/ PETEK, 8. JULIJ
Še pred kratkim direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se sedaj javljam iz Muzeja grada Zagreba. Moje življenje se je čez noč obrnilo na glavo. Verjetno so me prav zaradi tega v Večeru ponovno povabili k pisanju dnevnika.
Nisem se še navadila na naziv "ravnateljica", prav tako se še nisem naučila imen vseh sodelavcev, ki jih je kar 45. Delo v novih pogojih je izjemna sprememba, saj imam osebno tajnico, tajnika (pravnika), oddelek marketinga in odnosov z javnostmi, računalničarja, tri računovodje, sedem tehničnih delavcev, sedem vodičev, celo z gospodinjo se ponašamo. Tudi obhod muzeja je po novem velik podvig, saj imamo samo stalno razstavo na 2000 kvadratnih metrih, kar je le delček nekdanjega samostana. Ob tem imamo še sedem zunanjih zbirk in depojev. V naslednjih štirih letih se bom pošteno nahodila.
Po letih ločenega življenja sem končno na istem naslovu kot moja žena, sin Peter, študent filmske režije v Zagrebu pa je ob najavi, da prihajam za njim, prosil za premestitev na drug naslov. Zdaj živi v centru Zagreba, vidim ga le poredko. Pravi, da mu je bil Muzej NO ljubši, saj ni bil na hribu.
Po treh tednih neznosne vročine je danes v Zagrebu končno prijetno. Pričeli smo pogovore o odprtju novega muzeja, ponašamo se namreč z izjemno zbirko del hrvaških slikark 19. stoletja. Dnevi nadvse hitro minevajo, sredi dneva sem presenečeno ugotovila, da je že petek.
Dneve zaključujem ob številnih dogodkih v tej metropoli. Zvečer smo obiskale odprtje razstave v Tehniškem muzeju in zaključile s pijačo na Tkalči. Upam, da bo tudi naslednje dni tako, v muzeju se je namreč pojavil primer korone.
/ SOBOTA, 9. JULIJ
Dan sem začela s testiranjem. S potrdilom, da sem zdrava, sem skočila v avto in se podala v moj Maribor. Le ena ura vožnje, prijateljev pa nisem videla že tri tedne. Postaja pri Marpurgih je bila živahna, družba za mizo pa se je menjevala. Vsekakor je največ smeha izzval pogovor o diamantih in moških, ki ne razumejo namigov. Zaključek - dame, jasno izrazite svoje želje ali pa se obdarujte kar same. Irena me je nagovorila, da sem se obdarila, kar, roko na srce, ni bilo težko. Druženje sem zaključila ob polni mizi z Marjetko in njeno družino ter prijatelji. Izognila sem se gneči na meji in varno prispela domov, v Zagreb. Srce pa je mirno in zadovoljno.
/ NEDELJA, 10. JULIJ
Zjutraj me po navadi zbudi živahnost naših dveh kosmatincev, danes pa se nisem dala. Spala sem, še malo spala, pojedla kosilo in še malo spala. Skrbelo me je, da sem morda le zbolela, a je bil test ponovno negativen. Prvi trije tedni v novi službi so bili res živahni, polni presenečenj in izzivov, očitno sem se morala odpočiti. Martinina ljubezen do mjuziklov je zvečer znova prišla do izraza, morala sem pogledati vse tri dele filma Pitch Perfect. Ker ona pretrpi vse moje detektivske serije in zgodovinske dokumentarce, sem se ji tokrat oddolžila.
Iz Bruslja se je zvečer oglasila moja sestra Tanja. Trenutno je s svakom Igorjem na novem naslovu, saj je 1. julija začel delati na Evropski obrambno-varnostni akademiji. Poročala je o novem stanovanju in o vsem, kar sta si tam ogledala. Družina se je v enem mesecu razselila po svetu.
Kolega je javil, da imamo drugi primer korone.
/ PONEDELJEK, 11. JULIJ
Test ponovno negativen, jutro pa smo začeli s pogovorom o administraciji. Stvari, ki bi v Sloveniji izzvale zgražanje, so tukaj nekaj normalnega, javna sredstva pa so nikogaršnja. Kadarkoli postavim nove standarde, slišim: "Vi ste iz Slovenije, to je Evropa!" Ali ni tudi Hrvaška v Evropi? Moram pa reči, da sodelavci odprto sprejemajo nova pravila, kar me izredno veseli. Muzej je prelep, potenciala je ogromno. Z užitkom prihajam v službo, a priznam, da pogrešam kolege iz Maribora.
Vsak ponedeljek imamo koordinacijo tehničnih in strokovnih služb, delo se porazdeli in vsi vemo, kje bo kdo čez teden. Po pošti sem prejela navodila za uvedbo evra. Prav smešno se mi zdi, da smo le nekaj mesecev po mojem prihodu v Muzej NO uvajali evro, sedaj pa bom šla skozi enak proces še na Hrvaškem. A tokrat imam izkušnje, končno pa tudi ne bom imela težav s preračunavanjem valut. Ljudje se bojijo teh sprememb, predvsem višanja cen, ki zadnje čase tako ali tako divjajo.
Vrhunec dneva je bila pogodba za donacijo. Znani hrvaški znanstvenik nam želi donirati stanovanje, da bi tudi po njegovi smrti v njem deloval Center za raziskovanje mode in oblačenja, hkrati pa bi bil muzejska rezidenca za raziskovalce tega področja. Še zdaj ne morem zapreti ust od čudenja (in veselja).
