/ PETEK, 21. MAJ
Pri hčerki petošolki v šoli naslednji teden pišejo za oceno. "Mami, kaj je humus?" zaslišim Elo iz otroške sobe. "Kadar skrajne stranke dobijo oblast v roke v času izrednih razmer, recimo epidemije ali kakšne druge naravne katastrofe, je to humus, da na njem vzklije avtoritarna država," me zamika, da bi ji sam rekel, a bom še kakšno leto s temi metaforami počakal. Dejansko otroci razumejo precej več, kot bi si mislili.
Pred dnevi sem s sinom drugošolcem, upam, da me zaradi tega ne bodo prijavili na CSD, kot že mnogokrat gledal na televiziji Dnevnik. Nenadoma vidim, da se mu nabirajo solze v očeh. Pred pol leta so dobili novega sošolca iz Palestine. Gledava porušene hiše v Gazi. Ogenj. Dim. Ruševine. "To pa ni prav," reče Taras. Sprašujem se, koliko ljudi v Sloveniji dojema bombardiranje Gaze kot povsem upravičeno, obenem pa potem ljudem, ki jim uspe od smrtonosnih bomb pobegniti v Evropo, pravijo ekonomski migranti in teroristi, ki imajo več privilegijev od njih samih, ubogih "drugorazrednih državljanov".
Zvečer grem na protivladne proteste, v množici srečam gospo, ki kot transparent nosi reprodukcijo moje slike. Prosim kolega umetnika Janeza Janšo, ki ga srečam med množico, ali naju lahko fotografira. Bojim se, da bi lahko imela objava njenega obraza negativne posledice zanjo in za njeno družino, zato ji obraz prekrijem s črnim pravokotnikom, preden fotografijo objavim na družabnih omrežjih. Tako daleč smo, ja.
Policija v polni bojni opremi s protestov odstrani Palestinca, nasilno obračuna s starejšim moškim, starejšo gospo, mlado sindikalistko, s Trga republike odvede pesnika, ki dobi modrice in globo za 1150 evrov.
"Kaj je humus?" mi v glavi odzvanja jutranje vprašanje hčerke.
/ SOBOTA, 22. MAJ
Prejšnji teden je minister za kulturo odpovedal razstavo, na kateri naj bi v Bruslju sodeloval tudi jaz. Skoraj istočasno so se v raznih provladnih medijih, med drugim v spletnem časopisu, ki nosi naravno nesrečo že v naslovu (lahko bi se imenoval tudi poplavareport, potresreport, eksplozijagreznicereport, recimo), pojavili članki o meni. Napisali so več laži o meni, o mojem delu, o moji družini. Potem je to dvanajstkrat v nekaj dneh retvital še sam premier in tako se je usulo stotine najnizkotnejših komentarjev in nadaljnjih retvitov cele vojske nižje rangiranih spletnih trolov. Aktivirala se je celotna piramida, s podzemnimi prostori vred. S tem in z odgovarjanjem na novinarska vprašanja, pogovori s kolegi in znanci o tej temi se ukvarjam že štiri dni skupaj. Mogoče je njihov glavni namen, da mi tratijo čas?
Ko končam s sobotnimi časopisi, preberem nekaj komentarjev pod svojo včerajšnjo spletno objavo o protestih. Kot že mnogokrat doslej mi anonimni komentatorji "svetujejo", naj grem raje kaj delat, namesto da brezdelno postopam po trgu. Uf, si rečem, res moram narediti načrt, da bom poleg slikanja, tiskanja grafik, ilustriranja knjig, pisanja kratkih zgodb in kolumn ter honorarnega učenja na treh fakultetah šel "kaj delat".
Kar me skrbi, ni toliko sama vlada, pijana od oblasti, ampak ljudje, ki mi v komentarje pišejo: "Prav ti je, kaj pa jih kritiziraš!"
Ustrašim se, da bom namesto dnevnika napisal gnevnik. Ne bom!
/ NEDELJA, 23. MAJ
Pokliče me prijateljica. Sem jo srečal v petek, ko me je spraševala, kje lahko kupi mojo novo knjigo kratkih zgodb (z naslovom Dolga zgodba), ker do knjigarne knjiga še ni prišla. Rekel sem ji, da lahko naroči direktno pri založbi (urednistvo@ludliteratura.si), ampak če noče čakati do začetka tedna, naj mogoče kar pride do mene in ji jaz prodam izvod. Torej, zdaj me kliče, da že čaka spodaj in če ji lahko posvetilo napišem. Malo razmišljam, prelistam knjigo, ustavim se pri najkrajši zgodbi, naslovni, in jo še enkrat preberem:
DOLGA ZGODBA
Zvonec. Ana odpre.
Pred vrati poskakuje Dušan na eni nogi, manjka mu zob, oblečen je v piščanca, perje ima pobarvano na modro, pol glave ima pobrite, iz levega ušesa mu gleda korenje, iz desnega radirka, pod eno roko drži šop bankovcev, v drugi ima mikser.
Dolga zgodba, reče.
Napišem posvetilo in ji odnesem knjigo.
Arjan Pregl, rojen leta 1973, nerad piše o sebi v tretji osebi ednine. Meni, da se kaj takega dogaja bolj ljudem, ki izgubijo realno presojo svoje pomembnosti, ne pa njemu, ki je res tak izjemen slikar, pisatelj, ilustrator, pedagog, oče, partner, iskren prijatelj … še bi lahko naštevali, vsaj zdi se mu.
