(DNEVNIK) Simon Ličen: K sreči bo leto hitro naokoli

/ PETEK, 29. JULIJ

Povabilo k pisanju tega dnevnika me doseže v četrtek popoldan na Trgu svobode. Čeprav sem po rodu četrt Štajerec (očetova mati je iz Hoč) in imam tukaj nekaj sorodnikov, Maribor in sploh vzhodni konec Slovenije slabo poznam. Tokrat me je sem zvabil kolega iz študijskih dni Peter Čakš, ki je asistent na Inštitutu za medijske komunikacije na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI). Pridružil se nama je kolega s Katedre za novinarstvo Univerze v Ljubljani, zato si potovanje zamišljam kot svojevrstno diplomatsko srečanje. Infrastruktura in člani inštituta, ki sem jih včeraj srečal na FERI, so naredili name zelo dober vtis.

Diplomatski vrh smo zaključili kmalu po kosilu, saj sem se moral vrniti v Mengeš zaradi večerne videokonference. Sem namreč član fakultetne komisije, ki vodi razpis za zaposlitev administratorja/ke za dva oddelka. Ta sta po upokojitvi ene administratorke jeseni 2021 in druge konec junija letos ostala brez osebe, ki bi odpirala pošto in dvigala telefon. Univerza že nekaj let zmanjšuje svoj proračun po nekaj preveč ambicioznih infrastrukturnih projektih in padcu vpisa ter posledično zmanjšanju prihodkov zaradi koronavirusa. Tudi tukaj se skopari na račun hišnikov, čistilk in (očitno) administratork, medtem ko smo v istem obdobju pridobili nekaj novih podpredsednikov in vodij odsekov. Kandidatka, ki se nam je tokrat predstavila, je trenutno funkcionarka v mestni upravi bližnjega mesta. Prihodnji teden intervjuvamo še dva kandidata, tako da ob zaključku tega dnevnika delo komisije še ne bo zaključeno. Vendarle upam, da bomo kmalu našli primerno osebo, saj se študijsko leto začne že 22. avgusta.

/ SOBOTA, 30. JULIJ

Včeraj mi je pisala prodekanja, da bi me obvestila o pomembni fakultetni iniciativi. Morda kaj v zvezi z zaposlitvijo administratorja ali celo kakšnega novega predavatelja (med letoma 2017 in 2021 je moja katedra zaradi različnih razlogov izgubila tri od devetih predavateljev in raziskovalcev)? Ne, pač pa ugotovitev, da potrebujemo novo izložbo za plaketo, ki smo jo prejeli.

V Sloveniji trenutno nisem na dopustu, niti na (uradnem) delu na daljavo, pač pa predavatelji od konca spomladanskega izpitnega obdobja 15. maja do 16. avgusta, ko se začnejo priprave na novo šolsko leto, preprosto nimamo pogodbe in niti zagotovljenega dela. Nekateri kolegi poučujejo predmete v zgoščenem poletnem semestru. Drugi si poskusijo zagotoviti poletno plačo preko raziskovalnih ali drugih razpisov. Nekateri si celo najdejo drugo poletno službo, številni pa preprosto "neplačano" nadoknadijo zaostalo, predvsem raziskovalno delo. Sam poleti prejmem dodaten mesec plače na račun obveznosti kot predstojnik katedre. Kljub devetmesečni zaposlitvi se seveda pričakuje, da bomo predavatelji tudi poleti spremljali službene elektronske nabiralnike, novo študijsko leto pa pričakali pripravljeni in seznanjeni z vsemi novostmi. Tudi to je delo v ekonomsko-liberalni državi.

Plaketo, ki zdaj nujno potrebuje izložbo, smo sicer prejeli v počastitev Joanne Washburn, ki je ena od ustanoviteljic našega študijskega programa in borka za enakopraven položaj žensk v športu. Joanne je po smrti lansko leto v svoji zapuščini namenila več kot milijon dolarjev našemu štipendijskemu skladu. Tega zneska ne moremo takoj porazdeliti, pač pa ga univerza vloži v investicijski sklad, iz katerega letno prejmemo štiriodstotno dividendo. To nam zagotovi približno 40 tisoč ameriških dolarjev, ki jih porazdelimo med študente. Šolnina za letnik dodiplomskega študija stane študenta iz zvezne države Washington dobrih dvanajst tisoč dolarjev (nastanitev, hrana in knjige v ta znesek niso vštete), zato bo darilo pokojne profesorice močno olajšalo študij kar nekaj študentom. Kot zanimivost, štajerski dodiplomski študent, ki bi se želel izobraziti na moji univerzi, bi moral letno odšteti več kot 28 tisoč dolarjev šolnine. To je koristen opomnik, da je brezplačen visokošolski študij v Sloveniji pravica, ki je izjemno pomembna, a ni samoumevna.

Sicer pa je novica dobra: prodekanja se je glede izložb sestala z dekanom in strinjala sta se, da so trenutne izložbe in oglasne deske potrebne prenove. Imenovana bo tričlanska komisija, ki bo pripravila predlog rešitve.

/ NEDELJA, 31. JULIJ

Konec tedna med drugim izkoristim za urejanje fotografskega arhiva. Prejel sem namreč slike z zadnjega druženja s skupino petih nekdanjih mladih raziskovalcev, ki smo ostali v stiku po zaključku doktorskih študijev pred približno desetimi leti. Prihajamo iz kar raznolikih področij, tako da kolektivno izkazujemo naravoslovno-družboslovno-tehniške kompetence, in občasno se kam podamo na kosilo ali večerjo.

