/ PETEK, 29. OKTOBER
Kaj smo v življenju, drobec časa ..." Z znanimi verzi me že zjutraj v avtu na poti v pisarno pozdravita skupina Pliš in sonce. Ne vem, ali je kaj lepšega kot sonce v jeseni, en dan pred podaljšanim vikendom, ki prinaša spomine. Predvsem na vse, česar nimamo več. Recimo gotovosti v to, kaj bo ponovno prinesla zima. Napeta sem. Svoje življenje, kljub svoji avanturistični naravi, imam rada pod kontrolo. Rada načrtujem dneve, potovanja, srečanja in celo čas zase. Zadnje čase pa preživljam od ukrepa do ukrepa. Pred vrati je projekt Pubec, 6. Salon štajerskih mladih vin, odgovora na to, ali dogodek bo, pa še vedno nimamo. Po enem letu brez dogodka čutim, da vinarji, ljubitelji vina in tudi mi potrebujemo druženje v živo. Tisto toplino, bližino. In ob pogledu na to, kar nam je s projektom uspelo doseči v sedmih letih, odkar traja, bi bilo res fino nazdraviti v živo. Saj bo, mora biti.
/ SOBOTA, 30. OKTOBER
Vsak dan spremembe, ki so od lanskega marca postale stalnica našega življenja. Sprašujem se, ali sem toliko občutljiva, da je to začelo najedati tudi moj notranji mir, ali je to odraz duha tega časa. Nekoliko sentimentalna postajam, z nostalgijo za časi, ki se mi v resnici niso zdeli tako blazno "kul in oh in sploh", a očitno je res, da se v spominih vse zdi lepše, kot je v resnici bilo. Pa je res bilo? Morda bi nam bilo lažje, če se sprijaznimo z novo realnostjo in nehamo hrepeneti po vsem, česar morda nikoli več ne bo.
/ NEDELJA, 31. OKTOBER
Ah, nekoliko sem razočarana te dni. Minilo bo. Ali pa tudi ne. Nekaj od tega zagotovo. Namesto da bi se veselili tako pomembnega praznika, kot je dan reformacije, v Sloveniji na veliko praznujemo še en uvoženi praznik, ki se ga, glede na množično udeležbo ljudi na koncertih in zabavah, korona boji. V času, ko vsi poudarjamo, kako pomembno je podpirati lokalno, obiskovati domače turistične znamenitosti, mi iščemo smisel v noči čarovnic, ameriškem prazniku, katerega konteksta večina ne razume in niti ne pozna. Zelo hipokritsko se mi zdi, kako z lahkoto sprejemamo vse, kar je tuje, in kritiziramo naše. Želela bi si, da bi na dan reformacije namesto svojega "našemljenega frisa" vsak na socialnih omrežjih objavil odlomek iz svoje najljubše knjige, ob kozarčku svojega najljubšega slovenskega vinarja … Ampak ja, kot v gospodarstvu tudi tukaj velja pravilo, da je vse, kar je tuje, boljše, dokler nas nespametna (raz)prodaja naših bogastev ne začne boleti, tako kot prodaja Laškega in Uniona, ki se je izkazala za še en fiasko naše politike. Ampak vse se začne s spoštovanjem naših običajev, praznikov in kulture; namreč narod, ki ne ceni nesnovne dediščine, z lahkoto proda tudi materialne dobrine.
/ PONEDELJEK, 1. NOVEMBER
Ljudje smo res smešna bitja. Najbolj na svetu se bojimo smrti, o njej ne govorimo in se kot noj z glavo v pesek skrivamo pred njo. Straši nas misel na to, kako krhko in minljivo je naše življenje. Mene smrt ne straši, ne bojim se je. Strah me je ljudi, ki se mrtvih spominjajo samo enkrat na leto. Ko se v kolonah prebijajo na pokopališče, kjer niso bili od lanskega 1. novembra. Straši me misel na ljudi, ki ne živijo, človečkov, ki z lastno omejenostjo in scenariji želijo vplivati na življenje drugih. Mene smrt pomirja. Je edina stvar, ki se nam bo vsakemu izmed nas zagotovo zgodila. In "memento mori", ki ga doživljamo na ta dan, bi moral naša življenja osmisliti, ne pa, da nas straši. Življenje je težko, še nihče ga ni preživel. In nihče ga ne bo. Ampak, mar ni ravno to čudovito? Ob vseh napakah in neumnostih, ob vseh izgubah ljubljenih oseb, ob rutinah in vsakodnevnih opravkih, smehu in solzah življenje teče dalje. Vse velike težave, zlomljena srca, romance, velike ljubezni so doživeli že tisoči. O njih so pisali romane, pesmi, opere … Mi pa dramo lastnega vsakdana postavljamo na prestol in včasih se nam zdi, da nekaterih stvari preprosto ne bomo preživeli. A ne, preživiš vse, vse veselje, vso radost, vso bedo, samo lastne smrti ne. Zato uživaj. Ob kozarcu dobrega vina, vrhunski kulinariki, nežnih dotikih, verzih, ki se dotaknejo tvoje duše, poljubih … Samo uživaj, vsak trenutek, nikoli namreč ne veš, kdaj je zadnji.
