/ PETEK, 4. DECEMBER
Po delu preverim dedka, ki je stanovalec centra, ki ga vodim. Ko si postavljen v dvojno vlogo, zaposlenega in svojca, še bolj vidiš, kaj vse je še treba spremeniti. Na poti iz službe obiščem babico. Vem, da ji je neznansko težko. V ponedeljek zvečer sem ji morala povedati, da je izgubila veliko mlajšega brata. Samo čez noč, v torek zjutraj sem ji morala povedati še za drugega. Virus je vzel dva, sicer zdrava, energije polna upokojenca. V dvanajstih urah je ostala brez dveh bratov. Ona, ki je najbolj šibka od vseh. S svojo koščeno postavo in inhalatorjem v rokah se je tresla in v stiski zibala. Jaz sem vsa nemočna sedela poleg nje, solze so mi tekle same od sebe. Težko je eni izmed najljubših oseb povedati slabe novice. Te dni precej berem o tem, kdo vse je zgubil svojega dedka ali babico, prijatelja, znanca.
/ SOBOTA, 5. DECEMBER
Zjutraj sem se naspala, nadoknadila vse tisto, kar mi zmanjka čez teden. V spalni majici sem na sedežni sedela eno uro in počasi pila kavo z mlekom. Jutranja kava je zame enako kot super polnilec za mobitel. To je samo moj čas in sploh ne trzam na okolico. Mlajša hči je na ves glas navila pesem ''You've got the love'', takoj sem pričela prepevati in se vrteti po dnevni sobi. To ni zaradi koronske krize, takšna sem vedno, mogoče malo posebna, ampak življenje je preveč kratko, da bi bila samo resna in zategnjena. Po kosilu sem starejšo hčerko prepričala, da je šla z menoj pregledovat in preštevat voščila v center starejših. Do večera sva se ukvarjali s tem in bili obe ganjeni nad prejetimi zapisi. Prav se mi zdi, da se mladino takole vključuje v vse možne akcije za dobrobit soljudi. Ljudi, ki bodo mogoče enkrat skrbeli za nas, je treba vzgajati v duhu solidarnosti in pomoči. Še vedno pa sem pod vtisi preteklega tedna - prejela sem namreč jabolko navdiha. To je pomembno priznanje, poklon in obveza za naprej. Posebno čast imam, da že 15. leto delam s starostniki. Toliko, kolikor sem se naučila od njih, se ne bi mogla naučiti v nobeni šoli. Oni vedo, kaj je v življenju res pomembno; biti spoštljiv, solidaren, iskren, strpen, pravičen in srčen. Niso pomembne materialne reči, pomembni so odnosi, ki jih stkemo med seboj. Zagotovo imamo v Sloveniji ogromno dobrih praks in še več srčnih ljudi, pa vendar si želim, da bi temu področju namenili več pozornost. Želim si, da bi star človek v Sloveniji dobil tisto, za kar si je prizadeval vso svojo delovno dobo - dostojno starost. Zato tako jaz kot vse moje sodelavke in sodelavci ter mnogi drugi delamo vse, kar lahko, da bi vsaj malo vplivali na to. Z različnimi projekti želimo navdušiti mlajše, kajti prihodnost je v njihovih rokah. Verjamem vanje, verjamem v vas, verjamem v nas. To jabolko navdiha je za vse moje sodelavke in sodelavce, za upravo družbe DEOS, ki me podpira in daje priložnost vsem, za stanovalce centra in njihove svojce, za mojo družino, ki mi stoji ob strani, ter za vse dobre ljudi, ki hočejo spremembe na bolje.
/ NEDELJA, 6. DECEMBER
Spet sem tako počasi, kot lenivec, pila kavo. Vstala sem zgodaj, saj čez teden ne naredim veliko za naše gospodinjstvo. Domov prihajam zvečer, zato moram dobro izkoristiti vikend. Mož ima danes rojstni dan, pravim pa mu, da mi ga je prinesel Miklavžek. Presrečna sem, da nas tašča in tast, ki živita v pritličju, kakšno nedeljo povabita na kosilo. Vem, da se nas v resnici bojita, ker spadata v skupino ogrožene populacije, pa vendar si ne moremo pomagati, da bi bili ves čas eden brez drugega. Tast za nami razkužuje vse površine z nekim brinjevim pripravkom. Tale virus nas bo vse spravil ob pamet. Pomanjkanje in ekonomsko krizo, ki bo sledila, bomo težko, vendar nekako prenesli, odtegnitev stikov še veliko težje. Blizu centra starejših je železniška proga. Zadnjič je cvilil vlak. Izvedela sem, da je samomor naredilo mlado dekle. Paziti moramo eden na drugega, prisluhniti, opazovati. Letošnje leto je težko. Čeprav bi si kdo mislil, da smo malo zmešani, smo želeli občutiti prvi sneg in odšli pred center starejših. Stanovalce smo toplo oblekli in jih odpeljali ven. Rinili smo invalidske vozičke, držali rolatorje in stanovalce pod roko, da ne bi komu spodrsnilo. Razširili so roke, pogledali v nebo in se prepustili občutku, neprecenljivo. Tudi kakšna kepa je poletela, vendar nihče ni bil poškodovan. Samo veliko smo se smejali in uživali v zimski idili. Čudovito je bilo in zagotovo jih še peljemo na takšen sprehod ter poskrbimo, da začutijo sneg. Nikoli nismo preveč stari za zimske radosti.
