/ PETEK, 11. FEBRUAR
S sodelavcem snemalcem drviva proti kemijskemu reaktorju v Dol pri Ljubljani. Pogovarjava se, da delam prispevek o fuziji in sodelovanju slovenskih znanstvenikov pri mednarodnem projektu. Kolegu povem, da ne vem, kdaj bo prispevek objavljen. Morda danes, jutri ali za vikend. Včasih tako imenovani lager prispevki pridejo prav, da uredniki z joker zamahom zapolnijo vikendaško ležernost novičarske (ne)zasičenosti.
Na poti mi po facebooku piše neki Rok Kajzer. "Oh joj, spet bo nekdo pametoval." Sem zavzdihnil, medtem ko mi je snemalec veselo razlagal, da je nekoč že snemal prispevek o fuziji. Prekinil sem ga in se mu opravičil, ker moram v miru odpisati na najverjetnejši rafal obtožujočih sporočil. Za kulturni praznik sem namreč objavil šalo na račun pesnjenja Franceta Prešerna, oblikoval sem kvazianalizo, te so zadnje čase precej moderne, zakaj se ne bi lotili še Prešerna, saj smo v takih časih, ko ni več svetega. Objava se je po družbenih omrežjih razširila nad pričakovanji, a v plazu zabavljivih zapisov in ciničnih prikimavanj se je našla še druga polovica fejsbukarjev, ki je parodijo vzela zares in bentila, češ, kako si drznem. "Oprosti, še enemu moram povedati, da sem se zafrkaval." Sem rekel sodelavcu, a ime pošiljatelja mi je postalo nekam zveneče, ko sem ga prebral še enkrat in še enkrat, se mi je tudi nemudoma predstavil, in ko je pojasnil, da je urednik na Večeru in da si želi, da bi napisal dnevnik, so se mi meglice negotovosti razkropile: "Okej, varen sem." Čeprav, zakaj se v take stvari spuščam? Šale nosijo odgovornost.
/ SOBOTA, 12. FEBRUAR
Iz sončne Ljubljane sem se spustil v megleno Vipavsko dolino. Da, prav ste prebrali. Stvar se je obrnila. Domače Vrhpolje pri Vipavi ima ponavadi več sončnih dni kot glavno mesto, a tokrat je situacija drugačna. Ampak ne nazadnje smo se navadili, da je vse drugače.
Oddiham se med domačimi vinogradi, kamor sem šel v jutranjo izvidnico. Rastje nevarno zeleni, kar ni dober obet za zadnje izdihljaje zime. A narava gre svojo pot. Pozneje odidem čez mejo v Italijo po tako imenovano špežo. Naredim klasičen nakup: mortadela brez oliv, parmezan, nekaj tistih puhastih žemljic, trojico sardinskega piva Ichnusa in nato domov. Pogledam skoke, Timiju Zajcu je malce zmanjkalo za še eno medaljo, škoda, ampak vsa čast, še bodo priložnosti. Po kosilu se obrnem proti bližnji vzpetini, da se vsaj za dobro uro preluftam in odmislim vse, ki tare duha. Baterije so, vsaj za en dan, napolnjene! Med iskanjem izgubljene kondicije preklinjam klanec, ostre skale, zvijanje noge in kotlinske turiste, ki me sprašujejo, če je kak bife na vzpetini. Stari, to je vrh nad Vipavo z imenom Plaz, ne Val d'Isere, si mislim in se za hip zlijem s kleno miselnostjo. "Ne, Nejc, saj veš, turisti so dobrodošli." Me dobri angel okara, zato vljudno odgovorim, da je zgoraj le klopca z lepim razgledom proti zahodu. Med sestopanjem preigravam idejo, da bi se v kampu, ki je na poti, ustavil na zasluženem pivu. Prav posebne želje ni, zato jo raje mahnem proti pragu domače hiše. Posrebam še tretji današnji macchiato in ležem.
Načrt večera je, da si pogledam film, ki je letos nominiran za oskarja. Od desetih nominirancev sem pogledal le štiri. Plemenito idejo prekine vabilo na pivo. Če sem ta hmeljarski zvarek prej odklonil, je sedaj sam prišel do mene. Vabilu pritrdim, saj je sobota, hudiča!
/ NEDELJA, 13. FEBRUAR
Nedelje imajo v domačih krajih dva obraza: ali so nostalgično čudovite, ko se zbudiš v podeželsko idilo, ali pa nosijo prekletstvo sobotnih večerov. No, današnjo nedeljo sem začel nekje vmes.
V času svete maše sva se na kavi dobila s sovaščanom, pobom, ki je v tretjem letniku gimnazije izdal pesmarico, vprašal me je, če bi vodil predstavitev njegove knjige v času okoli dneva poezije. Privolil sem.
Zvečer greva s sovaščanko in stanovsko kolegico v Ljubljano. Ona dela na konkurenčni televiziji. Nek domačin nama je nekoč rekel, da sva "ljubljanska janičarja". Izviren naziv. Poznava pa se že od mladih nog. V osnovni šoli smo nekoč skupaj z njenim razredom gledali prenos pogreba papeža Janeza Pavla II. Televizija naju torej že dolgo in zares veže.
/ PONEDELJEK, 14. FEBRUAR
Valentinovo, službena rutina, večerno pivo in film Coda, čistokrvni družinski film o punci, ki ima edina sluh v sicer gluhonemi družini. Odloči se za kariero pevke. A kaj sploh je glasba, se sprašujejo njen brat, oče in mati. Ko vidijo navdušene obraze občinstva ob hčerkinem oziroma sestrinem petju, se zavedajo, da gre za očitno nekaj lepega. Skratka film, ki bi lahko z izbiro tematike hitro zdrsnil v moraliziranje, a se temu učinkovito zoperstavi. Nikoli si namreč nisem mislil, da se bom tako režal domislicam znakovnega jezika, film se bori tudi za oskraja.
A ne bom izgubljal besed. Do teh vrstic sem za dnevnik porabil že 5074 znakov s presledki od 9200 dovoljenih. Bonov za besede pa (še) nismo dobili, tako da moram šparati. Bi pa vseeno čestital Niki Kovač za naziv Slovenka leta. Zasluženo.
/ TOREK, 15. FEBRUAR
Pester dan v službi, prvotno zadolžitev sem sicer pravočasno pripravil, potem pa nastopi četrta ura popoldne, bil sem že na stopnicah v odhodu domov. Zaradi višje sile sem moral nazaj v pisarne, kjer sem dobil novo tematiko za poročanje v večerno oddajo Dnevnik.
Sledilo je klicanje naokrog, usklajevanje s kolegi, čakanje na izjave, preverjanje informacij pri urednici, tehtanje prioritet, hektično pogovarjanje, vihravo pregovarjanje.
Če se ti zgodi tovrsten nepredvidljiv scenarij, kjer ti čas obrača hrbet, je stres toliko večji. Sledi še blagodejna trema tik pred javljanjem v oddajo, po hrbtu polzi mrzel dež, med vklopom v živo pa še nenadno odpiranje težkih vrat, ki so bila tam zraven in hrupno posegala v prenos. Kaj je tvoja naloga v takem primeru? Da ohraniš zbranost in nasmešek na obrazu. Vse je okej! Ni problema! Tudi to je vsakdan "tistih lenih novinarjev, ki jih prisilno plačujejo davkoplačevalci".
Odvajam se od jamranja, zato iščem rešitve. Poiskal sem jih doma, ko sem si skuhal župco in zraven poslušal Mahlerjevo Simfonijo tisočev. Pojma nimam o Mahlerju, je pa njegova glasba mogočna, prav tako kot večerna juha.
/ SREDA, 16. FEBRUAR
Ponoči sem sladko spal. Danes imam dopoldne zase. Službo bom začel šele popoldne. Telo je vseeno navajeno zgodnjih ur, zbudil sem se okrog 7.30. Nikar ne začnite marljivi pametnjakoviči modrovati, da je to vendarle pozno. Zame ni. Do desetih sem ponavadi nezmožen opravljanja resnih zadolžitev.
Odpravil sem se v pritličje stanovanja, kjer sem pobral položnice iz nabiralnika. Z aplikacijo banke sem jih kot po tekočem traku poskeniral. Zraven se je srce radovalo in prepevalo hvalnice soncu, ki je počasi odrivalo od dežja težke oblake. Položnice raztrgam na koščke in jih pobašem v večno ničevost.
Vmes sem poslušal službeni sestanek na daljavo, preko teamsov. Zopet me čaka vklop v oddajo, o štrajku zaposlenih v zdravstvu in sociali. Po sestanku pišem sindikalistki Ireni Ilešič Čujovič. Zanima me, kako bodo nadaljevali sindikalni boj po stavki. Pišem tudi ministrstvu za zdravje, kako poteka štrajk. Načeloma bi lahko te maile pisal šele, ko bi prišel v službo, ampak nekaj sem se naučil, odkar delam na RTV-ju. Čas je lahko tvoj največji zaveznik ali sovražnik. Pazljivo mu obračaj hrbet in pozorno se mu posvečaj. Danes sem ga vsaj zaenkrat ugonobil.
Po vseh opravkih za računalnikom se odpravim s sodelavci na badminton. Štirje smo bili. Predstavljajte si: izkušen tenisač, nekdanja igralka badmintona in kolega, ki sicer ni nič od tega, je pa vsaj fit, potem pa še jaz. Najbrž se nisem zavedal, v kaj se spuščam. V mojih krajih je namreč težko igrati badminton na prostem. Prevzel sem vlogo eksota in se boril po svojih zmožnostih.
Z igrišča pod balonom sem oddrvel v stanovanje, se stuširal in pripravil na službo. Vmes so kapljale zadolžitve, vklop v živo za Dnevnik, prispevek za Odmeve. Časa je bilo ravno dovolj še za kosilo in kavo v središču mesta. Potem pa klici. Delo ni bilo tako stresno kot dan prej. A počakati sem moral na sedemnajsto uro, ko je bila Irena Ilešič Čujovič prosta. Priletela je s komercialke, si vzela za nas petnajst minut, nato pa že letela naprej na drugo televizijo. Šele po njeni izjavi sem lahko začel oblikovati besedilo za poročanje. Skope odgovore službe za odnose z javnostjo z zdravstvenega ministrstva sem preoblikoval v nekoliko bolj zgoščeno "pripoved", izbral prej posneto izjavo, odšel v masko, besedilo sem parkrat ponovil in se z ekipo odpravil pred poslopje ljubljanskega kliničnega centra. Telo je nekoliko ječalo od jutranje telovadbe, a adrenalin pred vklopom me je prebudil. Toliko, da sem po vklopu pripravil še prispevek za Odmeve.
/ ČETRTEK, 17. FEBRUAR
Danes sem si vzel prost dan. Jutri naprej. Opral sem cunje, sedaj pa snujem načrt, kako se za en dan čimbolj kakovostno odpočiti po napornem tednu. Hkrati pa še končujem dnevnik. Bili ste izvrstna družba!
