ker so me vsi drugi zavrnili in smo rekli, da boš tudi ti dovolj dober." O, kakšna čast, da v sili hudič tudi muhe žre!
V službi ostanem skoraj do večera, ker sem za popoldansko dežurstvo prvič zadolžil mlado sodelavko Laro, ki zaključuje študij. Imam srečo, da se lahko ukvarjam s podmladkom redakcije. Ob delu z mlajšimi kolegi se spominjam svojih začetkov na Večeru, kako smo z Matijo, Andrejo, Franjo in drugimi srkali znanje starost novinarstva. Spominjam se našega mentorja Mirka Lorencija, ki ga žal ni več z nami. A prepričan sem, da bi bil danes ponosen na svojo jato. Z Laro pridelava še nekaj odzivov na novi vladni protikoronski paket, in ker je tudi Mirko nas "metal v vodo", ji naročim, naj v Radijskem dnevniku kar v živo obdela vladne odločitve in prvi odziv nanje. Ko dobro opravi, sva oba zadovoljna.
/ SOBOTA, 20. NOVEMBER
Dan začnem zgodaj z elektronskimi izdajami časopisov in poslušanjem Druge jutranje kronike. Naš Jure zaokroži nočno glasovanje o interpelaciji ministrice Simone Kustec s prvimi političnimi odzivi. Ministrice se spominjam iz študentskih let kot iskrive asistentke v prvem letniku. Radi smo obiskovali njene vaje politologije, ker nas je spodbujala k razmisleku o politiki ter sistemu zavor in ravnotežja, ki se je utrdil v sodobnih državnih ureditvah z namenom preprečevati zlorabe politične moči. Zato mi je žal, kako se je zapletla z aktualno oblastjo, za katero je ta civilizacijski dosežek španska vas. In kako ironično, če res misli, da se je znašla na udaru kritik zato, ker je ženska - ob tem, da kot ministrica sobiva v mačistični združbi, katere vodja naše novinarske kolegice imenuje odslužene prostitutke.
Počasi se bosta v megleno jutro zbudila še Jasna in Miha. Potem bo naš tretješolec šel s svojimi Leopardi iz roda Rožnik na druženje ljubljanske zveze tabornikov, z Jasno pa bova ta čas zagrizla v kak hrib, da pobegneva megli in najdeva kak sončni žarek.
/ NEDELJA, 21. NOVEMBER
Z obiskom nas prijetno presenetita Peter in Janja z mlajšim sinom Vidom, ker ima njegova sestrica Sara trening v ljubljanskem plezalnem centru. Miha in Vid sta presrečna, da se vidita. Medtem ko mi srebamo kavo, mulca raziskujeta okolico Koseškega bajerja in - vegetacijo. O tem govorijo blatne sledi na njunih oblačilih, kar vzbudi nekaj nejevolje pri mamicah. Jaz pa si mislim, da sta preživela še en srečen dan svojega otroštva. Zvečer naš srečni otrok hiti z umivanjem zob in drugimi rituali, da pred spanjem ujame športna poročila. Vesel sem, da ima rad šport. Ker ne igram lota, se šalim, da sem kupil srečko z vpisom mulca h košarki. Morda bo kot Dončić končal v NBA. Mladi košarkar se stisne k nama na kavč že ob pol osmih, ko moj prijatelj Seku Conde v Zrcalu dneva govori o druge vrste loteriji - o žalostni ruleti migrantov z Bližnjega vzhoda, ki so obtičali na poljsko-beloruski meji. Za Miho so podobe resničnosti in trpljenja ljudi, tudi njegovih vrstnikov, prevelik zalogaj. Zatisne si ušesa in zašepeta Jasni: "Povej mi, ko bo šport." Podobe se me še bolj dotaknejo, ker jih z začetkom športnih poročil še zdaleč ne bo konec.
/ PONEDELJEK, 22. NOVEMBER
Z enim ušesom spremljam dolgočasno razpravo o interpelaciji zoper ministra Dikaučiča. Še zaveznikom iz koalicije se ne ljubi odločneje podpreti anonimnega ministra, nad katerim visi utemeljen sum poneverb. Sramotno nizka podpora ne zanj ne za vladajočo garnituro ne pomeni večje zadrege. Karavana gre dalje in sprašujem se, kaj nas je privedlo v ta krasni nori svet, v katerem so posamezniki za ozke politične interese pripravljeni dati na razprodajo svoj ugled in dostojanstvo. Zvečer odidem v Mladinsko gledališče, ker pri filozofu in glasbeniku Boštjanu Naratu v ciklusu razprav Dežela pridnih gostuje predsednica našega novinarskega društva Petra Lesjak Tušek.
