(DNEVNIK) Aleš Pičulin: “O, glej ga, špicarja!”

Aleš Pičulin
12.06.2021 04:30
Od nekdaj je povezan z gozdom in naravo, kar je tudi glavni razlog za študij gozdarstva. Je tudi lovec, kar je družinska tradicija. Ko je v naravi, rad opazuje in fotografira različne živali, drevesa in kompozicije. Ker je njegov hobi slikarstvo, poskuša te podobe prenesti na papir in platno. Poleg slikarstva uživa v igranju harmonike in v različnih športih.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

/ PETEK, 4. JUNIJ

V pisarni. Kot vedno z radovednostjo in navdušenjem začnem pregledovati podatke o gibanju na novo doseljenih risov. V zadnjem obdobju večino pozornosti posvečam spremljanju "gorenjskih risov". Najbrž tudi zato, ker sam prihajam z Gorenjskega, predvsem pa, ker gre za drugačno doselitev kot v preteklih letih projekta. Na območju Pokljuke in Jelovice smo namreč izpustili kar pet risov, ki smo jih preselili iz romunskih in slovaških Karpatov. Vsak od doseljenih risov nosi posebno ovratnico, s pomočjo katere spremljamo, kje je. Po uvozu podatkov z ovratnic na karto sem ugotovil, da risi še vedno presenetljivo ostajajo na ožjem območju izpustov in si delijo trenutna območja gibanja. Mojo pozornost je najprej vzbudilo dogajanje na Pokljuki. Točke gibanja romunskega samca Trisa in slovaške samice Lenke se večkrat prekrivajo. V glavi si že ustvarim sliko nove risje romance, ki bi lahko pomenila risji naraščaj in s tem uspešno doselitev. Zgostitve točk gibanja risov največkrat pomenijo, da je tam plen, zato sem se hitro odločil, da bom šel pogledat situacijo na terenu. Najprej sem poklical nadzornike Triglavskega narodnega parka, jim pojasnil situacijo in povedal za lokacijo potencialnega plena. Ker je šlo za zelo svež plen in risov nočemo motiti med hranjenjem, smo se dogovorili, da gremo na teren v ponedeljek zjutraj. Pripravil sem še vso potrebno opremo ter podrobnejše terenske karte z gozdnimi cestami, vlakami in natančno lokacijo plena. Po vseh dosedanjih izkušnjah sem se namreč naučil, da je dobra predpriprava zelo pomembna za uspešno in hitreje izvedeno terensko delo.

/ PONEDELJEK, 7. JUNIJ

Terenskega dneva z lovci in nadzorniki Triglavskega narodnega parka sem se veselil že od petka. Običajno so ponedeljki res bolj turobni in utrujeni, saj za seboj prinesejo vse slabe vikend navade. Toda teden začeti zjutraj v dobri družbi, polni zgodb iz narave in lova, spremeni pogled in občutke na to. Morda se sedaj po mojem začetnem opisu ponedeljka to bere, kot da se v službi samo družimo in uživamo. Stvari, ki jih počnem, seveda opravim z veseljem in entuziazmom, zato lahko rečem, da v svojem delu resnično uživam. Komunikacija z lovci pa predstavlja velik del mojega vsakdanjega dela. Z dobro in iskreno komunikacijo se izboljša nivo terenskega dela, z lovci pa si izmenjujemo tudi več pomembnih informacij. Terenski dan sem torej začel v Krnici, kjer sem se najprej sestal s poklicnim lovcem in naravovarstvenim nadzornikom Florijanom. Po pregledu kart in planiranju poteka dela sva se odpravila na teren. Florjan je z lovom in naravo povezan že od mladih nog, saj je delo nadzornika v parku opravljal že njegov oče. Pozorno poslušam njegove zgodbe, kako je čez vikend "jagal", pomagal pri raziskavi in odlovu divjih petelinov ter spremljanju volkov v njegovem revirju. Florjan je skrbel tudi za rise v prilagoditveni obori v času karantene. Izmenjala sva si tudi nekaj podatkov. Jaz sem mu opisal lokacije gibanja risov, on pa mi je zaupal vsa opažanja v zadnjem obdobju. Z izhodiščne točke sva se peš odpravila iskat risji plen. To je bilo za Florjana prvič, zato sem z njegove strani čutil nekaj vznemirjenja in navdušenja. Po nekaj sto metrih hoje navkreber sva se po podatkih s karte znašla na območju, kjer bi v radiju 50 metrov morala najti plen. Pri iskanju sva se razdelila in šla vsak v svojo smer. Po nekaj minutah je Florjan navdušeno zaklical "pridi sem, imam ga". Kot v večini primerov je šlo tudi tokrat za srnjad. V bližino plena sva nastavila avtomatsko kamero, saj se risi redno vračajo k plenu, dokler ga dokončno ne pojedo. Tako bi lahko dobili informacijo, ali si Tris in Lenka res delita plen, na morebitne slike ali videoposnetke bo pa treba počakati še kakšen teden.