/ PONEDELJEK, 7. DECEMBER
Telefon mi ves čas zvoni. Vseh elektronskih sporočil sploh ne uspem pogledati. To so pač ponedeljki. Super vesela sem, da imajo stanovalci centra obiske. Razumem omejitve - vendar kdo smo mi, da bi jim stike preprečevali še teh nekaj dni, mesecev, let, ki jih imajo? Uredili smo poseben prostor, kjer se lahko zbere vsa družina in se poveseli s svojim dragim. Hvaležna sem Barbari, Adisu, Sabini, Alji, Martini, Maji, Lidiji in še parim, ki so mi pomagali z vsemi voščili. Če jih ne bi imela, bi se sama s tem ukvarjala vse večere in noči. Toliko pa sem trmasta, da če si nekaj zastavim, to tudi izpeljem. Ta misel me je vodila do odločitve, da sem skupaj z dobrimi škrati poskrbela za praznično okrasitev okolice centra. Prejšnja leta smo se v začetku decembra z avtobusom odpeljali do Ljubljane, kjer smo si ogledali praznično mesto, se sprehajali, si privoščili kakšno dobroto in preprosto uživali. No, letos pa smo takšno vzdušje pričarali kar med enotami in na parkirišču. Z nagrado, ki sem jo prejela od ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, sem za vse stanovalce kupila baterijske lučke, ki so jim pričarale čarobno vzdušje tudi v njihovih sobah. Drobne pozornosti so tiste, ki nas v teh časih vsaj malo napolnijo s pozitivno energijo.
/ TOREK, 8. DECEMBER
Ne morem verjeti številkam. V projektu Mala pozornost za veliko veselje smo zbirali praznična voščila za starostnike po vseh slovenskih domovih in centrih za starejše. Drzno smo si zastavili, da jih poizkusimo zbrati 21.000. Danes smo ugotovili, da smo presegli število 67.000. Tako bomo voščila razdelili še v okviru ZDUS-ovega projekta Starejši za starejše, uporabnikom pomoči na domu in v skupnost. Zagotovo je to vseslovenski medgeneracijski projekt letošnjega leta. Noro! Čeprav verjamem v dobre ljudi, sem bila nad številko vseeno prijetno presenečena. Kaj zmoremo, če stopimo skupaj …
/ SREDA, 9. DECEMBER
Sita sem testiranj. Vem, da pomaga, ker tako lahko hitro odreagiramo, vendar je neprijetno. V centru smo do danes opravili že preko 800 testov, za zaposlene in stanovalce. Od marca naprej sem samo v službi in doma. Odločila sem se, da se bom prva cepila, samo zato, da bom imela mir. Težko je biti ves čas v strahu, odgovarjati za druge, imeti koga na vesti. Stanovalcem je po večini za virus vseeno. Predvsem jih zanima, ali bo trgovina ob sredah odprta samo zanje ali ne. Meni gre že na živce moja neurejena frizura, saj je sedaj že vsem jasno, da nisem naravna blondinka. Zbiram pogum, da si sama skrajšam frufru, in se psihično pripravljam na to, da bom takšna kot Lloyd iz filma Butec in Butec. Hvala bogu, vsaj z obutvijo in oblačili nimam težav zaradi zaprtja trgovin, saj nisem nikoli dala veliko na draga oblačila. Nosim, kar imam v omari. Me je pa kar malce razjezilo dejstvo, da si v času mrzle zime še ''najlonk'' ne morem kupiti.
/ ČETRTEK, 10. DECEMBER
Komaj čakam soboto, ves dan mislim nanjo. Zjutraj bom spala, potem bom dolgo pila kavo. Nekajmesečno celodnevno delo se počasi pozna na utrujenosti in poslabšani koncentraciji. December je vedno pester, poln želja, ki jih je treba uresničiti. Stanovalci imajo svoje potrebe, sodelavci in svojci svoja pričakovanja. Trudim se vse izpolniti. Moji prazniki so že nekaj let stanje mirovanja. Pomembno mi je, da imam mir in ob sebi svoje drage. Kaj bi si sploh še lahko želeli? Ja, mir, zdravje ali splošno vse dobro. Resnično si želim, za stanovalce, za svoje sodelavke in sodelavce, svojce in za vse ostale ljudi, da trenutna situacija čim prej mine in lahko ponovno zaživimo, ponovno zadihamo.
