/ PETEK, 7. MAJ
Stvari se sestavljajo. To je dobro. Puzli prihajajo na svoje mesto. Sicer dvakrat zarotiran levo in desno vsak košček posebej dobiva svoje mesto in smisel. Priprave na peto izvedbo Mednarodnega festivala neodvisnih uprizoritvenih umetnosti Prestopi/Crossings so v finalnem zamahu. Letos ne bomo imeli klasičnega, bomo pa imeli najdaljšega. Strnjen in prepojen z dobrotami od blizu in daleč. Nič hudega. Od 29. maja vsak dan znova praznujemo skupaj preživeti čas. Dokler nas ne prepovejo in pozaprejo v pričakovanju, da se bomo od takrat igrali samo še domino. Predstave in drugi dogodki bodo praviloma ob koncih tedna največkrat kar pod milim nebom. Na dvoriščih, trgih, terasah. Skupaj bomo. Družili se bomo. Pogovarjali se bomo in spoznavali nove ljudi. Ko pomislim na to, se mi kotički ust razlezejo v nasmešek. Vse organizacijsko delo in oči zavijajoča birokracija postaneta lahkotnejša. Medtem ko Nika in Nina izrisujeta načrte za pridobitev dovoljenj o uporabi javne površine in se Urška ukvarja z Excellovimi tabelami, Maša pa z našo pojavnostjo, sem jaz zagrizel v logistiko postavljanja gradbenega odra. Na otvoritveni dan bo namreč na zunanji steni GT22 luč sveta ugledal mural, poslikava Mihe Peperka. Pravkar si ogledujem predstavitveno grafiko, ki jo je Miha poslal po emailu. Na njej sta z mlini na veter bojujoča se Don Kihot in Sančo Pansa. Super bo. Veselim se je. Obenem pa komaj čakam, da ugasnem računalnik. S prstom že iščem gumb za izklo...X
/ SOBOTA, 8. MAJ
Ponovno sem za računalnikom, a ne bom dolgo. Z Miho moram izmenjati še nekaj vrstic glede murala. Vreme si je pravkar nadelo spomladanski nasmešek. Sončni žarki še nekoliko previdno prebadajo oblake, a imam občutek, da je to zgolj uvertura. Ko sva z Nušo, našo letošnjo Prestopi pridobitvijo, klepetala o vremenu, sva prišla do zanimivega zaključka. Pravzaprav sva klepetala o nas, o ljudeh, in kako se optimizma ne da enačiti z neumnostjo. Optimisti pač verjamejo, da bo vremenska napoved (še) boljša, kot so napovedovali. Seveda dobijo včasih na gobec, a se jim večinoma izide ... pesimisti bi rekli optimistično. Neumnost pa je na primer zaradi ignorance sredi poletja zmrzniti v gorah. Se mi zdi to fina analogija našemu razmišljanju in delovanju. Moment (naše društvo), Intimni oder (uprizoritven prostor GT22) in Prestopi v veliki meri obstajajo zahvaljujoč upanju in veri, da je mogoče. A to ni izlet v gore v sandalih. Če si vsaj približno znaš predstavljati, v kaj se spuščaš, si boš vsaj približno na to tudi pripravil. Takrat se je mogoče učinkovito bojevati z mlini na veter. Takrat to ni več optimistično. Je realistično. Tako je možno spreminjati svet na bolje. Tako se rojevajo revolucije.
/ NEDELJA, 9. MAJ
Danes sem na vikendu postavljal škarpo. Iz kamna in brez betonskih veziv. Podobno, kot so to nekoč počeli na Mediteranu. Pravzaprav sem jo popravljal. Vsako drugo olimpijsko leto jo je treba. In če sem čisto iskren in čeprav se sliši fino, ni povsem kot na Mediteranu. Med kamni je zemlja in iz rež rastejo rože. Dodaten razlog, ki pomaga zobu časa opraviti svoje. Zgleda pa čudovito. Sploh zdaj, v tem letnem času.
/ PONEDELJEK, 10. MAJ
Pravkar zaključujem današnjo komunikacijo z nekaterimi našimi letošnjimi gosti. Med njimi bosta Julien Cottereau in David Espinosa. Oba prideta v prvi polovici julija. Prvi iz Francije, drugi iz Španije. Vsak s svojo solo predstavo, ki pa se že v izhodišču precej razlikujeta. Julien z Imagine toi (Predstavljaj si) ruši stereotipe o klovnih z rdečimi noski in porisanimi obrazi. Nasmeške, nasmehe in smejanje izvablja brez besed. Namesto tega gradi na izrazito ekspresivni igri. Pred očmi gledalcev ustvarja dobesedno nove svetove, a brez enega samega rekvizita ali scenskega elementa. Predstavo sem videl še v času študija v Pragi in spomnim se, da se mi je vrtela po glavi še med pokrivanjem z odejo. Medtem ko je Imagine toi namenjen precejšnjemu občinstvu, je Davidova Mi gran obra (Moje veliko delo) miniaturka za maksimalno 20 gledalcev, ki pa si to ne želi biti. Nasprotno, želi si biti največja predstava na svetu, ki ne pozna ne izvedbenih ne finančnih omejitev. A ker to ne more biti, David pred nami ustvarja iluzijo veličastnosti s figuricami in rekviziti, ki so tako majhni, da si moramo gledalci pomagati z gledališkimi daljnogledi. To je največja predstava na najmanjšem odru. Ni to genialna ideja?
