/ PETEK, 14. JUNIJ
Danes je bil moj zadnji dan praktičnega usposabljanja z delom, ki ga mora opraviti vsak dijak, da napreduje v naslednji letnik. Prakso sem opravljala pri Društvu Hiša! ali natančneje pri Rajzefibru. Rajzefirbci so me prijazno prenašali dva tedna. V tem času sem dobila nalogo - izdelati plakat za festival Živa dvorišča. Na praksi se mi je zelo zanimivo zdelo opazovati ljudi in dogajanje v mariborski kulturi in dinamiko v delovnem prostoru. Vedno se splača spoznati dobre ljudi in biti v njihovi družbi. Zadnji dan prakse sem preživela podobno kot vsak dan pred tem, le da sem ta dan bila presenečena s ponudbo, da bi pisala ta dnevnik. Rahla zmeda me je spremljala še ves preostanek dneva. Vid, Maja P in Maja B so mi pripravili tudi premišljeno darilo - ilustrirane razglednice s podpisi avtorjev. Zvečer sem starejšo sestro Beti spremljala ob delu za festival Jazz 'ma mlade, kjer je bila moja naloga fotografirati dogajanje za družbena omrežja. Dogodek je potekal v Kulturnem inkubatorju. Koncert je bil poln pozitivnih ljudi in izjemne energije, enako kot prejšnji petek.
Med fotografiranjem nastopajočih so me žametne melodije jazza večkrat odpeljale v neko razmišljanje.
Ob koncu sva z Beti sedli na klop pred Kulturnim inkubatorjem. Vreme je bilo že čisto poletno. Počutila sem se brezskrbno in pomirjeno. Po končanem zadnjem dnevu prakse sem na neki način obrnila nov list v svojem življenju. Naslednji teden je namreč zadnji teden tretjega letnika. Končno se bliža ta dvomesečna svoboda, ki jo čakamo celo leto. Niti ne morem verjeti. Mislim, da čutim, kar odrasli mislijo, ko rečejo, da čas hitro mineva. Mislim, da mineva hitreje že zame. Čeprav me misel na prihodnost večinoma skrbi, sem lahko danes vse odmislila in bila tam, kjer so moje noge, v trenutku.
/ SOBOTA, 15. JUNIJ
Po napornem tednu sem, kot je običajno za vse moje sobote, spala do nepotrebno poznih ur. Današnji dan se je začel pretežno dolgočasno. Najprej sem morala dokončati poročilo o praktičnem delu, ki ga moram v šoli oddati v ponedeljek. Kasneje sem urejala fotografije včerajšnjega jazz koncerta. Fotografije so uspele bolje kot prejšnji teden. Še preden sem prav odložila delo, se je bližal večer. Ker je danes potekala Poletna muzejska noč, sem jo želela izkoristiti in si ogledati čim več dogodkov. Beti je kot prostovoljka sodelovala pri razstavi EKO 9 in sem zato pisala svoji prijateljici in sošolki Beli. Na srečo je že bila v mestu, saj je fotografirala otvoritev razstave v UGM. Z Belo sva se dobili okoli sedmih. Na hitro mi je razkazala del razstave. Pokazala mi je tudi razstavo izdelkov iz otroških delavnic, ki jih organizira UGM. Na to sva gledali z veliko mero nostalgije, ker sva kot mali tudi sami obiskovali delavnice UGM in ustvarjali z enako otroško kreativnostjo kot otroci, ki so danes razstavljali svoje risbe in slike. Velikokrat pomislim na iznajdljiv in bister način razmišljanja, ki ga imajo otroci. Vsak umetnik bi se strinjal z dejstvom, da celo življenje iščemo in lovimo ta otroški pogled na svet.
