/ PETEK, 22. OKTOBER
Zbudim se, kot po navadi, že ob petih. Ko sem bil mlad, sem lahko brez težav spal do poldneva, če me ni nihče prebudil. Vstanem in se odmajam do računalnika. Stara navada je železna srajca, preverim elektronsko pošto. Nič takega. Vse moje misli se vrtijo okoli dogodkov v čast 200-letnice Narodnega muzeja Slovenije. Veliko tega je že mimo, ravno pred tednom dni je imel muzej rojstni dan. Pripravili smo dan odprtih vrat, obiskovalci so lahko pokukali v zaodrje muzeja, kot mu pravimo. Kamor običajno nimajo vstopa. V knjižnico, grafični kabinet, restavratorske delavnice. Kustosi so prinesli nekaj muzejskih predmetov iz depojev, da so si jih obiskovalci lahko ogledali, celo prijeli v roke. Obiskovalcev je bilo veliko, ljudje so bili navdušeni in mnogi so spraševali, kdaj bo naslednji dan odprtih vrat. Ob šestih je bila seveda rojstnodnevna torta, ki sva jo prerezala skupaj s direktorico Prirodoslovnega muzeja. Baje je bila dobra, jaz pa nisem prišel do svojega koščka. Je zmanjkalo. Torej, sporočilo zanamcem, ko bodo proslavljali 300-letnico. Večjo torto in več mošta, ki ga je tudi zmanjkalo.
V službi se sestane ožja ekipa, ki pripravlja slavnostno akademijo, ta bo v sredo, čez pet dni. Napisati moram govor. Moji piarovki mi prepovesta, da bi govor na mestu improviziral. Pravita, da je zadeva več kot resna in govor mora biti izpiljen. Tudi minutaža, ne manj kot štiri minute in ne več kot pet minut. Dogovorimo se, da bom čez vikend sestavil govor in ga v ponedeljek skupaj dodelamo.
/ SOBOTA, 23. OKTOBER
Siv, mrzel jesenski dan. V Kranjski Gori pripravljam drva za zimo, vmes premišljujem o govoru. Predsednik republike bo na slavnostni akademiji muzej odlikoval, moram se zahvaliti, povedati, da to odlikovanje sprejemam v imenu vseh uslužbencev muzeja, ki so se v zadnjih 200 letih trudili, da je muzej to, kar je danes. In reči, da je to velika obveznost za naprej. Bom že nekako.
/ NEDELJA, 24. OKTOBER
Lep, čudovit sončen dan. Odpravim se na Vitranc in odganjam misli, da sem obljubil dva članka, ki bi ju moral začeti pisati. Pa je ob takem lepem dnevu težko sedeti za mizo. Bom že zvečer. Pride težko pričakovana elektronska pošta od dobrega prijatelja iz Beograda, ki je predsednik kronskega sveta princa Aleksandra. V Sloveniji se je namreč pojavil čudovit model parne lokomotive, več kot pol metra velik, z vsemi detajli; skratka čudovita lokomotiva v malem. Lokomotiva naj bi bila igrača malega kralja Petra II. Če to drži, je izjemno zanimiv kos. Žal ne. Prijatelj mi sporoča, da je imel kralj Peter dve lokomotivi; eno celotno vlakovno kompozicijo s parno lokomotivo je dobil od češke vlade, drugo, električno, mu je podaril nemški maršal Göring. Torej lokomotiva kot taka za muzej, za našega ali katerega drugega, ni toliko zanimiva.
/ PONEDELJEK, 25. OKTOBER
Zjutraj me v službi že čaka kava na mizi, vsakodnevna pozornost moje tajnice Karmen. Vidi se, da so počitnice. Hodniki v drugem nadstropju, kjer so pisarne, so precej tišji kot po navadi. Tudi elektronskih sporočil je malo; sicer sem jih pa tako ali tako preletel že zjutraj doma. Treba bo začeti z letnim planom za naslednje leto; rok je sicer sredina novembra, ampak plan bo obsegal več kot sto strani. Odrinem misli na plan na rob in se odpravim po muzeju. Najrajši se sprehodim po knjižnici in po hodniku v kleti. Knjižnica ima zame poseben čar. Muzej hrani okoli 250.000 večinoma strokovnih knjig. Velika večina obiskovalcev tega niti ne ve niti ne zaide v knjižnico. Obiskovalcem sta dostopni čitalnici, ko pa stopiš v del, ki ni namenjen javnosti, pa se odpre pogledu vrsta soban s policami v dveh nadstropjih. Polnih knjig. Prostor vsaj zame izžareva poseben čar. Zgolj deset minut ogledovanja knjig me napolni z nekim notranjim mirom in lažje se spet posvetim delu.