Družiti smo se začeli okrog leta 2010. Sprva smo restavracije izbirali po etničnem ključu - med drugimi smo preizkusili špansko, kitajsko, gruzijsko, egipčansko in tudi slovensko kuhinjo -,

zadnja leta pa smo veseli že, če se zberemo ob pici. Dočakali smo prvi naraščaj v skupini in se zgražali, ko je nekomu delodajalec predlagal "formalno" odpustitev, obenem pa naj še naprej dela zanj za plačilo "na roko." Toliko o inovativni družbi znanja, ki podpira in ustvarja priložnosti za mlade v gospodarstvu.

/ PONEDELJEK, 1. AVGUST

Na rodno Obalo se rad odpeljem od nedeljah proti večeru, da se izognem gneči na cesti in obenem opazujem (včasih stoječo) reko vozil na nasprotnem voznem pasu. Današnji sprehod po Portorožu potrdi, da je Obala dobro obiskana. Kako tudi ne, saj se je v zadnjih letih turistična destinacija "Portorož & Piran" specializirala na prireditveni turizem, kongresni turizem, kopališki turizem, gastronomski turizem, navtični turizem, termalni oziroma zdraviliški turizem, igralniški turizem, naravni turizem, kulturni turizem, športni turizem, rekreativni turizem, festivalski turizem, elitni turizem, turizem za mlade, turizem za družine in upokojenski turizem. Strateško, skrbno premišljeno delovanje je nujno za zagotavljanje kakovostne turistične ponudbe.

/ TOREK, 2. AVGUST

Vsako poletje si ob povratku v Slovenijo pripravim miselni (pa tudi pisni) seznam opravkov, ki jih moram opraviti, in ljudi, ki jih želim srečati. Američani so odlični v samopromociji, ampak številne storitve in izdelki so kakovostnejši v Evropi in tudi v Sloveniji. Danes mi je - deloma načrtovano, deloma naključno - uspelo odkljukati nekaj alinej s tega seznama.

Prvi opravek je bil obisk frizerja. Ta me v primerjavi z njegovo ameriško kolegico, ki jo obiskujem, ostriže bolje, zato je njegov obisk običajno eden mojih prvih in zadnjih postankov v Sloveniji. Povrhu izvem vse ključne podrobnosti lokalnega dogajanja in politike.

Sledilo je kosilo z nekdanjim košarkarjem, zdaj trenerjem Sašem Ožboltom v priljubljeni ribji restavraciji v Piranu. Stara modrost pravi, da če želi popotnik vedeti, ali je gostilna dobra, mora preveriti, ali v njej kosijo domačini. Naša je polna obojih. K mizi prisede mimoidoči znanec. Uslužbenec bližnje carinske uprave (Piran je tudi pomorski mejni prehod) na malici Saša trikrat pozdravi, se spomni njegovih iger v dresu Olimpije in reprezentance ter nama prav tolikokrat ponudi pijačo, ki jo seveda odkloniva. Ljudje prepoznajo in cenijo srčnost in poštenost. Sašo je odličen primer športnika, ki je predvsem dober človek, in po koncu svoje igralske poti poskuša s svojim delom to privzgojiti tudi mladim, ki jih trenira.

Tri ure kasneje se odpravim k optiku v Italijo. Kupim nove kontaktne leče, obenem pa mi brezplačno zamenja stekla na očalih, ker se je poškodoval njihov zaščitni premaz. Ravno ta odnos, pri katerem je stranka očitno na prvem mestu, je poleg kakovostnega dela in široke ponudbe okvirjev razlog, zakaj obiskujem istega optika že kakšnih 30 let, torej od otroštva. Ob prejšnjem obisku me je stregla že tretja generacija njihove družine. Manjša popravila očal so vedno brezplačna, medtem ko so mi v Sloveniji pred približno 20 leti za nadomestni nosnik zaračunali tisoč tolarjev. Ko se mi je pri nakupih očal začela pridruževati žena, so vid vedno brezplačno pregledali tudi njej - in ko se je izkazalo, da naposled tudi ona potrebuje očala, so ji sami brezplačno napisali izvid, da si lahko kupi očala tam, kjer želi. (Seveda so pridobili še eno stranko.)

Pred zaključkom dneva ostanem "čez mejo" in opravim "fasungo" oziroma "špežo" za starše. Marsikatera živila in čistila so tu za 30 do 50 odstotkov cenejša kot v Sloveniji. Po gneči v trgovini in jeziku drugih kupcev sodeč, nisem edini, ki je to opazil. Tam srečam še dva nekdanja sošolca: ena živi v severovzhodni Italiji, drugi pa ima podjetje v Nemčiji.

/ ČETRTEK, 4. AVGUST

Pred odhodom v ZDA se pozanimam, kaj lahko v medijskem smislu pričakujemo od letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu in olimpijskih iger v Parizu. Slednje bodo logistično precej zahtevne, otvoritev pa naj bi bila veliko obsežnejša od dosedanjih. Tovrstne prireditve se načrtujejo leta vnaprej in Slovenija ima potencial za njihovo dobro medijsko predstavitev. Mednarodna koordinatorka RTV Slovenija Mateja Mir je vrhunska poznavalka svojega dela in je tudi že predavala mojim ameriškim študentom.

Zvečer spoznam še enega kandidata za delovno mesto administratorja: gostinec komisije ni navdušil.

Počasi se bliža konec mojega letošnjega bivanja v Sloveniji. V ZDA potujem v torek, če bodo seveda letalski prevozniki, o katerih smo to poletje veliko brali, to dopustili. Do tedaj moram opraviti še kopico opravkov s tistega seznama. Kakšen bo neizbežno ostal neizpolnjen. Gotovo se bo tudi oglasil kdo, ki bi se pred odhodom še rad srečal z mano. Kakšno srečanje bo neizbežno ostalo neizpolnjeno. K sreči bo leto hitro naokoli.