/ PETEK, 14. MAJ
V tovarni. Natanko en teden do otvoritve velike razstave. Vse, kar bi lahko šlo narobe, je šlo narobe. Brexit je postal realnost, prevoz umetnin iz Anglije že drugič padel v vodo. Ampak dovolj o tem! Resnično me začenja skrbeti, da jamranje o službi vsakomur, ki bi mi namenil pet minut, postaja moja sitna značajska poteza. A na horizontu se že začenja svetlikati ciljna ravnina. Današnja osrednja naloga je plakatiranje tovarniških sten s plakati Jimmyja Turrella, Britanca, ki je oblikoval naslovnici zadnjih dveh Beckovih albumov. In za nas serijo pop plakatov z motivi iz arhivskega gradiva tovarne MTT. Vsak drugi Mariborčan ima ob omembi MTT svojo zgodbo. En mojster plakatiranja drugemu: "Stari od moje je delal tu." Mene vpraša: "To delate za hobi?" Pravim: "Služba." Komentira: "Nekega presinga ravno ni, kaj?" Ob koncu dvojne tovarniške izmene me pred tovarno čaka Urška. Peš se odpraviva v Malečnik na Hanin rojstni dan. Pred mladimi vrstniki slavljenke zagovarjava TikTok. Narobe svet. Urška pravi, da je TikTok kot dinner party, kjer si vsako minuto posajen ob drugega zanimivega neznanca. Pred spanjem pogledam par tiktokov. Pride gas.
/ SOBOTA, 15. MAJ
Na poti v tovarno na pošti poberem paket. Prispelo je prvo poletno branje. Kingov Salem's Lot. Drugo je še na poti. The White Album Joan Didion. Po kuratorsko ugotovim temo - 1970s Americana, diagonalno čez kontinent. Sončna Kalifornija, mračna Nova Anglija. Očitno sem obseden z Ameriko. Ne vem, ali je to dobro. Spomnim se na Larsa von Trierja, ki je posnel trilogijo filmov o Ameriki, pa je nikoli ni obiskal. Ko so ga vprašali, zakaj, je rekel, da je danes vsak malo Američan. Sončno majsko jutro v praznem Mariboru me spomni na Italijo. Specifično, piskanje dostavnih tovornjačkov v vzvratni prestavi, zagozdenih v ozkih ulicah starega Maribora. Zgodnja jutra v mestu so res lepa, to si je vredno zapomniti. Objavim par instaštorijev - nedvomno vsebina, ki zanima moje sledilce. V tovarni postavljamo instalacijo iz več ton soli grške umetnice Danae Stratou. Umetnica je mali mit. Žena grškega politika Janisa Varufakisa in menda o njej Pulp prepevajo v svojem komadu Common People: "She came from Greece she had a thirst for knowledge, she studied sculpture at Saint Martin's College." Pobegnem na družinsko kosilo k Anderliču, prvič z leto in pol starim nečakom z Dunaja na obisku. Prvo družinsko kosilo pri Anderliču je prelomni trenutek v življenju vsakega Mariborčana, pa čeprav je rojen na Dunaju. Zvečer pogledam nov film The Woman in the Window. Zagonetka je razrešena, ko Amy Adams obuje visoke pete. Slastno neokusno.
/ NEDELJA, 16. MAJ
Spet v tovarni. Stvari se počasi sestavljajo. Danes nas iz Zagreba obišče umetnik Marko Tadić, da postavi svojo instalacijo. Zanj smo ohranili nekaj kosov pohištva iz tovarne, stole Nika Kralja, omare, sortirne vozičke. Napolni jih s svojimi miniaturnimi brikolaži iz gline, najdenih predmetov, arhivskih fotografij MTT, strani starih knjig. Jugoslavija u boji. Pravi, da ga zanimajo utopije, kaj bi bilo, če bi bilo. Medtem s Simono urejava besedila o delih na razstavi. Simona na facebooku opazi diskurz iz našega, muzejskega sveta. Novinar v časopisu sprašuje novega direktorja Moderne galerije, ali se je kak kustos v Sloveniji že moral zagovarjati za slabo izveden projekt, razstavo. Pred kom? In kaj so parametri slabe razstave? Mislim, da se tovrstnemu zagovoru strokovno reče likovna kritika. Ko bi se le kak novinar ali kritik kdaj tehtno poglobil v katero od mojih razstav, pa čeprav bi ugotovil, da je zanič! Popoldan se ustavim na Poštni na prvem postkoronskem pivu v lokalu. Ulični muzikanti igrajo priredbe Hello, Dolly! In Bella ciao. Zakaj pa ne!
