/ PETEK, 12. NOVEMBER
Ura je 4.50, spet zvoni budilka, zadnjič ta teden. Še pet minut - si rečem - in jo utišam. Ko ponovno pogledam na uro, je 5.30. Klasika! Gas in dolge luči, da ne zamudim v službo. Med vožnjo malo slovenske glasbe, da mi privabi nasmeh na usta, ki bo še kako prav prišel. Samotestiranje - negativen, odpiranje črpalke in nadziranje PCT-pogoja pri vhodu … Kar nekaj napora in živcev je potrebno, da sem prijazen in nasmejan med tem, ko ljudem pri vhodu "težim" s preverjanjem PCT-pogoja in vpogledom v osebni dokument. Največje zadoščenje pa je, ko stranka, ki je prišla našpičena, odide nasmejana. Vedno znova iščem nove ideje, kako stranke, polne skrbi, vsaj malo razvedriti. Kljub zelo meglenemu vremenu jim vedno zaželim lep sončen dan še naprej. Popoldan menjava gum na avtu. Med čakanjem me pokličejo z radia za pogovor o tolarjih in - po Murphyju - kamorkoli se umaknem, povsod ropoče: v delavnici je glasno, zunaj se mimo pripelje vlak, in ko se umaknem za delavnico, se, seveda, vklopi kompresor. Novinarka je bila zelo dobro pripravljena in pogovor je tekel gladko. Suvereno odgovarjam na vprašanja. Vesel sem, ker sem lahko izpostavil, kako pomembno se mi zdi, da smo na slovenski tolar, ki je bil lep denar, naš denar, ponosni. Da se ga spominjamo in svoje navdušenje prenašamo tudi na mlajše rodove. Pogovor bo na radiu Štajerski val objavljen čez par dni. Po končanem pogovoru me kliče še novinarka VTV. Dogovorim se za gostovanje v oddaji. Zvečer pregledam medije in vidim nekaj objav na spletu. Odziv na odprtje moje razstave je dober. Z mislijo, da je dan dobro minil, se odpravim spat.
/ SOBOTA, 13. NOVEMBER
Danes je velik dan, z Rikom imava izpit v pasji šoli. Najprej jutranja kava na terasi, sledi pripravljanje priboljškov. Suha salama vedno deluje. Kot vsako jutro tudi danes ura (pre)hitro teče. Riku, ko vidi, kako sem oblečen, je takoj jasno, kam greva. Glavo kar sam porine v ovratnico, vzamem povodec in druge pripomočke ter hitro v avto. V Sevnico na društveni poligon prideva malo pred deveto uro. Večina tečajnikov, ki danes opravljajo izpit, je že zbrana. Z Rikom se umakneva, da se lahko pripraviva na izpit. Malo igre, malo pogojevanja in seveda poizkusi, da bi opravil veliko potrebo. A kot po navadi je vse drugo bolj zanimivo. Samo upam, da ne bo zasral izpita. Potem pa čakanje, da prideva na vrsto. Trema narašča, a je, v primerjavi s prejšnjim izpitom, bistveno bolje. Prijava pred sodnikom. Zaenkrat vse dobro, delala bova zadnja, zato najprej na odlaganje. Super, Rik dobro sodeluje in tudi mene trema ne muči preveč. Zdaj sva na vrsti. Rik čuti, da gre zares, tesno se s plečko stisne ob mojo levo nogo in pogleda sploh ne odmakne. Vodljivost na povodcu super, skupina super, vodljivost brez povodca super. Kar ne dojemam. Sledijo vaje v gibanju. Sedi z oddaljevanjem odlično, še zadnja vaja, prostor z oddaljevanjem. No ja, tu je bil reakcijski čas malo slabši, a zadovoljiv. Sledi odjava. Sodnik pravi, da sva delala izredno lepo, da pa se na levih obratih vidi, da psu pomagam z nogo. Če bi bila zadnja vaja prav tako dobro izvedena kot vse pred njo, bi verjetno dobila vseh sto točk, a prostor za izboljšave še vedno je. Sledi še zaključek izpitov s podelitvijo priznanj in delovnih knjižic. Vsi smo veseli, navdušeni, kar ne dojemamo, da je res. Sodnik je opravil izvrstno delo in pojasnil, kje še imamo možnosti za izboljšanje. Hvala seveda tudi našim inštruktorjem, ki so nas skrbno pripravljali. Uspešen dan je za nama. Ponosen sem na svojega psa in vesel najinega uspeha.