/ TOREK, 26. OKTOBRA
Jutri je velik dan, svečana akademija, na kateri bo predsednik Pahor muzeju podelil visoko državno odlikovanje. Vse priprave potekajo po načrtih. Govorniki so že zdavnaj izbrani, govori verjetno že napisani, razen mojega, ki ga bomo izpilili jutri. Skrbijo nas le sredini protesti. Prireditev je namreč v Cankarjevem domu. Vsi upamo, da bodo gostje lahko prišli do dvorane. Kaj pa, če ne? Tega vprašanja si nihče ne želi postaviti, a se ga v srcih bojimo. Pol leta načrtujemo prireditev, pričakujemo goste iz tujine, predstavnike vseh slovenskih muzejev in drugih kulturnih institucij, pa naj nam demonstracije preprečijo vse skupaj, če se bodo sprevrgle v nasilne kot že nekajkrat doslej. Obenem pa zjutraj po radiu poslušam, da Italija, ki ima veliko precepljenost, normalizira stanje v državi. Njihov delež pozitivnih testov je 0,2 odstotka, naš pa čez 30 odstotkov. In strmo raste. Le kako morejo bit ljudje tako zaslepljeni? Če so nekateri na začetku leta dvomili o uspešnosti cepiva, danes rezultati precepljenih držav kažejo uspeh. Prešern je zapisal: "Kako strašna slepota je človeka ..."
Pred vhodom v muzej še vedno manjkajo štirje kipi alegorij. Zaradi slabega stanja so bili že pred leti odstranjeni in so v konservatorskem zavodu. Letos je bilo ministrstvo za kulturo zelo velikodušno in je muzeju namenilo lep kupček denarja za obnovo zunanjosti in notranjosti stavbe. Dva kipa bosta postavljena na svoje mesto do konca leta, dva pa naslednje leto. Obnova pa ne bo poceni. Štirje moji kolegi so se primerno opremili in se postavili na podstavke kipov in tam stali nekaj časa. Vsak, ki je prišel mimo, je najprej debelo pogledal, potem pa običajno bruhnil v smeh. Tudi mene so s pretvezo zvabili pred vhod muzeja. Bil sem očaran nad sliko in takoj se mi je porodila ideja. Ponudil sem jim, da stojijo po dve uri na dan na podstavkih namesto kipov in dobijo plačani po dve naduri. Tako pride muzej bistveno ceneje skozi. Zataknilo se je, ko so ob plačilu dveh ur zahtevali še toplo malico. Zagrozili so, da bodo ustanovili sindikat kiparskih nadomestkov in se bo potem že sindikat pogajal z menoj. Istočasno pa so poslali fotografijo novih "kipov" direktorju konservatorskega zavoda z obvestilom, da bo Narodni muzej odpovedal pogodbo, ker je našel drugo rešitev. Konservatorji so odgovorili, da je "rešitev" zadovoljiva in se strinjajo z odpovedjo pogodbe, da pa zahtevajo, da se v zimskem času "kipom" naredi lesena konstrukcija, ki jih bo varovala pred atmosferskimi vplivi. Tudi to bi še šlo, celotna zadeva pa je padla v vodo, ko so nadomestki kipov zahtevali, da se v podstavke vgradi talno gretje, da jih pozimi ne bo zeblo v noge. Skratka poceni rešitev je padla v vodo, pogodba s konservatorskim zavodom ni bila odpovedana, mi pa smo se izvrstno zabavali.
