Gregor Grosman
/ PETEK, 18. FEBRUAR
Prvič po devetih mesecih zelenega življenja sem se včeraj prebudil v rdeče. Sicer prebolevnik in polno cepljen - v stiku z virusom sem bil sicer še v času, ko se nam niti sanjalo ni o beti, delti ali omikronu - čez noč nisem več privilegiran član družbe. Kar tako ne morem več iti kamorkoli kadarkoli. Potekel mi je namreč status polno cepljenega, ki ga je vlada pred časom omejila na 270 dni. Nisem se (še) odločil za booster, ker želim počakati na cepivo, ki bo bolje prilagojeno za različico omikron.
Doslej sem se samotestiral občasno, po udeležbi na kakšni večji tiskovni konferenci ali denimo prireditvi Bob leta. Zdaj se je treba vsak dan. Pravočasno se pripravim in grem na brezplačno hitro testiranje že takrat, ko sem še zelen. Kar malo neprijetno je, moram priznati. Ko čakaš in čakaš, odklepaš telefon, pa še kar ni rezultata, četudi je od palčke v nos minilo že slabo uro. Kaj, če sem pozitiven? Podzavestno začnem razmišljati, s kom sem se družil. Kaj, če jutri ne bom mogel v službo? Okej, bom pač delal od doma. Sama vprašanja, dokler ne prejmem negativnega rezultata. Ne vem, kdo na ministrstvu je bil mnenja, da bodo ljudem z zahtevo po dnevnemu testiranju toliko zakomplicirali življenje, da se bodo zato odločili za cepljenje. Prav prijetno je oditi do kontejnerja, spregovoriti par prijaznih besed z ljudmi in počakati na rezultat. Moj spisek testov v portalu eZvem se sicer z vsakim testom daljša, a še zdaleč ni tako dolg kot pri novinarskem kolegu z javne televizije, ki ima za seboj že blizu 150 testiranj.
Ker imam kodo, se odločim zvečer skočiti v kino. Pustolovščina Uncharted je ravno pravšnja za miren petek. A šel bi lahko tudi brez testa, saj moj status ni zanimal nikogar. Varnostnik je QR-kodo sicer hotel videti, ni pa je skeniral. Tisti njegov "PCT, prosim" je izzvenel čisto v prazno. Dve uri pozneje in zaradi pojemajoče polne lune se premetavam po postelji, dokler me sredi noči ne zbudi pisk telefona. Ob 1.11 je prispel SMS o popoldanskem rezultatu testiranja na covid-19 za osebo z začetnicama G. G. Osem ur zatem, ko so mi v nosnico potisnili palčko, in sedem ur zatem, ko sem si QR-kodo prenesel s spletnega portala. Adijo pamet in lahko noč.
/ SOBOTA, 19. FEBRUAR
Kot številni drugi sem čakal in pričakoval sprostitev ukrepov, a vlada tega v petek zvečer ni razglasila. Telefon imam stalno v rokah, verjetno ga odklenem precej pogosteje kot povprečnih 120-krat dnevno. V nekem trenutku kot strela z jasnega po twitterju zavrešči - sprostitev bo! Precejšnja. Že berem po spletu, da bom končno lahko šel tudi na bencinsko črpalko, ki jo zmeraj obiskujem in nima okenca za plačilo brez PCT. Ker pa gre v življenju redko vse po načrtih, moram po gorivo že danes. A pravočasno testirati sem se gladko pozabil. Nekako sem želel desni nosnici privoščiti en dan pavze. Ko sem imel v rezervoarju 50 litrov bencina, sem se naredil Francoza. Vljudno pozdravim varnostnika, klikam po mobilniku, prikličem svoje že štiri dni neveljavno potrdilo o polnem cepljenju in iztegnem roko pod čitalnik. Zaslon se obarva rdeče, on pa samo zamahne z glavo. "Izvolite, sicer vam je poteklo, ampak saj zdaj se sproščamo." Pošteno, ni kaj. Sicer nisem pričakoval, da me bo nagnal peš do najbližjega kontejnerja na testiranje.