/ TOREK, 8. JUNIJ

Po zanimivem in uspešnem terenskem dnevu v "moji" gorenjski regiji je danes sledil teren v dinarskem delu Slovenije. Na širšem območju Kočevskega in Notranjske namreč že tretjo sezono izvajamo sistematični monitoring risa s tako imenovanimi foto pastmi. Sicer se sliši sila učeno in zapleteno, v praksi pa to pomeni, da z lovci izbranih lovskih družin, kjer imamo podatke o prisotnosti risa, v njihova lovišča postavimo nekaj avtomatskih foto pasti. Zanje od septembra do aprila skrbijo lovci. Menjajo spominske kartice, baterije in nam posredujejo podatke. Pred prvo sezono monitoringa smo si s sodelavci razdelili območja in lovišča. Jaz sem dobil Notranjsko. V začetku je bila to zame neznanka, vendar so me, čeprav sem Gorenjec, lovci in ljudje, s katerimi sodelujem, zelo dobro sprejeli. Notranjska je tako postala moja druga Gorenjska. Danes sem se odpravil v Lovsko družino Babno Polje na teren pobrat še zadnje foto pasti. Kot pričakovano, sem ob srečanju z lovcem Rajkom najprej namesto pozdrava dobil frazo "O, glej ga, špicarja!", kar v nelovskem prevodu dobronamerno pomeni pozdravljen, mladinec, kako si. Špicar je namreč lovski izraz za mladega enoletnega jelena šilarja. V njihovem lovišču imamo foto pasti na dveh izjemno dobrih lokacijah, kjer risi redno markirajo svoj teritorij. Eno lokacijo je pred dnevi obiskal že Rajko, na drugo pa sva danes odšla skupaj. Gre za jasli, ki jih v zimskem času lovci založijo s senom in s tem jelenjadi omogočijo lažje preživljanje težkih zimskih razmer. Te jasli redno markirajo tudi risi. Ob prihodu sem, kot vedno, najprej pogledal vse robove objekta in našel risje dlake. Seveda sem dlake vzel za genetsko analizo, v glavi pa mi je preletavala misel, ali je foto past posnela risa. Če ga je in bo genetski vzorec deloval, potem imamo popolno sliko te živali. Po nekaj urah sem se tako vrnil v pisarno v Ljubljani.

/ SREDA, 9. JUNIJ

Prva stvar, ki sem jo naredil danes, je bila, da sem odnesel genetski vzorec dlak na oddelek za biologijo biotehniške fakultete. So naš partner pri projektu LIFE Lynx, poleg mnogih aktivnosti, ki jih izvajajo, pa je ena od pomembnejših genetska analiza zbranih vzorcev. Genetiki nam vedno postrežejo s kakšnimi novimi zanimivimi informacijami, kar sem pričakoval tudi tokrat. Pridem tja in punce spet tekajo po hodnikih. Vedno se jim nekaj mudi. Špeli dam vzorec, ki ga skrbno shrani v laboratoriju. Meta je pri računalniku in gleda v neke pisane črte na svojem ogromnem monitorju. Pravi, da so to genotipi risov. Pravkar so končale s PCR in dobile še zadnje rezultate, ki jih je treba analizirati in še uvoziti v bazo genetskih podatkov. Pravi, da se že zdaj vidi, da so vmes tudi vzorci doseljenih risov. Dva najdena iztrebka pripadata risu Katalinu, izpuščenemu preteklo leto. Včasih nas med vzorci preseneti kakšen stari znanec, kot nas je presenetil ris, poznan kot Mihec, katerega gibanje se je spremljalo pred desetimi leti. Vse nas pa najbolj zanima, ali bomo zasledili potomce še kakšnega drugega doseljenega risa poleg Goruja, ki na Mali gori opravlja veliko delo. Na zamrzovalniku poleg pisarne visi karikatura Goruja, ki jo je pred njegovim prihodom narisal isti avtor, ki se je za ta prispevek lotil še mene. Na glas se zasmejim in si mislim, da če bo mene zadel tako dobro kot Goruja, bo to super.

/ ČETRTEK, 10. JUNIJ

Po nekaj terenskih dnevih je danes prišel čas za pisarniška dela. Prva stvar, ki jo običajno naredim, je pregled elektronskih sporočil, potem pa še nekaj nujnih stvari, kot so izpolnjevanje potnih nalogov in urejanje podobne dokumentacije. Na mizi me vedno čaka kup listkov, na katere si napišem prioritetne stvari, ki jih ob zavzetem delu pri projektnem delu ne zmanjka. Kljub vsemu si uspem vzeti nekaj minut časa za hiter prvi pregled podatkov s spominske kartice, ki sem jo prinesel iz Babnega Polja. To vedno počnem z velikim pričakovanjem, ali smo posneli risa. Prva slika jelenjad, naslednjih 40 slik jelenjad postaja rahlo suhoparno. Po minuti pregleda, ko sem že izgubil upanje, pa se med vsemi slikami prikaže ris. Sliko povečam in pregledam vzorec pik na kožuhu. Vsak ris ima namreč unikaten vzorec pik, zato jih lahko po tem individualno prepoznavamo. Vzorec mi je bil na prvi pogled neznan. Pomislil sem, da gre morda za neko novo žival, ki je še nismo posneli. Hitro odprem katalog z vsemi posnetimi risi, ki ga za namen individualne prepoznave gradimo že tri leta. Risa s tem vzorcem pik ne najdem in si veselo rečem, da smo posneli še enega novega! Seveda o tem najprej obvestim lovca Rajka in sodelavce, ki se s tem ukvarjamo. Na posnetkih smo risa posneli z obeh strani, če pa bo genetski vzorec deloval, imamo popolno sliko novega osebka.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta