/ PETEK, 30. APRIL
Zbudim se malo pred šesto uro v jutro zadnjega aprilskega dne. Pomislim, kako se ljudje z leti spreminjamo. Nekoč se je moje spanje znalo zavleči, če sem le imela možnost, zdaj pa … Veselim se juter, ne glede na letni čas. Vstanem. Kopalnica, kuhinja, iz nabiralnika vzamem Večer, ki ga od nekdaj berem v obratni smeri, od zadaj naprej. Nekaj pred sedmo se že vozim proti mestu, prebujajoča se narava me navda z energijo. S sodelavci spijemo kavo na primerni razdalji. Sledi kratek pregled dnevnih aktivnosti, razporeditev nalog. Pripravljamo vsebino novega razpisa, ki ga prijavljamo v okviru priprav na predsedovanje Slovenije Svetu EU. V slogi je moč, pravi rek, in to še kako drži. Ali pa tisti, da več glav več ve. Tudi ta drži. Vmes preverim, kako poteka terenska krvodajalska akcija. Prostovoljci Rdečega križa so že od jutra na terenu, kjer skrbijo za nemoten potek akcije in pomagajo transfuzijski ekipi. Kaj bi brez njih. Moč terenskega dela se kaže prav skozi te izjemne, odgovorne in nesebične ljudi. Mnogo se je od začetka epidemije spremenilo tudi glede organizacije krvodajalstva. Marsikaj je bilo treba spremeniti, prilagoditi, velikokrat ni bilo lahko. Še vedno ni, smo se pa iz vsega tega tudi veliko naučili. Pomembno je, da nihče, ki je kri potreboval, ni ostal brez nje. Skupaj s Centrom za transfuzijsko medicino UKC Maribor in številnimi drugimi zunanjimi sodelavci si vsak teden znova prizadevamo zagotoviti 300 krvodajalcev za potrebe zdravljenja bolnikov, ponesrečencev, poškodovancev. 365 dni na leto. Zato smo hvaležni vsakomur, ki razume, se odzove, daruje.
Po službi nakupim potrebno in odhitim domov, praznični vikend je pred nami. Snamem masko, veter mi nosnici napolni z omamnim vonjem cvetočega španskega bezga. Še malo postojim, zadovoljna, da lahko vonjam, diham, sem svobodna. Proti večeru zasadim solato. Pa bomo tudi mi samooskrbni.
/ SOBOTA, 1. MAJ
"Zbudi me za 1. maj ..." odmeva iz zvočnika pesem skupine Mi2, s katero nas na praznično jutro prebudi Mario. Drobna razvajanja in majhne pozornosti so zame neprecenljivi. Na včerajšnji dan bi v "zdravem" času goreli kresovi, ljudje, vsi tisti, ki za praznike ne bi napolnili predvsem hrvaške Istre, bi se srečevali na kresovanjih in prepuščali toplini ognja. A je tokrat drugače. Pri nas doma so stekle priprave na družinski piknik, spominjali smo se nekdanjih prvomajskih dogodkov, nekoč velikega praznovanja na obrežju Drave, na čolnarnah Galeb in Sidro. Prvi maj – praznik dela, praznik delovnih ljudi, ljudi, ki živijo v svobodi, in je dela za vse. Pogostokrat pomislim na to vrednoto. Praznik je pravzaprav spomin na krvave demonstracije v Chicagu v teh majskih dneh leta 1886, znane kot Haymarketski izgred, in tudi največje praznovanje socialnih dosežkov delavskega gibanja. Tega res ne bi smeli pozabiti. Praznični dan zaključimo s prijatelji. Poslovimo se tik pred večernim nalivom.
/ NEDELJA, 2. MAJ
Družinsko kosilo je še posebno dobro, saj smo po dolgem času zbrani vsi meni najdražji s primorskega, ljubljanskega in štajerskega konca. Za ta čas aktualno smo covid-19 preboleli, bili cepljeni ali se mu uspešno izognili.
Pozno popoldne namenim branju knjige uveljavljenega slovenskega avtorja kriminalk in se odpravim na dolg sprehod ob kanalu reke Drave, ki mirno in spokojno teče čez Dravsko polje. Dež je gozdu vdihnil svežino.
Prevrtim nazaj in se posvetim še ogledu podelitve letošnjih oskarjev. Verjamem, da sta zmeraj odlična Frances McDormand in Anthony Hopkins spet zasluženo odigrala svoji vlogi, in se veselim ogleda filmov, ko bodo razmere dopuščale odprtje kinematografov. Filmi so od nekdaj, tako kot knjige, moja strast.
/ PONEDELJEK, 3. MAJ
Na jutranjem sestanku uskladimo predloge aktivnosti za prihajajoči Teden Rdečega križa, ki je tradicionalno od 8. do 15. maja. Zaradi preprečevanja širitve virusa tudi letos ne bo potekal po ustaljenem programu. Seznanimo se s potekom delitve prehrane našim uporabnikom, posameznikom, družinam. Zaskrbljeni smo nad vse večjo stisko ljudi, ki jo je epidemija le še poglobila. Starostniki, ki si tako ali drugače ne morejo ali ne znajo pomagati, starši, ki več ne zmorejo, otroci, ki jih breme revščine dela še bolj krhke. Stiske se nas vseh dotaknejo, vsaka zgodba je po svoje težka, žalostna, občutljiva. Naredimo vse, kar lahko, in upamo, da nas bodo slišali tudi tisti, ki bi morali, in nas podprli. Moje mesto, nekoč gospodarsko močno in uspešno, je vse bolj zaznamovano s številnimi socialnimi problemi. Spomnim se časov, ko smo pričeli s prehranskimi paketi oskrbovati premnoge delavce. Spomnim se sramu ljudi, ki so še včeraj delali in naslednji dan stali v vrsti za paket. Spomnim se znanca, ki mi zaradi tega sramu, čakajoč v tej isti vrsti, ni zmogel pogledati v oči. Stigma, ki jo zaradi revščine doživljajo premnogi, pušča globoke posledice.
/ TOREK, 4. MAJ
Ko je pred zdaj že sedeminšestdesetimi leti takratno vodstvo mariborskega Rdečega križa kupilo hotel Frankopan s pripadajočim zemljiščem, se je leto kasneje začela pisati zgodba organiziranih letovanj otrok v Punatu na otoku Krku. Letos smo trdno odločeni, da 65. sezono, ki bi po letih delovanja morala biti 66., izvedemo. Z izjemo preteklega leta, ko smo morali letovanje tik pred njegovim začetkom žal odpovedati, dom še nikoli ni ostal brez otrok. Tudi v času osamosvojitve Slovenije ga je mariborski Rdeči križ, četudi s prekinitvijo, izpeljal. Tisoče mariborskih otrok in otrok iz drugih slovenskih krajev si je desetletja krepilo zdravje, uživalo brezskrbne počitnice in sklepalo nova poznanstva. A Punat je več kot letovišče. Punat je ljubezen, prijateljstvo, je odraščanje. Punat je kraj številnih spominov, danih obljub in izpolnjenih želja. Punat je dom, ki je pripravljen sprejeti še mnoge generacije otrok in odraslih. Naša odgovornost je, da bo še dolgo tako.
Opoldne se na manjšem dogodku zahvalimo našemu dolgoletnemu predavatelju prve pomoči, ki je več kot 45 let predajal znanje številnim kandidatom.
/ SREDA, 5. MAJ
Leto 2021 je za Rdeči križ Slovenije leto obletnic. Medtem ko na nacionalni ravni zaznamujemo 155 let Rdečega križa na Slovenskem, 30 let samostojnosti kot nacionalno društvo in 65 let Mladinskega zdravilišča in letovišča RKS Debeli rtič, smo bili letos tudi sami deležni zgodovinskega podatka, ki ga je skozi raziskovanje zgodovine humanitarne dejavnosti v Mariboru pridobil prof. dr. Elko Borko, predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva. Po raziskavi je namreč minilo 140 let od ustanovitve organizacije Rdečega križa v Mariboru. Takratni mariborski župan dr. Matthäus Reiser je 27. januarja 1881 na seji mestnega sveta sporočil, da je iz deželnega urada v Gradcu dobil navodilo za ustanovitev Rdečega križa v Mariboru. Čeprav v letu, za našo organizacijo polnem častitljivih obletnic, ne načrtujemo posebnih dogodkov, želimo s tednom Rdečega križa Slovenije spomniti, da smo tukaj in da neustavljivo odpravljamo kriz(ž)e in težave.
/ ČETRTEK 6. MAJ
Poslušam predstavitev sodelavca o novem projektu EMBRACIN, ki ga bomo v naslednjem letu in pol izvajali v partnerstvu z občino Hoče - Slivnica. Namenjen je družinam migrantov. Misli mi uidejo v čas množičnih prehodov migrantov čez našo državo. Rdeči križ je tudi takrat odigral veliko in pomembno vlogo. Delo v nastanitvenem centru Šentilj, iskanje pogrešanih, združevanje družin. Strah, bolečina, utrujenost, obup so se zrcalili v očeh ljudi. Nepojmljiva stiska mater, očetov, otrok, ki so na poti izgubili stike in je zanje bila naša delovna skupina edino upanje. Tolažili smo, iskali, vztrajali, združevali. Bili smo neustavljivi, kot je to zapisano v letošnjem sloganu Tedna Rdečega križa.
Zato vem. Videla sem ljudi, ki so bežali pred posledicami vojne v devetdesetih z območij naše nekdanje skupne države, videla sem strah v očeh mladih ljudi, ki so predajali orožje, slačili vojaške uniforme in jim je Rdeči križ zagotavljal zaščito ter organiziral konvoje, s katerimi so se lahko vrnili domov. Videla sem strah v očeh ljudi, ki so morali čez noč zapustiti svoje domove in si rešiti zgolj golo življenje. Videla sem dovolj, da vem, da mir ni nekaj, kar je za vedno. Videla sem dovolj, da vem, da je treba svobodo ceniti, spoštovati, jo varovati.