/ SREDA, 27. OKTOBRA
Veliki dan. Še vedno vse po načrtu. Vsi smo nekoliko napeti in nestrpni. Popoldne imam še sejo muzejskega sveta. Sicer bi bilo boljše, da bi bila seja kak drug dan, po drugi strani pa so vsi člani sveta ta dan v Ljubljani, ker bodo na akademiji, je bilo dogovorjeno, da je popoldne še redna seja. Poročal bom lahko, da smo izvedli vse načrtovane razstave, publikacije in dogodke v zvezi z 200-letnico muzeja, kar je lep uspeh.
Zvečer je slavnostna akademija. Za popoldne in zvečer so spet napovedane proticepilne demonstracije. Baje hude. Če bodo na stari Prešernovi in drugje v centru spet štala, solzivec in policija, se gostje ne bodo mogli prebiti v Cankarjev dom. In bo dvorana prazna, kar bo žalostno. Od treh naprej spremljam poročila, pa ne poročajo o kakšnih posebnih izgredih. Čeprav sem hotel do muzeja s taksijem, se ob šestih vseeno odločim za avto. Stara Prešernova je mirna, izgrednikov ni videti. Brez težav pridem do Cankarjevega doma, protokol in moja Petra sta še tu, usklajujemo zadnje podrobnosti. Naenkrat se spomnim, da sem doma pozabil očala. Kako bom bral govor? Vendar ga že imam, natipkanega z veliki črkami in v zlati mapici. Zlata je vendar naša barva tega leta. Če ima človek takšne sodelavke, se nima česa bati. Vse je vnaprej pripravljeno.
Ura je sedem. Dvesto let je Narodni muzej Slovenije čakal na ta trenutek. Vse teče kot po maslu. Predsednik, himna, garda. Prejmem visoko odlikovanje, poslušam utemeljitev in se zahvalim. Lepo je slišati. Zvrstijo se slavnostni govorniki, glasbene točke. Na koncu zavrtimo kratek film o muzeju. Po dobri uri ja slavnostni del akademije končan. Uspešno smo spravili pod kapo še zadnji kamenček iz mozaika 200-letnice. Utrujen sem. Pomislim, kaj če jutri ne bi šel v službo?
/ ČETRTEK, 28. OKTOBRA
Ob sedmih sem v pisarni, kjer me čaka kava. In gremo v nov dan, novim izzivom naproti.
Zbudim se, kot po navadi, že ob petih. Ko sem bil mlad, sem lahko brez težav spal do poldneva, če me ni nihče prebudil. Vstanem in se odmajam do računalnika. Stara navada je železna srajca, preverim elektronsko pošto. Nič takega. Vse moje misli se vrtijo okoli dogodkov v čast 200-letnice Narodnega muzeja Slovenije. Veliko tega je že mimo, ravno pred tednom dni je imel muzej rojstni dan. Pripravili smo dan odprtih vrat, obiskovalci so lahko pokukali v zaodrje muzeja, kot mu pravimo. Kamor običajno nimajo vstopa. V knjižnico, grafični kabinet, restavratorske delavnice. Kustosi so prinesli nekaj muzejskih predmetov iz depojev, da so si jih obiskovalci lahko ogledali, celo prijeli v roke. Obiskovalcev je bilo veliko, ljudje so bili navdušeni in mnogi so spraševali, kdaj bo naslednji dan odprtih vrat. Ob šestih je bila seveda rojstnodnevna torta, ki sva jo prerezala skupaj s direktorico Prirodoslovnega muzeja. Baje je bila dobra, jaz pa nisem prišel do svojega koščka. Je zmanjkalo. Torej, sporočilo zanamcem, ko bodo proslavljali 300-letnico. Večjo torto in več mošta, ki ga je tudi zmanjkalo.
V službi se sestane ožja ekipa, ki pripravlja slavnostno akademijo, ta bo v sredo, čez pet dni. Napisati moram govor. Moji piarovki mi prepovesta, da bi govor na mestu improviziral. Pravita, da je zadeva več kot resna in govor mora biti izpiljen. Tudi minutaža, ne manj kot štiri minute in ne več kot pet minut. Dogovorimo se, da bom čez vikend sestavil govor in ga v ponedeljek skupaj dodelamo.
