/ PETEK, 4. FEBRUAR
Ko me pokličejo z Večera, če bi pisal dnevnik za to rubriko, sem nekje na polovici slačenja iz pižame. Pijem breskov sok, poskušam si posušiti lase in nestrpno preverjam, ali je profesor morda že vnesel ocene včerajšnjega izpita iz ruskega realizma. Tolstoj je menda pisal tri dnevnike: enega za javnost, drugega za družino in tretjega zase. Naj bo ta klic sredi petkovega dopoldneva brca v rit, da tudi jaz vsaj za nekaj dni začnem s pisanjem najmanj enega. Nazadnje sem ga pisal nekje proti koncu sedmega razreda - po njem sem kracal kak teden, mogoče dva, potem pa ga pol leta kasneje osramočen strgal na miniaturne koščke, da ga ne bi našel kdo od mojih.
Ob gledanju otvoritve olimpijskih iger se odločim, da bom danes jedel nudle iz kitajske restavracije. Okrog kosila mi piše sošolec, če naj poskušava dobiti še zadnjih nekaj kart za večerni koncert Zbora Moskovske patriarhije v Cankarjevem domu, preden bo razprodan. Ne ljubi se mi, danes ni dan za mistične napeve. Raje preostanek dneva preležim v postelji in skoraj maratonsko pogledam nekaj starih epizod Ameriškega top modela. Tako je pri meni videti oblomovščina.
/ SOBOTA, 5. FEBRUAR
Zbudim se z zamašenim nosom. Ko hodim proti službi, nad Ljubljano sije sonce. Gospod pri Tromostovju razteguje harmoniko, taksisti kadijo pred kolodvorom, v pasjem parku pa se lovita svetlo rjav buldog in še nek drug pes, verjetno mešanček.
Od sredine septembra preko študentskega servisa delam v Slovenskem mladinskem gledališču. Takrat sem se povsem ženski hostesni službi pridružil kot prvi hostesnik. Preverjam PCT-pogoje, pomagam v garderobi, trgam karte. Tu uživam - vzdušje v Mladincu je super. Sem sem prej zahajal kot abonent, prednost njegovega programa vidim v premišljenem vzpostavljanju kritičnega dialoga z gledalci in s sistemom, v katerega se gledalci vsakodnevno vpenjajo. Jasno je, da gre ravno ta aspekt njihovega ustvarjanja marsikomu v nos, čeprav s tem samo še potrjuje smiselnost grajenja tovrstnih produkcij. Danes sem tu od desetih zjutraj do devetih zvečer, ker naši po dveh letih obnavljajo deseturno predstavo Še ni naslova. Še ena od večkrat nagrajenih predstav SMG-ja.
Zvečer pod tušem z zadnjimi atomi energije poplesavam na neko japonsko popevko z začetka osemdesetih, ki mi jo je kak teden nazaj pokazal Jošt. Prisilim se, da si umijem zobe, medtem skozi zobno pasto godrnjam par besed iz refrena. Zaspim kot ubit.
/ NEDELJA, 6. FEBRUAR
9.35. Vlak iz Ljubljane v Celje. S petimi dijakinjami z Gimnazije Celje - Center, kamor sem hodil tudi sam, zdaj pa tam sodelujem kot zunanji mentor, danes vadimo za šolsko gledališko predstavo. Tekst smo zadnjih dvanajst mesecev pisali skupaj, naslednji teden ga bomo prvič predstavili publiki. Pri postavitvi na oder in igri nam je pomagala prijateljica, prav tako nekdanja dijakinja te šole, ki zdaj študira igro na AGRFT. Punce so vznemirjene. Ker se zavedajo, da je do premiere samo še dober teden, se danes še posebej potrudijo. Super jim gre. Z dijaki si nekajkrat letno ogledamo tudi predstave v institucionalnih in neinstitucionalnih gledaliških ustanovah. Poseben pomen dajemo pogovoru o ogledanem, za kar (v okviru redne šolske gledališke vzgoje) običajno ni časa. Večkrat se nam pridruži tudi kdo od ustvarjalcev. Mislim, da je dijakom to všeč. Še posebej zadnji dve leti, ko smo vsi vsaj malo siti strmenja v dvodimenzionalne zaslone z Netflixovimi serijami.
Pojem kosilo, se na hitro dobim s prijateljico iz srednje šole, da malo pogodrnjava o izpitnem obdobju. Ob 17.30 ujamem vlak nazaj v Ljubljano. Po poti prelistam zapiske za edini izpit, ki mi je še ostal. Nedeljski večer v prestolnici je precej tih. Ko čakam na trolo, poskušam v glavi začrtati seznam, kaj vse se mi zdi sporno na ogromni reklami za priročnik za srečne v izložbi knjigarne. V čudnih časih živimo, da si tista peščica, ki se ima za srečne, da ne govorim o uspešnih, zasluži, da jo nič hudega sluteči in ne tako zelo srečni čakajoči na LPP vsak dan zavistno gledamo v bel nasmešek.
/ PONEDELJEK, 7. FEBRUAR
Zbudim se zelo zgodaj in z ne povsem zbujenimi očmi celo dopoldne panično skeniram zapiske, da bi čim več ostalo v glavi. Sredi noči sem dobil mail, da imam popoldne zagovor pisnega izpita. Ko mi začuda nekako uspe šprintersko ponoviti vso snov, ob enih prižgem Zoom. Takšna je študentska realnost v teh časih. Sem del generacije, ki je zaključila srednjo šolo na tak način, odpisala razmeram neprilagojeno maturo, dober teden v živo hodila v prvi letnik faksa, potem pa so nas spet zaprli. Prvi dan drugega letnika, po celem letu študija, sem poznal štiri, mogoče pet sošolcev s faksa. Ves čas do takrat so bili zgolj nagrobniki na Zoomu z ugasnjenimi mikrofoni. Toliko o obljubljenem študentskem življenju.
Profesor me sprašuje, vsake toliko internetna povezava malo zataji, jaz nekoliko zbegano odgovarjam. Secirava teorijo ruskih glagolov, spregava, piševa deležnike. Osem. Zadovoljen sem.
Popoldne odprem elektronsko pošto in pogledam na telefon. Osem mailov in dva klica. Med njimi nobenega v povezavi z objavo mojih pesmi v Srbiji. Še vedno čakam odgovor ene od njihovih literarnih revij. Zvečer se dobim s Katjo Gorečan. Ko z žlico strgam preostanek vroče čokolade s skodelice, debatirava o njeni novi knjigi, potem še o mojem knjižnem prvencu. Potem dobim sporočilo, da je ena od dijakinj z gimnazije bolna. Čim prej mora opraviti hitri test, da lahko še pred premiero predstave zaključi karanteno. Mislim nanjo in na preostale dijakinje.
/ TOREK, 8. FEBRUAR
Nikoli nisem maral ljudi, ki kulturne ustanove pri nas obiščejo samo na dneve, ko je vstop brezplačen, zato mi je dejstvo, da v Mladincu tudi danes igrajo deseturnico, pravzaprav zelo všeč. Izognem se gneči pred galerijami, ignoriram vrsto pred Muzejem iluzij, pozabim na te in one Prešernove fige ... Danes za nazaj pogledam včerajšnjo državno proslavo. Po desetih minutah obupam nad kulturnim programom in preskočim na podelitev nagrad.
Ko hodim iz službe nazaj proti Rožni dolini, se spomnim na vse pesmi in recenzije, ki sem jih objavil v zadnjih letih, za katere nikoli nisem dobil obljubljenega plačila. Razmišljam o vseh kulturnikih - prekarcih, ki imajo danes namesto Prešernovih Poezij v roki telefon, saj poskušajo dobiti projekte za naslednjih nekaj let in si s tem vsaj približno zagotoviti stabilno življenje. Pa o tistih, ki jih je povozila koronasituacija. Hkrati se spomnim na bebavost z rdečo pobarvanih miz in stolov pred ministrstvom za kulturo, ki naj bi jim rekli protest. Lajanje. Renčanje.