/ TOREK, 11. MAJ
Z Andrejem, našim tehničnim vodjo, sva danes izpeljala primopredajo češnjevcev, ki sem jih vzgojil iz semen balkonskega pridelka pretekle sezone. Bilo je to pač idealno leto za takšne in podobne eksperimente. Tudi sicer je najina naloga, da skrbiva za zelenje v GT-ju. In če že omenjam najino vestnost in predanost, ne morem mimo tega, da imam nekaj rožic tudi na vesti. Utopil sem jih s pretirano ljubeznijo in preobsežnim zalivanjem. Bil sem nato podučen, da suša odreže dva kosa kruha, medtem ko poplava tri. Z več strani. Najprej je bila to moja mama, nekaj podobnega pa je poskušal splesti tudi somomentovec Uroš, ki ga tudi sicer večkrat razganja od modrih dovtipov. Tako se je na primer v preteklosti že nekajkrat spotaknil ob dejstvo, da treniram ples ob drogu. Da ni sestanka, delovne akcije ali kakšne druge sile, ki bi me ustavila pred tem, da ne bi šel. In fino se mi zazdi, ko v nadaljevanju pristavi, da je to edino pravilno. Če malo premislim, izjava kar drži. Na dan in uro preganjanja okoli vertikalno postavljene štange mnogokrat ostalo nima za burek. Ne vem čisto točno, kateri hormon sreče se pri tem aktivira, vem pa, da zagotovo nekaj se. In super klapa smo. V Mariboru smo imeli pred lanskim vsesplošnim pomakanjem kvasa in rolic WC-papirja dve moški skupini. Od takrat smo se skrčili na eno samo, kar pa je še zmeraj unikum daleč naokoli. Kakorkoli že, tale zapis danes se z razlogom zaključuje tukaj. Približuje se prav tista ura.
/ SREDA, 12. MAJ
Po treh letih se vračam na mesto, kjer sem pred tem doživel eno lepših obdobij svoje dosedanje profesionalne ustvarjalne kariere. Znova bom, tokrat skupaj s celotno ustvarjalno ekipo Godzilla Tribute Banda, postavljal predstavo na Intimnem odru. Dolgo smo se pripravljali vsak na svojem koncu, a je vendarle napočil trenutek za srečanje v istem prostoru in času. Sem imel kar malce treme. Javno se bom potolažil, da je šlo za pozitiven tip. Bolj za neučakanost kot karkoli drugega. A konec koncev niti ni tako bistveno, saj smo se zelo kmalu zelo fino ujeli. Z užitkom je delati, ko drug drugega dopolnjujemo. Sploh ko gre za kolektivni pristop k ustvarjanju in ko veš, da se do enakega rezultata sam ne bi nikoli niti približno dokopal. Premiera bo oktobra, vaje pa so v danih okoliščinah odkrivanje novih svetov in nepoznanih dimenzij. A slutnja je dobra. In maštali bomo, dokler je ne uresničimo.
/ ČETRTEK, 13. MAJ
Nabira se. In nisem povsem prepričan, če je telefon zazvonil večkrat zaradi prispelega sporočila ali klicev. Čutim metuljčke v trebuhu. Tokrat se ne bom prikupno zlagal, da zgolj od neučakanosti. Seznam obveznosti se noče končati, ko obrnem stran v beležnici, ki si te oznake ne zasluži. Beležnica se sliši majceno in luštkano, kar moj stolistni zvezek trde vezave z neštetokrat prečrtanimi in dopolnjenimi alinejami zagotovo ni. Ob dneh, kot je današnji, se včasih zalotim ob samopomilovanju tipa "Kako? Zakaj? Čemu? Komu na čast?" A se prej ali slej zbrcam, da se opomnim. Delam tisto, kar sem si od nekdaj želel, in to z ljudmi, ki jih spoštujem in imam rad. V zadnjem letu smo se momentovci kar dosti pogovarjali o tem, kaj je pravzaprav naš namen. Kulturo in umetnost razumemo kot temeljna medija sporazumevanja in sobivanja. Kot orodje ustvarjanja življenja vrednejših življenj. A to ni rezervirano zgolj zanju. Pomembno je, da si nas za to prizadeva čim več, karkoli že počnemo in s čimerkoli se že ukvarjamo. Mi se pač s tem. To znamo in to nam je v veselje. Na tak način radi spoznavamo nove ljudi in nove stvari. Dajmo skupaj in vsak dan znova drug drugega spodbujati k temu, da postanemo boljša različica samih sebe. Ostajajmo realisti in zahtevajmo nemogoče.