Popoldan je v muzej prijadral Prestolonaslednik, mi odvzel avto in se odpeljal k dragi v Maribor. Mati, znajdi se.
/ TOREK, 12. JULIJ
Zjutraj sem komaj odprla oči. Naš kosmatinec Don me je tudi danes z balkona pospremil z očitajočim pogledom, ker ga znova zapuščam. Mislim, da še vedno ni dojel, da se bom zdaj vsak dan vrnila domov.
Po treh tednih sem končno dobila vsa pooblastila za zastopanje muzeja in plačevanje računov. Sem že povedala, da se tukaj stvari odvijajo nadvse počasi? Počasi je potekala tudi namestitev programa in stika za plačevanje. Na srečo imamo svojega računalničarja, ki je tri ure delovnega časa porabil za to, da sem lahko končno potrdila plače.
Sprejela sem delegacijo bolgarskega veleposlaništva. Moram se še navaditi, da ima naš muzej centralno vlogo mestnih kulturnih ustanov in da bom pogosto videvala pomembne delegacije, kar je prijetna in zahtevna naloga. Popoldan so me nadvse razveselile kolegice, ki so mi na koordinacijo pedagoške službe, službe vodnikov in marketinga prinesle odlično razdelan program aktivnosti za naslednje leto. Šolsko leto bomo začeli v velikem slogu.
Severno dvorišče muzeja je v razsulu, saj zagrebški Zavod za turizem pripravlja manifestacijo Gornjegradska dvorišča. En teden druženja, koncertov in uživanja, med drugim tokrat prvič tudi na naših dvoriščih.
Zvečer sva sprejeli dve slovenski delegaciji. Danijela in njena družina so se na poti z morja oglasili še pri nas. Posodili sva jim sup, da ga testirajo pred nakupom. Na njega je stopila le enkrat, saj je bilo ali prevroče ali pa preveč vetrovno. Ali jo je ta en poskus nagovoril k nakupu, še ni jasno. A ker se naši dopusti ne pokrivajo, lahko prihrani denar in se znova zateče k izposoji. Po njihovem odhodu je moj nos odpovedal poslušnost, kar vlilo se je iz njega. Martina je zahtevala ponoven test in ... imam korono. Načrti so se v trenutku spremenili. Nečaka, ki sta bila na poti v Zagreb, od koder naj bi odpotovala za Bruselj in se tam pridružila staršema, sva na vrat na nos premestili v hotel in jima naročili dostavo večerje. Pomahala sem jima z balkona, kosmatincema pa je le uspelo uloviti malo čohanja.
Dan sem zaključila z obveščanjem o svojem zdravstvenem stanju in dogovori s člani sveta muzeja. Jutri bi namreč morali izvesti sejo sveta.
/ SREDA, 13. JULIJ
Tako zgodaj že dolgo nisem vstala. V muzej sem se odpravila skoraj sredi noči, da bi pred prihodom sodelavcev pobrala računalnik in vse dokumente, ki jih potrebujem za delo na domačem naslovu. Kljub temu sem srečala dve sodelavki, ki sta mi zaželeli hitro okrevanje. Po elektronski pošti sem druge obvestila o bolezni in organizaciji dela v muzeju v času moje odsotnosti. Ob devetih smo začeli dopisno sejo, ki sem jo spremljala z enim očesom, saj mi je v glavi dobesedno kuhalo. Po seji sem padla v posteljo in za naslednjih nekaj ur se mi niti sanja ne, kaj se je dogajalo okoli mene. Kosmatinca sta držala stražo.
Korona se je znova močno razpasla, tukaj poročajo o ogromnih številkah okuženih. Upam, da ne bo zbolel še kdo v muzeju in da Martina ne bo deležna virusa. Prav tako so se po hrvaškem primorju razširili požari, ki jih spremljamo iz minute v minuto.
Nečaka sta prispela v Bruselj z zanemarljivo zamudo. Glede na to, da prijatelj Milan že dva tedna čaka prtljago z leta Washington-Beograd, sta jo dobro odnesla. Potovanja z letalom niso več, kar so bila.
Popoldan sem odpovedala vse sestanke v naslednjih dneh. Pa prav zdaj, ko imamo toliko perečih zadev, med drugim muzejske prostore, ki jih je prizadel potres, in se moramo lotiti obnove. A moralo bo počakati.
/ ČETRTEK, 14. JULIJ
Nič pretresljivega se ni zgodilo. Med počitkom in vitamini sem odgovarjala na elektronsko pošto in telefonske pozive iz službe. Ustanovitelju je bilo treba poslati polletno poročilo. V bistvu moramo poročila oddajati štirikrat letno. Koliko dela in papirologije.
Danes sem končno ulovila osebno zdravnico oziroma njeno zamenjavo. Tudi uradno sem na bolniški. Upam, da ne za dolgo, komaj čakam, da se vrnem med kolege.
Kolektiv se je dobro znašel, delo poteka normalno, Gornjegradska dvorišča, ki sem se jih tako veselila, pa bodo morala počakati. A do takrat se bo veliko dogajalo, predlogi za projekte in organizacijo dogodkov v muzeju kar dežujejo.
Prijatelje v Mariboru skrbi za mene, zato pred spanjem javim, da še diham.