/ NEDELJA, 14. NOVEMBER
Današnji dan bo umirjen. Dolgo spim, potem pa uredim fotografije in objave na facebook strani Kinološkega društva Posavje. Včerajšnji izpit je treba deliti z drugimi člani. Razmišljam, kako fino je, da novi člani društva zavzeto sodelujejo pri njegovih aktivnostih. Brez njih posnetkov izpitov ne bi imeli. Malo pospravljam stvari, ki so ostale neurejene od odprtja razstave v Knjižnici Laško. Razmišljam o pogovoru, ki ga bom imel v sredo v jutranji oddaji na VTV, beseda naj bi tekla o numizmatiki na splošno in o razstavi Radeče in tolar. Pripraviti in izbrati moram nekaj fotografij pa kakšno stvar, da jo prinesem v studio. In seveda kmalu spat. Jutri je že ponedeljek.
/ PONEDELJEK, 15. NOVEMBER
Joj, spet tistih pet minut. Ura zvoni ob petih, da bi lahko v miru popil kavo, a načrt je padel v vodo. Danes se moram testirati, in ker je v Radečah testiranje samo med 6. in 7. uro zjutraj, kaj veliko izbire nimam. Spomnim se stranke, ki je komentirala vladne ukrepe in bila vsa besna, ker v naših koncih čez vikend nikjer ni mogla opraviti testiranja. Vrsta pred zabojnikom je dolga, in ko čakam, se spomnim na včerajšnje razmišljanje našega župana Tomaža Režuna na facebooku, ki mi je bilo zelo blizu … "Pomešali smo zdravje s politiko in na tem mestu apeliram, naj se zdravstvo ukvarja samo z zdravstvom, politika pa naj se ukvarja s politiko. Epidemiološka situacija se izkorišča na račun interesov, ki velikokrat nimajo zveze ne z ljudmi ne z zdravjem. Mi vsi pa bodimo prijazni drug do drugega, zaupajmo v odločitve soljudi in naj naši medsebojni odnosi ne utrpijo nepopravljive škode. Še vsa težka in nemogoča obdobja so minila in tudi to bo. Ne želim pa si, da po bi koncu tega ostali sami, nasršeni proti vsemu in vsakomur. Cepljeni, necepljeni, testirani, prebolevniki - vsi smo primarno in predvsem ljudje, vsak s svojo unikatno življenjsko situacijo, in ni prav, da se obsojamo brez poznavanja celotne slike. Želim si, da nas upanje v boljši jutri na koncu poveže in da vsak na svoj način pripomoremo k čimprejšnjemu zaključku tega turobnega obdobja." Ko si zapisujem misli v dnevnik, se spomnim, da je danes moj najljubši dan v mesecu - "marija geld". Dober občutek do osemnajstega, ko bodo trajniki opravili svoje in ga imenujem "marija sedem žalosti", od tu naprej pa samo "še pomnite, tovariši". Še ena kava in že hitim proti Celju po opravkih. Kratek obisk očeta, kot vedno, kadar sem v knežjem mestu, pa hitro nazaj v Radeče. Ob 11.45 sem naročen pri zobozdravniku, prvič se srečam s svojo novo zobozdravnico, seveda zamujam, Murphy me spremlja povsod. Prijazna je bila, všeč mi je, vzamem jo za svojo. Hitim domov in popoldan v službo, kjer bo spet lep sončen dan.