/ SOBOTA, 23. OKTOBER
Siv, mrzel jesenski dan. V Kranjski Gori pripravljam drva za zimo, vmes premišljujem o govoru. Predsednik republike bo na slavnostni akademiji muzej odlikoval, moram se zahvaliti, povedati, da to odlikovanje sprejemam v imenu vseh uslužbencev muzeja, ki so se v zadnjih 200 letih trudili, da je muzej to, kar je danes. In reči, da je to velika obveznost za naprej. Bom že nekako.
/ NEDELJA, 24. OKTOBER
Lep, čudovit sončen dan. Odpravim se na Vitranc in odganjam misli, da sem obljubil dva članka, ki bi ju moral začeti pisati. Pa je ob takem lepem dnevu težko sedeti za mizo. Bom že zvečer. Pride težko pričakovana elektronska pošta od dobrega prijatelja iz Beograda, ki je predsednik kronskega sveta princa Aleksandra. V Sloveniji se je namreč pojavil čudovit model parne lokomotive, več kot pol metra velik, z vsemi detajli; skratka čudovita lokomotiva v malem. Lokomotiva naj bi bila igrača malega kralja Petra II. Če to drži, je izjemno zanimiv kos. Žal ne. Prijatelj mi sporoča, da je imel kralj Peter dve lokomotivi; eno celotno vlakovno kompozicijo s parno lokomotivo je dobil od češke vlade, drugo, električno, mu je podaril nemški maršal Göring. Torej lokomotiva kot taka za muzej, za našega ali katerega drugega, ni toliko zanimiva.
/ PONEDELJEK, 25. OKTOBER
Zjutraj me v službi že čaka kava na mizi, vsakodnevna pozornost moje tajnice Karmen. Vidi se, da so počitnice. Hodniki v drugem nadstropju, kjer so pisarne, so precej tišji kot po navadi. Tudi elektronskih sporočil je malo; sicer sem jih pa tako ali tako preletel že zjutraj doma. Treba bo začeti z letnim planom za naslednje leto; rok je sicer sredina novembra, ampak plan bo obsegal več kot sto strani. Odrinem misli na plan na rob in se odpravim po muzeju. Najrajši se sprehodim po knjižnici in po hodniku v kleti. Knjižnica ima zame poseben čar. Muzej hrani okoli 250.000 večinoma strokovnih knjig. Velika večina obiskovalcev tega niti ne ve niti ne zaide v knjižnico. Obiskovalcem sta dostopni čitalnici, ko pa stopiš v del, ki ni namenjen javnosti, pa se odpre pogledu vrsta soban s policami v dveh nadstropjih. Polnih knjig. Prostor vsaj zame izžareva poseben čar. Zgolj deset minut ogledovanja knjig me napolni z nekim notranjim mirom in lažje se spet posvetim delu.
/ TOREK, 26. OKTOBRA
Jutri je velik dan, svečana akademija, na kateri bo predsednik Pahor muzeju podelil visoko državno odlikovanje. Vse priprave potekajo po načrtih. Govorniki so že zdavnaj izbrani, govori verjetno že napisani, razen mojega, ki ga bomo izpilili jutri. Skrbijo nas le sredini protesti. Prireditev je namreč v Cankarjevem domu. Vsi upamo, da bodo gostje lahko prišli do dvorane. Kaj pa, če ne? Tega vprašanja si nihče ne želi postaviti, a se ga v srcih bojimo. Pol leta načrtujemo prireditev, pričakujemo goste iz tujine, predstavnike vseh slovenskih muzejev in drugih kulturnih institucij, pa naj nam demonstracije preprečijo vse skupaj, če se bodo sprevrgle v nasilne kot že nekajkrat doslej. Obenem pa zjutraj po radiu poslušam, da Italija, ki ima veliko precepljenost, normalizira stanje v državi. Njihov delež pozitivnih testov je 0,2 odstotka, naš pa čez 30 odstotkov. In strmo raste. Le kako morejo bit ljudje tako zaslepljeni? Če so nekateri na začetku leta dvomili o uspešnosti cepiva, danes rezultati precepljenih držav kažejo uspeh. Prešern je zapisal: "Kako strašna slepota je človeka ..."