/ PONEDELJEK, 24. MAJ
Grem na akademijo (za likovno umetnost in oblikovanje). S študenti smo dogovorjeni, da oddajo narejeno pri predmetu grafika. Več ur izbiramo dela.
Doma. Taras vztrajno nosi iz šolske knjižnice knjige o umetnosti. Zadnjič Draga Tršarja pa priročnik za modeliranje, zdaj prinese Riharda Jakopiča. Zvečer, namesto da bi brala zgodbe, gledava Jakopičevo monografijo. Razlagam mu o impresionizmu, kako se barvne lise sestavijo v podobo, če jo pogledaš zadosti od daleč. Odprem na strani, kjer je podoba interierja in rahlo sklonjene zakrite ženske v intimni svetlobi. "Vidiš kaj?" ga vprašam. "Seveda", takoj odvrne, "hišo, strehe, moškega in psa!" Krasno! "Pa ti je všeč?" "Zelo!" Potem mi reče: "Oči, tudi jaz bom eno sliko na ta način naslikal. Veš, kako ji bom dal naslov?" "Ne vem." "Flekanje lepote," ponosno pove ponosnemu očetu. Ko ljudje slikarjem kot očitek mečejo v obraz, da "slikajo kot otroci", ne vedo, da je to dejansko eden največjih komplimentov, tako čisto in neobremenjeno domišljijo ljudje večinoma izgubijo zelo zelo kmalu.
/ TOREK, 25. MAJ
Ela pride iz šole, odložim delo in pripravim kosilo. "Veš, oči," začne, "tisti smeh, ki je pri TV-oddajah včasih posnet zadaj ..." "Ja, seveda vem." "No, a veš, da pri mnogih uporabljajo smeh, posnet pred tridesetimi leti?" "Ja?" "Ja, in vmes je že toliko in toliko ljudi umrlo …" "Uf." "Oči, ko gledamo TV-komedije, se smejimo z mrtvimi ljudmi." Ne vem najbolj, kaj bi počel s tem podatkom, je pa fascinanten. Preberem, da se prepirajo o datumu referenduma za vodo. Spet nove zvijače koalicije. Ampak voda je prava zgodba, to so prave teme, to je stvar, ki je pomembna danes. Izjemno sem vesel, da s(m)o zbrali zadosti podpisov za referendum. Zdaj je treba na njem "le" še zmagati! Natanko tu bi moral stati slogan Za otroke gre!
/ SREDA, 26. MAJ
Postavljamo razstavo študentskih del na akademiji za likovno umetnost. Veliko dobrih stvari, se že veselim predstavitve. Da se vidi delo celega semestra, ki je bil žal precej okrnjen zaradi epidemije.
Zazvoni mi telefon, na ekranu se izpiše ime CIRIL HORJAK - Dr. HOROWITZ. Ojej, si rečem, ojej, kaj pa on hoče?! Neprijeten možakar. Težek, bradat, popolnoma brez smisla za humor. Sva se že večkrat srečala v zadnjih letih, vsakič je nekaj najedal o tem in onem. Razmišljam, ali se sploh ne bi javil, a je zvonjenje že preglasno, vsi me gledajo. "Halo, ja, ja živijo, Ciril. A kje sem? Na Češkem, veš, žal. Res, resno! Ne morem danes pa jutri tudi ne, joj, petek je slab zame … Ja, saj drugače bi se z veseljem srečal s tabo, na kakšni kavi, ja, saj veš, kako uživam v tvoji družbi. Kaj? A pred akademijo stojiš? Skozi okno me vidiš? Aja, ja, ta moment sem se vrnil. Iz Češke, ja, no pridem dol." Šit! Grem dol. Nekaj teži, fotografira me, menda bo en moj portret narisal. Za neki časopis.
Zvečer sva še nekaj na zvezi, po mejlu, in mi pošlje naslednjo misel. Živo si predstavljam, da ta hip nekje v ZDA poteka takle pogovor:
Q: That's batshit crazy! Prohibiting arti! Is Slovenian government nazi?
A: They definitely are not!
Q: ??????????
A: They can not be. Nazis were promoting Arian's art, Slovenian is prohibiting his. [1]
Okej, priznam, tale se mu je posrečila ali, bolj verjetno, mu jo je kdo povedal. Prepričan sem, da bo namerno kaj sabotiral in me ne bo predstavil v vsej lepoti, postavnosti, veličini in skromnosti, blond dolgolasi modrookosti, ki jo premorem. Sploh pa, "Dr. Horowitz"? Iz česa je pa doktoriral, lepo vas prosim?!
/ ČETRTEK, 27. MAJ
Dogovorjen sem z odvetnico. Da mi razloži strategijo ukrepanja glede objavljenih medijskih laži. Razmišljam, kako bom zaključil dnevnik, da se bo zaokrožil v lepo pomensko celoto. Doma odprem mejl, ki mi ga je poslala Ana Schnabl, v njem pa vprašanja o moji novi knjigi. Blazno sem ponosen, da dela intervju tako dobra pisateljica in poznavalka literature. Pogovarjala se bova o pisanju, verjetno nič o politiki, tega je bilo žal ob člankih o zadnji razstavi popolnoma preveč. Za spletno Literaturo bo. Videl sem, da nekaj o punchlinih tečejo vprašanja. In, evo, dobim idejo, kako končati dnevnik, idejo, ki bo postavila piko na i in za nazaj osmislila vsak detajl. Odleže mi. Torej … ojej, preveč znakov, končati moram.
[1] Prevajanje besednih igre je kot hranjenje skozi šipo, zato najvljudneje prosim uredništvo, da ohrani original. Op. a.