/ TOREK, 2. NOVEMBER
Življenje se vrača v stare tire. Ali pa tudi ne. Po počitnicah nazaj v službo. Po počitnicah nazaj v zaprtje države? Upam, da ne. Vse, kar si želim, je normalno življenje. Želim si gužve. Prepotenih teles, ki se na koncertih drgnejo eno ob drugo. Obiska gledališča, v dolgi večerni obleki in z rdečo šminko, ki je ne prekriva maska. Žuranja v nabito polnem klubu, obiska trgovine brez kazanja QR-kode. Stiska rok in objema brez skrbi. Normalizacije našega posla, ki je tako tesno povezan z dogodki in industrijo srečanj. Želim si, da bi v petek na dogodku lahko ponovno, pa čeprav po vseh korona omejitvah, vsaj za hip doživeli to staro normalnost. Zvija me v trebuhu, tako se bojim, da bo tudi letos Pubec odpadel. Želim, da vinarji predstavijo svojo novo vinsko letino na dogodku kot na tistih v petih letih poprej. Ker si to zaslužijo, ker si tisti, ki cenijo vino, to zaslužijo. Ker si sama ne znam predstavljati, kako dolgo bomo kot družba zdržali pod konstantnim pritiskom in v konstantnih razdorih med cepljenimi, necepljenimi, prebolevniki, testiranimi, tistimi, ki verjamejo v covid, in tistimi, ki ne. Meni je res vseeno, v kaj kdo verjame, dokler s svojim obnašanjem ne omejuje moje svobode. Ma, kakšne svobode neki ... Dokler ne vpliva na to, ali bomo lahko imeli dogodke, ali bo naš posel še tekel … Lahko verjameš v leteče črve, samo zavedaj se, da se tvoja svoboda konča tam, kjer se začne moja. In da je posel, ki zagotavlja eksistenco meni in moji družini, enako pomemben kot tvoj.
/ SREDA, 3. NOVEMBER
V življenju sem najbolj ponosna na stvari, ki mi jih je uspelo predelati, prerasti, pustiti za sabo. Na strahove, ki so me omejevali. Veliko stvari se še vedno bojim. Recimo nepismenih ljudi, čeprav moji prsti in jezik včasih prehitijo misli in grejo po svoje. Šalo na stran. Eden mojih večji strahov je govorjenje pred množico. Res se ga bojim. Pa ne zaradi vsebine, ki jo moram predati, temveč zaradi svoje tipične haloške melodije, ki pride v kompletu s še tako izdelano vsebino. Dolgih ejev verjetno nikoli ne bom skrila. Ob številnih izkušnjah, tudi manj prijetnih, pa sem se začela zavedati, da je ljudem v bistvu vseeno za moj naglas. Sama sem ujeta v svoj strah pred tem, da ljudem ne bom ugajala. Da jim zaradi tako banalne zadeve, kot so predolgi eji in drugo, kar pride v kompletu z mano, ne bo všeč. V bistvu ni pomembno, da so jim všeč moj glas, naglas in stil govorjenja, vse, kar želim, je, da se jih zgodba, ki jo delim, dotakne. Da se spomnijo občutka, ki sem jim ga med pogovorom dala, in da razumejo zgodbo, ki jo želim predati. Ponosna sem na Haloze, iz katerih izhajam. Ob ne tako čudovitem naglasu so mi dale trdnost, naučile so me trme in začela sem razumeti vračanje. Vračati se k svojim koreninam in jih spoštovati. Kupovati lokalno in s tem podpirati tiste, ki so se odločili ostati in vztrajati. Si tisto, kamor se vedno vračaš. Kdo si ti?
/ ČETRTEK, 4. NOVEMBER
Ej, ti, ki to bereš, veš, da že zelo dolgo nisem pisala dnevnika? Čeprav se mi to po sedmih dneh pisanja sploh ne zdi tako zelo slaba ideja. Svoje utrinke in zapiske delim na socialnih omrežjih, saj se mi zdi, da sem kar srednje zanimiva in zabavna ter da lahko koga s svojimi prebliski rahlo brcnem v rit. Verjamem, da vsi včasih potrebujemo kakšen stavek ali dva, ki nas pomirita ali pa razjezita, v glavnem premakneta, da naredimo kaj drugače; da vsaj pomislimo, da je možno narediti kaj drugače. Tako je bilo z začetki Pubeca. Bila je ideja, kako z majhnimi koraki in povezovanjem narediti veliko zgodbo. Bila je vera, da se vse da. Bila je moč in energija vinarjev in naju, Natalije in Boruta, ter ekipe Mediaspeeda, ki je leta 2015 zbobnala na kup vinarje in Pubeca izstrelila v svet. Ali verjameš, da je lahko ideja tako močna, da je že v prvem letu salon obiskalo več kot 600 ljudi? Da je Pubec v sedmih letih postal sinonim za mlado vino? Jaz verjamem, da nam nobena ideja, nobena želja ni bila dana zgolj zato, da o njej sanjarimo, ampak da jo z močjo in odgovornostjo tudi izpeljemo. Vse, kar imaš na svetu, si ti sam in od nikogar drugega ni odvisno, kaj boš s svojo čudovito močjo, ki ti jo je dalo življenje, naredil (še najmanj pa od tega, kar si mislijo drugi). Mi smo s Pubecom spisali dobro zgodbo. In ni edina. Verjamem, da jih bo še mnogo. In verjemite mi - kjer je volja, tam je pot, in kjer je pot, so tudi ovinki, hribčki, hribi in doline, na cilju pa vas čaka nagrada. Na zdravje, na življenje, na Pubeca!