/ TOREK, 16. NOVEMBER
Dokaj zgodaj vstanem, saj se moram še malo pripraviti na pogovor o numizmatiki, tolarjih, zbiranju in razstavi, ki ga bom imel na televiziji. Spet sem razlagal o tem, kateri bankovci so prvi tolarji. In kaj je prvi slovenski denar. Celotna zgodba slovenskega tolarja je pomemben del naše zgodovine in zdi se mi pomembno, da to zgodovino, na katero smo lahko in moramo biti ponosni, ohranjamo in prenašamo tudi na mlajše rodove. Ko se vračam, še postanek pri očetu in že hitim v službo. Za preverjanje PCT-pogoja smo dobili prijazno študentko. Veliko sem premišljeval o tem PCT-ju in preverjanju pri vhodu. Razmišljam in poskušam razumeti tiste, ki so za, in tudi tiste, ki so proti. A ni tako, da lahko jaz za vstop obiskovalca zahtevam karkoli želim, obiskovalec pa se lahko na osnovi tega odloči in povabilo tudi zavrne. Pa za to ne potrebujem nobenih ukrepov ali posebnih zakonov. Osebne izkaznice smo že zdavnaj morali kazati za vstop v nočne klube, za nakup cigaret in alkohola, v zadnjem času celo za plačilo položnic. Zdaj pa je to kar naenkrat problem. Poskusimo biti malo bolj solidarni drug do drugega tam, kjer smo lahko. Bodimo strpni. Vsakdo skuša samo opraviti svoje delo po najboljših močeh. Če se ne strinjam s sistemom, bom to jasno in glasno povedal, ko bo čas za to. Na volitvah. Če je zadeva tako resna, da nihče od trenutno potencialnih odločevalcev ni po mojem okusu, bom kandidiral sam. Ne bom pa težil in grenil življenja tistemu ubogemu študentu, ki mora zmrzovati pred vrati, da bo poleti morda lahko šel s prijatelji na morje. Če mu ne bo treba tudi takrat delati, da bo lahko tudi naslednje leto študiral. A kljub vsemu še vedno vsakomur zaželim lep sončen dan še naprej.
/ SREDA, 17. NOVEMBER
Zjutraj kot običajno pijem kavo in gledam novosti. Video sekcije za primarno pediatrijo, kako sedemletnik izvaja samotestiranje. Zelo samozavestno je to naredil. Bravo. Pa razmišljam in si mislim, morda bo v otrocih to vzpodbudilo zanimanje za kemijo ali druge plemenite znanosti. Spomnim se, kako smo si kot otroci zastavljali ideale in cilje na podlagi lastnih pozitivnih izkušenj. Na koncu videa otrok mirno in vzravnano čaka rezultate. A hočeš nočeš se mi prikrade misel - kaj, če bo test pozitiven, kdo bo otroku v oporo? Kako bodo reagirali sošolci? Ga bodo zaradi tega izločili in stigmatizirali? Kako se bo počutil, kdo mu bo stal ob strani ... Zatopim se v misli, iščem odgovore in se spomnim Martina Krpana: "Minister Gregor pa nič." Ura teče in brez odgovorov odhitim v službo. Danes delam dopoldan. Komaj čakam, da bo ura ena. Popoldan imam napovedano strokovno vodenje po razstavi Radeče in tolar v Knjižnici Laško. Poskrbim, da tokrat ne bom zamudil. Vodenje je tako kot tudi prihodnje srede ob 17. uri. Ponovno si ogledam razstavo, preverim, ali je vse na svojem mestu. Poklepetam s prijaznima knjižničarkama in direktorjem. Obiskovalci so prišli in vodenje se lahko prične. Navdušeno jim razlagam o slovenskem tolarju in o tem, kako je nastajal. Kako so ga od začetka delali v strogi tajnosti in kako sem vesel, da se po trideset letih že lahko nekaj spregovori o dejstvih, ki so bila prej javnosti skrita. S tem se pokaže tudi, česa so bili sposobni in so še vedno naši delavci. Izdelati kvaliteten papir, ki izvira iz doline ob Sopoti. Obiskovalci so bili večinoma starejši, povem pa, da se mi zdi pomembno, da vedenje o tem delimo z mlajšimi rodovi. Priložnost izkoristim tudi, da usvojimo, od kod izrazi nežke, jur, kovač in prebita para. Ob koncu še izmenjamo mnenja o tem, ali nam je bilo bolje v času tolarja ali nam je bolje sedaj. Mnenja so seveda različna.
/ ČETRTEK, 18. NOVEMBER
Danes razen službe nimam ničesar posebnega. S kolegi numizmatiki predebatiram o pomenu promocije numizmatike, s pomočjo katere se zbiratelji lahko ogromno naučimo o zgodovini, geografiji, umetnosti, kemiji in še marsičem. Seveda je želja po tem, da bi znanje in vedenje razširili med mlade, velika, treba bo najti način, kako prodreti in jih nagovoriti. Popoldne je v službi spet klasičen lep sončen dan, naj bo takšen še naprej.