Govorita o duhu časa, ki ni nenaklonjen novinarskemu delu - naši strasti in prekletstvu. Ker smo v teatru, se najprej z gromkim aplavzom namesto z minuto molka poklonimo dr. Tončiju Kuzmaniću. Ko nas je sredi dneva dosegla vest o njegovi smrti, sva si z nekdanjim sodelavcem Urošem, danes novinarjem Dela, izmenjala sporočilo: "Slava mu!" Pred desetimi leti sva imela z njim precej nenavaden intervju za Večer. Kljub profesorjevi ekscentričnosti so bile njegove misli ostre kot britev. "Radikalni elementi zunaj etablirane politike se pojavljajo od momljanja po pivnicah prek navijaških skupin do paravojaških enot, ki jih je moč mobilizirati čez noč," nama je takrat povedal. Kako prav je imel, danes pričajo paradiranje vard ter provokacije rumenih jopičev in drugih zlaganih domoljubov, ki se spogledujejo z neonacizmom. S Petro in preostalo družbo še vztrajamo v teatru do dovoljene 22. ure. Skupna ugotovitev večera je, da je novinarstvo tek na dolge proge, da je treba vztrajati pri profesionalnih poklicnih merilih in se še naprej truditi po najboljših močeh. Ni predaje!
/ TOREK, 23. NOVEMBER
"Si za ribe? Sonce je!" Uroševo sporočilo mi polepša dan. Kot sulico me ponese iz pisarne proti ljubljanski tržnici, kjer se razliva jesensko sonce. A še preden priletim do Mičotove stojnice, se na Trubarjevi zaletim v Cirila Horjaka, ilustratorja te rubrike. Pravo gojišče pozitivne energije je mojster čopiča, a žal ne preveč duhovit. "Zdaj pa res že vsak lahko piše dnevnik v Večeru," se mi resnobno roga in me fotka, da me bo lahko narisal - gotovo s prevelikim nosom ali previsokim čelom. Res ne razumem Kajzerja, zakaj ves čas jamra, kako se ga ne more znebiti, češ da ga je "dobil v paketu s sobotno prilogo", ko pa imata enak (ne)smisel za humor. Z Urošem naposled ob sardelicah izmenjava izkušnje z družinskih potovanj med krompirjevimi počitnicami. Vmes prileti Helenino sporočilo: "V četrtek imamo tiskovko." Piše mi tista pogumna kolegica s Televizije Slovenja, ki je na Brdu pri Kranju pred obličjem evropske javnosti, tujimi novinarji in Ursulo von der Leyen izzvala premierja Janšo z neposrednim vprašanjem, kdaj bo vlada izpolnila zakonske obveznosti do STA. Zdaj je na udaru njena in naša televizija, saj vodstvo RTV načrtuje krčenje informativnega programa. Vsekakor je treba televizijske kolege v prizadevanjih za ohranitev relevantnih vsebin podpreti.
/ SREDA, 24. NOVEMBER
Po uredniškem sestanku sedem še z Eriko, urednico Studia ob 17-ih, in Evo, predstavnico podmladka naše redakcije. "Eva, moramo se pogovoriti o tvoji prihodnosti," začnem malce teatralno. Pisano pogleda, Erika se nagajivo muza, jaz pa nadaljujem: "Čas je, da vstopiš v svet novinarstva skozi velika vrata - naredila boš prvi Studio ob 17-ih!" Enourna debatna oddaja z gosti v živo je za mlade novinarje na Radiu Slovenija velik korak. Izraz zaupanja in priznanje za trud. Veseli me, ker v njenih očeh ne opazim strahu, temveč ponos, da bo lahko vodila oddajo, ki že 45 let velja za paradno edicijo našega radia zaradi vzdrževanja visokih novinarskih standardov in kulture dialoga. Slednje pa ni vrlina nekulturnega ministra za kulturo Simonitija, ki je včeraj z arogantnim odzivom na novinarska vprašanja po odstopu ravnatelja Drame demonstriral odnos oblasti do kulture, kulturne dediščine in seveda medijev.
/ ČETRTEK, 25. NOVEMBER
Iz četrtega nadstropja radijske stavbe se spustim čez cesto na novinarsko konferenco podpret televizijske kolege, ker nasprotujejo napovedanemu krčenju informativnega programa in ukinjanju oddaj, ki pomenijo konkurenčno prednost našega javnega servisa. Vodstvo RTV menda zasleduje večjo gledanost televizije, a aktualni trenutek, ki prinaša javnemu servisu kopico finančnih izzivov in načrtnega spodnašanja zaupanja v javno RTV, pač ni primeren za eksperimente. Veseli me enotnost televizijskih kolegov. Srečam tudi kolege z STA z odgovorno urednico Barbaro Štrukelj na čelu, ki so prišli izrazit podporo televizijcem. Skoraj leto dni smo jim nekateri stali ob strani, potem ko je vlada samovoljno ustavila financiranje njihove javne službe. Zdaj to vračajo našim sodelavcem z druge strani ceste. Naš novinarski tek bo še dolg, a druge možnosti ne vidimo. Treba je vztrajati! Ni predaje!