Vsaj za ogled Eme na domačem televizorju nisem potreboval PCT-ja. O tem, ali mi je zmagovalna skladba všeč, si še nisem ustvaril jasnega mnenja, sem pa brez besed ostal med nastopom Bojana Cvjetićanina in po špagi Maje Keuc. Presneto, česa takšnega človek res ne vidi vsak dan.
/ NEDELJA, 20. FEBRUAR
Sončna nedeljska jutra so v Mariboru za marsikoga rezervirana za obisk kramarskega sejma. Na njem srečaš staro in mlado pa seveda takšno in drugačno kramo. Ne vem, zakaj sem mislil, da za obisk ne potrebuješ testa. Pri prvem vhodu se zaletim v A4-list z zahtevo po PCT, poleg stražijo trije varnostniki - študentje. Ljudje pa hodijo mimo njih, ne da bi jim karkoli pokazali. In grem še jaz. Hitro naredim en krog. Šoping je šel v smeri kupovanja novih hlač, kar je za osebo moje postave enako kot iskanje igle v kopici sena. Vedno znova se sprašujem, kdaj neki bodo proizvajalci ugotovili, da nismo vsi narejeni po jusu. Vse največje številke so bile premajhne. Vsaj pri ocvirkih sem imel srečo, našel sem drobno mlete, ki naredijo okus nedeljskih jajčk prav poseben. Pa česen iz Prekmurja za mamo. Ograjeno območje bolšjaka zapustim pri drugem vhodu, kjer prav tako trojica študentov nikomur ne teži s PCT-jem. Zanimiv je bil starejši gospod, ki se je odločil narediti hitri test v reševalnem vozilu, ki sem ga prepozno zaznal ob parkirišču. "Kdaj dobim rezultate? Čez eno uro, ne?" In je odpujsal po nakupih, test pa je verjetno potreboval za obisk gostilne.
Malo pred peto popoldne je padla odločitev tudi za moje nedeljsko kosilo. Seveda so medtem zaprli kontejner, kamor bi se lahko šel testirat. Pa tudi naročiti si ne bi mogel hrane, ker so v isti restavraciji pred nekaj dnevi tudi za prevzem pred teraso zahtevali PCT. Odločim se ponoviti sobotno vajo. Vstopim, brž sedem, naročim, v miru pojem in plačam, ne da bi mi kdo težil z dokazili. Počasi se pričnem zavedati, da se morda res vrača tista normalnost, ki jo vsi tako pogrešamo. Ko vsakdana ne bo krojila bojazen, da mi bo zmanjkalo baterije na telefonu in ne bom mogel pokazati veljavne QR-kode.
/ PONEDELJEK, 21. FEBRUAR
"Sprostitev" je pisalo na naslovnici ponedeljkovega Večera. Za hip pomislim na vse študente, ki so pomagali, najsibo pri odvzemu vzorcev, administraciji ali preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT. Ti so čez noč izgubili službo. Mnogi ljudje že več tednov v notranjosti nakupovalnih središč in trgovin niso nosili mask, zdaj je takšnih še več. K sreči s(m)o si jih vsi pridno nadeli v centralnem laboratoriju v mariborskem zdravstvenem domu. Ne bi me nič motilo, če bi v čakalnicah pri zdravniku ali bolnišnici in v laboratorijih še naprej ostalo tako. Človek se vseeno počuti nekoliko bolj varnega.
A ker sproščanje še ne pomeni sproščanja, sem se že danes pozanimal, kam se lahko grem jutri testirat na covid-19, zdaj ko so vsi kontejnerji, v katerih so testiranja opravljali zasebniki, zaprti. Odpravljam se na službeno pot na Hrvaško, kamor s svojim potečenim statusom cepljenega ne morem. HAGT bi mi še pred dvema dnevoma plačala država, kot je to leto dni plačevala vsakomur, po novem pa moram za prehod meje sam seči v denarnico. K sreči ne globoko. Se mi zdi, da je hitro testiranje nekoč stalo več kot sedem evrov.
Težko pa opišem občutek sreče, ki sem ga doživel, ko sem vstopil v Maribox, kjer parkiram avto. Kako prijetno je dišalo po kokicah. In to kljub nameščeni maski. Kot v risanki sem se odpravil za nosom do blagajne in si kupil XXL-porcijo za domov. Če sem kaj pogrešal v kinu, je bila to možnost ogleda filma s pijačo in pokovko. Gotovo se kdo ne bo strinjal z menoj, a po mojem mnenju to pač sodi zraven. V preteklih mesecih, ko sta bili hrana in pijača v kinu prepovedani, so obiskovalci množično tihotapili v dvorano čips, sladkarije in različne pijače. Ženske so izkoristile svoje torbice, moški pa žepe hlač in plaščev.
/ TOREK, 22. FEBRUAR
"Zdravstveno, osebno in plačilno kartico, prosim," me je pozvala gospodična v zdravstvenem domu, kamor sem se zaradi načrtovane poti v Zagreb zjutraj odpravil na hitri test. Gneče ni bilo, takoj sem bil na vrsti. Sedem, masko pod nos, nato pa palčka najprej v levo nosnico, zatem še v desno. Tako temeljito mi v zadnjih dneh ni nihče štoral po možganih. Nazadnje lani, ko sem delal PCR-test. Zdi se mi, da zasebnikom ni bil cilj odkriti okužb, ampak samo izdati potrdilo.
Popoldne pa sem se kar malce jezil, za koga neki sem se šel testirat. Na meji je hrvaškega carinika zanimalo samo, kam gremo, za preverjanje vsega drugega mu ni bilo mar. Na dogodku so vedeli, da smo PCT morali imeti, če smo hoteli vstopiti v državo, zato ga tudi tam niso preverjali. Predstavitev novega mobilnika vodilnega svetovnega proizvajalca je potekala v klubu MINT v hrvaški prestolnici, ki velja za najbolj "in" lokacijo v mestu. Tako so nam rekli. Zbranih dobrih sto gostov so zabavale izkušene plesalke, pevci in pevke, svojevrsten šov pa se je zaključil s himno kluba. Zabava je bila dober približek starim časom, predkoronskim druženjem, četudi so še veljale določene omejitve.
/ SREDA, 23. FEBRUAR
V Europarku, kot kaže, še niso slišali, da smo se sprostili. Zahodna vrata vhoda 1 so še zmeraj zaprta. Mislim, da bo še kar nekaj časa trajalo, da se bomo zaletavali ob kakšno zapuščino iz koronskih časov. Po mesecih in mesecih preverjanja tudi obisk trgovskega centra nekako ni enak, če te pri vhodu ne pozdravi simpatična študentka z "Imate PCT?".
Ker imam kvalificirano digitalno potrdilo in smsPASS, oboje sem pridobil zaradi lažjega dostopa do koronskih potrdil, sem se pozanimal, za kaj ju lahko še uporabim. V oko mi je padla možnost registracije in spletnega usposabljanja za operaterja brezpilotnih zrakoplovov - dronov. Super. Klik, sem prijavljen, drugi klik, pa sem že sredi navodil za pripravo na izpit. Potreboval bom sicer nekaj ur časa za pregled vseh video vsebin in druge snovi, a do začetka letalne sezone bi mi lahko uspelo.
/ ČETRTEK, 24. FEBRUAR
Za dobro jutro sem se drugi dan po torkovemu druženju doma samotestiral. Negativno. Pa jutri se bom še enkrat, če bi slučajno iz Hrvaške prinesel s seboj še kaj druga kot dobro voljo. Ne morem se odločiti, ali sem preveč previden ali zgolj odgovoren. Se mi pa zdi, da se ne bomo povsem sprostili, dokler bomo morali s seboj nositi maske. V katerikoli žep sežem, je kakšna v njem, pa še zmeraj se mi zgodi, da je nimam v trenutku, ko bi jo potreboval. In nekako dvomim, da so po tednu nošenja, čeprav v intervalnih po zgolj nekaj minut naenkrat, še sterilne. Vsekakor bom čez tople mesece leta varno spravil preostalih sedem hitrih testov in 34 mask, v upanju, da jih jeseni ne bom potreboval.