Po ogledu sva se sprehodili do Židovskega trga. Tam sva si ogledali vsa razstavišča, vključno z razstavo fotografij Dragiše Modrinjaka z naslovom Maribor v 60-ih, ki nama je bila zelo všeč. Nato se nama je pridružila še Manca in skupaj smo šle na kavo (kokakolo in limonado). Po prijetnem klepetu sva se z Manco odločili, da greva pogledat dogajanje v KC Pekarni. Te dni praznuje 30 let in obiskovalcem nudi veliko izbiro dogodkov, zato sva vedeli, da se tam gotovo nekaj odvija. Manca ima na sveže izpit za avto in jo radi izkoristimo za kakršenkoli prevoz, ki ga potrebujemo. Odpeljala naju je do naše šole, kjer sva parkirali avto in se sprehodili do Pekarne. V programu je danes nastopilo več skupin, a ko sva prispeli, sta bili na vrsti še samo dve. Ena izmed njiju je bila skupina Niet, punk rock skupina iz Ljubljane, ustanovljena v osemdesetih. Vzdušje med ljudmi je bilo izjemno kaotično, zelo zanimivo jih je bilo opazovati. Ljudje so se pred odrom kot živali, ki so bile spuščene na prostost, zaletavali drug v drugega in skakali sem in tja. Nekdo je celo šel na oder in se vrgel v publiko, kot da je koncert njegov.
To pišem, potem ko me je Manca odložila doma. Poskušam se zbrati, a je šumenje v mojih ušesih vedno bolj moteče. Moram se zamotiti z bolj "soft" glasbo.
Neli Trstenjak. Dijakinja tretjega letnika Srednje šole za oblikovanje Maribor. Umetniška duša, ki v filmu, glasbi in fotografiji išče navdih za ustvarjanje. Ukvarja se predvsem z risanjem in slikanjem, veselijo pa jo tudi druga področja ustvarjanja in samoizražanja.
/ NEDELJA, 16. JUNIJ
Danes je bil moj dan bolj sproščen. Najprej sem končala urejanje fotografij iz petka in jih poslala Beti, ki je letos zadolžena za družbena omrežja festivala Jazz 'ma mlade, da jih lahko objavi. Današnji dan sem želela izkoristiti in narediti nekaj koristnega, a so ure le minevale, jaz pa nisem naredila nič omembe vrednega. V teh dneh, ko se ne ukvarjam več toliko s šolo in sem večinoma prepuščena sama sebi, velikokrat razmišljam o motivaciji. Čeprav risanja v tem dnevniku še nisem omenila, predstavlja ključen faktor v mojem življenju. Že odkar pomnim, imam neprestano željo risati svet okoli sebe in na papir ujeti stvari, ki me navdihujejo. Risanje in umetniški proces pa spremljajo nenehne težave z motivacijo, ki je ključna, da nastane nekaj pristnega. Motivacije ne morem priklicati, ko imam prost dan. Čeprav bi si to najbolj želela. Večkrat pomislim na govor ameriške reperke in pevke Lauryn Hill, ki sem ga poslušala že nekaj časa nazaj. Govorila je o motivaciji in v spomin so se mi vtisnile njene besede, da motivacija valovi. "Nekaj časa se učimo, nekaj časa ustvarjamo in se nato spet učimo." Tega vala kreativnosti, ki sledi obdobju učenja, ne moremo priklicati, preden sam ne prispe. Danes torej nisem nič narisala, nisem niti naredila nič pametnega. In to je okej.
Zvečer sva z Beti šli na kavo v lokal Piaf na Poštni. Poletni vrvež v Poštni ulici je neopisljiv. Spominja me na čebelnjak. Pogovoru je v ozadju sledil band, ki poleti vedno pride v Maribor in igra po mestu. Na njih sem iz nekega razloga zelo navezana. Ne vedo, koliko mi pomenijo.
/ PONEDELJEK, 17. JUNIJ
Danes sem morala v šolo. Koliko ur sem spala, bi lahko preštela na prste ene roke. Danes smo oddali poročila o praksi in vrnili učbenike, ki niso bili ne vem kako "znucani". Po dveh tednih prakse smo se končno ponovno videle sošolke in prijateljice. Vsaka si je v tem času nabrala mnogo novih izkušenj in spoznala veliko ljudi, zato cel dan ni zmanjkalo tem za pogovor. Zdi se mi, da je dinamika med prijatelji v šoli čisto drugačna, ko se ne obremenjujemo s poukom, testi in profesorji. Brez šolskih obveznosti smo kot drugi ljudje. Po šoli sem se dobila z dobro prijateljico Lolo, ki obiskuje Tretjo gimnazijo. Poznava se iz osnovne šole in se pogosto druživa, čeprav je gimnazijski tempo veliko bolj intenziven kot naš. Z Lolo radi tavava po mestu in se pogovarjava. Redko nama postane dolgčas. Velikokrat tudi fotografirava motive v mestu in ljudi, ki naju pritegnejo.
/ TOREK, 18. JUNIJ
Danes sem se zjutraj komaj zbudila. V šoli nismo imeli pouka, smo pa imeli aktivno državljanstvo, ki je obvezno in ga opravljamo skozi celo šolsko leto. Dobili smo nalogo in imeli tri ure časa, zato smo z Aljo in Belo šle v mesto in se usedle pri Isabelli. Med pogovorom sem ju narisala. Bilo je vroče "ko pessss", in ker se nam ni ljubilo pešačiti nazaj do šole, smo šle z mestnim avtobusom. Hitro smo končali obveznosti in po mene je z avtom prišla Beti. Nekaj časa sva se še vozili naokoli in poslušali glasbo. Danes popoldne sem si nabirala moči za jutrišnji dan, saj gremo s šolo na ekskurzijo v Gradec. Zato sem pogledala film Lola režiserja Jacquesa Demya, ki je izšel leta 1961. Film sem si želela pogledati že dolgo časa. Bil mi je všeč. Zdi se mi, da so besede v starejših filmih imele veliko več pomena in teže kot v filmih, ki izhajajo zadnje čase.
/ SREDA, 19. JUNIJ
Danes smo se s šolo ob devetih z avtobusom odpravili v Gradec. Tam smo si najprej ogledali Kunsthaus, kjer so bila razstavljena dela v povezavi s kapitalizmom in delavskim razredom. Potem smo šli še v Neue Galerie, kjer so se mi v spomin najbolj vtisnila dela Franza Janza in Adolfa A. Osteriderja. Sta moderna umetnika s posebnim slogom, ki si ga zapomniš. Nato smo imeli dve uri prostega časa, ki smo ga s sošolkami izkoristile za kosilo in hiter ogled trgovin. Zunaj je bilo več kot 30 stopinj, zato nismo bili pretirano navdušeni nad idejo, da bi pešačili na hrib Schlossberg. Na srečo smo se lahko peljali z dvigalom. S seboj sem imela fotoaparat, ki nas je zamotil večino časa. Gradec mi je zelo všeč. Z Belo sva se pogovarjali o tem, da se v večjem mestu z več ljudmi lahko počutiš skoraj nevidno in veliko bolj neovirano.
/ ČETRTEK, 20. JUNIJ
Danes nisem imela nobenih šolskih obveznosti, zato sem lahko spala dalj časa in se odpočila od včerajšnjega izleta. Današnji dan sem izkoristila za risanje in urejanje včerajšnjih fotografij. Že dve leti si ob začetku poletja pogledam film Chungking Express, ki je bil posnet leta 1994. Je hongkonški film, ki ga je režiral Wong Kar-wai. Film mi je bil že prvič zelo všeč. Všeč so mi bili kinematografija in osebnosti likov v filmu. Filmska glasba vsebuje pesem California Dreamin' skupine The Mamas & The Papas. Zdi se mi, da je film popoln za otvoritev poletne sezone. Jutri se začne Festival Lent, ki se ga zelo veselim. Letos bom z Belo tudi pomagala pri delavnicah na Art kampu, ki jih organizira UGM. Veselim se zanimive izkušnje.
V ponedeljek gremo le še po spričevala in smo svobodni.