Pred vhodom v muzej še vedno manjkajo štirje kipi alegorij. Zaradi slabega stanja so bili že pred leti odstranjeni in so v konservatorskem zavodu. Letos je bilo ministrstvo za kulturo zelo velikodušno in je muzeju namenilo lep kupček denarja za obnovo zunanjosti in notranjosti stavbe. Dva kipa bosta postavljena na svoje mesto do konca leta, dva pa naslednje leto. Obnova pa ne bo poceni. Štirje moji kolegi so se primerno opremili in se postavili na podstavke kipov in tam stali nekaj časa. Vsak, ki je prišel mimo, je najprej debelo pogledal, potem pa običajno bruhnil v smeh. Tudi mene so s pretvezo zvabili pred vhod muzeja. Bil sem očaran nad sliko in takoj se mi je porodila ideja. Ponudil sem jim, da stojijo po dve uri na dan na podstavkih namesto kipov in dobijo plačani po dve naduri. Tako pride muzej bistveno ceneje skozi. Zataknilo se je, ko so ob plačilu dveh ur zahtevali še toplo malico. Zagrozili so, da bodo ustanovili sindikat kiparskih nadomestkov in se bo potem že sindikat pogajal z menoj. Istočasno pa so poslali fotografijo novih "kipov" direktorju konservatorskega zavoda z obvestilom, da bo Narodni muzej odpovedal pogodbo, ker je našel drugo rešitev. Konservatorji so odgovorili, da je "rešitev" zadovoljiva in se strinjajo z odpovedjo pogodbe, da pa zahtevajo, da se v zimskem času "kipom" naredi lesena konstrukcija, ki jih bo varovala pred atmosferskimi vplivi. Tudi to bi še šlo, celotna zadeva pa je padla v vodo, ko so nadomestki kipov zahtevali, da se v podstavke vgradi talno gretje, da jih pozimi ne bo zeblo v noge. Skratka poceni rešitev je padla v vodo, pogodba s konservatorskim zavodom ni bila odpovedana, mi pa smo se izvrstno zabavali.
/ SREDA, 27. OKTOBRA
Veliki dan. Še vedno vse po načrtu. Vsi smo nekoliko napeti in nestrpni. Popoldne imam še sejo muzejskega sveta. Sicer bi bilo boljše, da bi bila seja kak drug dan, po drugi strani pa so vsi člani sveta ta dan v Ljubljani, ker bodo na akademiji, je bilo dogovorjeno, da je popoldne še redna seja. Poročal bom lahko, da smo izvedli vse načrtovane razstave, publikacije in dogodke v zvezi z 200-letnico muzeja, kar je lep uspeh.
Zvečer je slavnostna akademija. Za popoldne in zvečer so spet napovedane proticepilne demonstracije. Baje hude. Če bodo na stari Prešernovi in drugje v centru spet štala, solzivec in policija, se gostje ne bodo mogli prebiti v Cankarjev dom. In bo dvorana prazna, kar bo žalostno. Od treh naprej spremljam poročila, pa ne poročajo o kakšnih posebnih izgredih. Čeprav sem hotel do muzeja s taksijem, se ob šestih vseeno odločim za avto. Stara Prešernova je mirna, izgrednikov ni videti. Brez težav pridem do Cankarjevega doma, protokol in moja Petra sta še tu, usklajujemo zadnje podrobnosti. Naenkrat se spomnim, da sem doma pozabil očala. Kako bom bral govor? Vendar ga že imam, natipkanega z veliki črkami in v zlati mapici. Zlata je vendar naša barva tega leta. Če ima človek takšne sodelavke, se nima česa bati. Vse je vnaprej pripravljeno.
Ura je sedem. Dvesto let je Narodni muzej Slovenije čakal na ta trenutek. Vse teče kot po maslu. Predsednik, himna, garda. Prejmem visoko odlikovanje, poslušam utemeljitev in se zahvalim. Lepo je slišati. Zvrstijo se slavnostni govorniki, glasbene točke. Na koncu zavrtimo kratek film o muzeju. Po dobri uri ja slavnostni del akademije končan. Uspešno smo spravili pod kapo še zadnji kamenček iz mozaika 200-letnice. Utrujen sem. Pomislim, kaj če jutri ne bi šel v službo?
/ ČETRTEK, 28. OKTOBRA
Ob sedmih sem v pisarni, kjer me čaka kava. In gremo v nov dan, novim izzivom naproti.