/ PONEDELJEK, 17. MAJ
V tovarno prikolesarim v dežju. Maj, pomiri se. V tovarni norišnica. Sočasno se naslikajo trije umetniki in kurator, ki je sinoči priletel iz Aten. Umetnik Antonis Pittas danes s predanimi prostovoljci postavlja instalacijo iz opek in napisov, nanesenih z grafitno pasto. Začnejo delo v veliki dvorani, nekdaj merilnici, kjer so končano blago še ne tako dolgo nazaj mehansko zlagali ali zvijali v bale. Na stebrih so delavke za seboj pustile suvenirje - mala ogledala, podobe junakinj iz nadaljevank (Esmeralda, Brenda iz 90210), telefonsko številka ginekologa in opomin, da ima termin februarja 2011. 2000 recikliranih opek, ki so še nekaj ur poprej precej klavrno stale na kupu sredi hale, je zdaj razporejenih v vse mogoče konstelacije, prostor je povsem transformiran. Zvečer trojna grožnja klicev - Joshua, Urška, David - vsak s svojim oblikovalskim problemom. Joshuo skrbi, da naslovnica leksikona o kvirovskih prostorih, ki ga ureja, ne odraža zadostno njegovega okusa. Urška išče inspiracijo pri izboru oblikovalskih izdelkov za revijo Hiše na temo Diši po Mediteranu. David se ne more odločiti, ali bi raje dal izdelati kuhinjske krpe iz naravno barvanih vlaken v eni barvi ali treh. Odgovor je jasen: v treh. David pravi, da sem latentna grafična oblikovalka.
/ TOREK, 18. MAJ
Zjutraj v tovarno pridejo snemat iz RTV za oddajo Osmi dan. Razstava je skoraj nared. Zadnji metri kablov, zadnji videi na zaslone (seveda en zaslon ne bere formata videa, iskanje rešitve), izmenjava protokolarnih mailov glede obiska župana, gostov iz Francoskega inštituta. Odgovarjanje na novinarska vprašanja. Kaljeno steklo za vitrino zamuja, pokrov iz pleksija bo jutri. Drevi prvi evrovizijski predizbor. Gledamo v družinskem krogu, kot da je spet leto 1999, le da imamo še enega novega člana. Ana Soklič mi je všeč. Čisto je nora, ampak surovo iskrena, brezkompromisno ambiciozna, staromodno elegantna, lepo poje. Moč in bolečina. Napeta kot struna, vedno kakor na robu solz, blaženosti ali žalosti. Skratka, gej ikona. Amen.
/ SREDA, 19. MAJ
Tovarna. In še enkrat dež. Z umetnico Jasmino Cibic na daljavo iz Poljske, kjer v petek odpira svojo samostojno razstavo, koordiniramo potek dokumentiranja njenega performansa, ki bo prav tako v petek na mariborskem Glavnem trgu presenetil mimoidoče. Tri bobnarke bodo na zgodovinskem trgu ob preigravanju himen in koračnic v kodirani Morsejevi abecedi naznanjale aktualno sporočilo: "Ko krvavi umetnost, vlada kaos." Na facebooku opazim, da tudi Jasmina na Poljskem zadnji trenutek išče servis za okvirjanje slik. Podobni problemi povsod. Popoldan me v tovarni obišče Bojana. Njena galerija E2RD v Gosposki je eno od spremljevalnih okolij, kakor smo poimenovali partnerje trienala. Povezovanje z institucijami, združenji in akterji v mestu je za trienale ključnega pomena. Umetnica Polonca Lovšin nas je povezala s študenti likovne pedagogike in Iniciativo Mestni zbor, ki so na Taboru nedavno zasadili urbani gozdiček po metodi japonskega botanika Mijavakija. Gosto posajene mlade drevesne sadike naj bi v bitki za sonce hitreje rasle. Polonca je s študenti ob gozdičku zasnovala nove klopi. Popoldan frizer, jutri javljanje v živo v oddajo Dobro jutro.
/ ČETRTEK, 20. MAJ
V tovarni zadnji hip pred dopoldansko tiskovno konferenco na stene obešamo legende, tablice z informacijami o umetniških delih, o umetnikih, kratki opisi del. Natanko 45 jih naštejem. S tem smo pozni, pa ne zato, ker bi bili leni. Priprava legend je proces v najmanj štirih korakih, ki gre čez najmanj štiri roke. Korespondenca z galeristi, umetniki, zbiranje podatkov. Pisanje besedil, interpretacija umetniških del. Lektura in prevod v angleščino. Oblikovanje pri oblikovalki v Splitu (Rafaela Dražić, ljubim te!). Izbor podlage in naročilo tiska. Dostava. In končno z njimi na steno. Na koncu stvar deluje preprosto. Veliko, če ne večina zadev v procesu priprave razstave je takih. Zahtevnih, dolgotrajnih, polno nepredvidenih težav, napak. Proces vključuje številne profile ljudi, ki jim umetnost ni nujno svetinja. Obrtniki, tehniki, Zvezdana, ki za nami pobere vsako prazno kantico barve, pomete žagovino, na 4000 kvadratih zbira 4000 praznih šalc kave. S skupnimi močmi poskrbimo, da je na koncu razstava takšna, kot mora biti. Da je zahteven proces neviden in da ne moti obiskovalcev razstave pri tistem najpomembnejšem - doživetju umetnosti. A že opazim eno napako nekje v besedilu, kjer je res ne bi smelo biti. Me zanima, ali jo bo še kdo. Na poti domov se ustavim v Gramofonoteki, kjer zaključujem pisanje dnevnika. Domen, šef Gramofonoteke: "Fajn tam nekaj delate v tovarni, ne?" Pravim: "Ja, jutri je otvoritev, pridi." Reče: "Dobro službo 'maš to." Res je.