Ko se jeza na ta in oni breg odnosa kulture s svetom vsaj malo omili, pomislim na misel dobrega prijatelja, pesnika Kristiana Koželja, v uvodniku ene od preteklih številk Sodobnosti. "V vsej tej kakofoniji mnenj je edino zares radikalno dejanje vstop v molk. Prekinitev neskončne verige praznih izrekanj, ustvarjanje prostora za poslušanje." Pravi, da lahko moj glas, moje mnenje v sodobnem svetu, v svetu splošne vsemnenjskosti in praznih protestnih manifestov, poustvari kdorkoli. Le moj molk ostaja resnično samo moj. Zato molčim in o kulturi danes ne razmišljam več. Naj danes o tem govori množica pred galerijami, ki se ji kultura za vsaj en dan zdi fajn. Jaz bom o tem razmišljal kdaj drugič.
Torek se zaključi z novico, da je hitri test dijakinje negativen. K sreči. Upam, da tako tudi ostane.
/ SREDA, 9. FEBRUAR
V Rožni dolini je zadnje dni precej tiho, v blokih gori luč samo v nekaterih sobah. Pozna se vpliv podaljšanega vikenda in finiširanja z zadnjimi izpiti v tem semestru. Ostali so predvsem erasmovci. S štirimi sostanovalci živim v študentskem stanovanju zelo blizu študentskega naselja, zato mi večeri glasne glasbe, ki se z Djurdevim dnevom prevesijo v jutro, niso tuji. Je pa dejstvo, da so takšni večeri zelo redki. Kaj hočemo, tudi to se je skozi zadnji dve leti spremenilo.
Vse jutro odpisujem na maile, povezane z dijaško predstavo naslednji teden. S tonskimi mojstri usklajujemo seznam tehnične opreme, ki jo potrebujemo. Preverjamo, ali držijo vse rezervacije vstopnic … Priznam, malo me načenja trema. Prost dan izkoristim za sprehod po februarskem soncu. Oglasim se pri Joštu, zvečer greva v kino. Vrtijo nagrajeni film z lanskega festivala v Sarajevu.
/ ČETRTEK, 10. FEBRUAR
Danes končno najdem nekaj časa, da odprem pregledano verzijo zbirke, ki mi jo je v ponedeljek poslal lektor iz založbe, preden jo pošljemo naprej v prelom strani in oblikovanje. Ko z miško drsim preko Wordovega dokumenta, še vedno ne morem povsem dojeti, da se to sploh dogaja. Moj pesniški prvenec bo tu čez nekaj mesecev. In moje presenečenje se od prejšnjega aprila, ko sem prejel klic Veronike iz uredništva LUD Literatura, da želijo izdati mojo zbirko, ni kaj dosti zmanjšalo. Vsebino zbirke, ki sem jo naslovil Čisto potiho, po eni strani razumem kot iskreno prevpraševanje identitet, smislov in resnic, po drugi pa preko tematik odraščanja in medosebnih odnosov kot ironijo nenehnega stremljenja v eno točko, hojo brez konca, ko človek ne vidi več niti tega, da je že davno prispel na cilj, ker ta ni povsem usklajen z njegovo predstavo o (popolnem) cilju. Čeprav sem knjigo v grobem napisal že leto in pol nazaj, bo ta zgodba zame zaključena, šele ko jo bom prijel v roke, pobožal platnici in iz prelistanih strani zavohal vonj svežega tiska. Komaj čakam ta občutek. Šele takrat bom verjetno razumel, kaj se dogaja. In mislim, da bom ponosen nase.
Preostanek četrtka preživim v službi. Kljub več kot deseturnemu urniku se imamo super. Jutri greva z Joštom na Bled izkoristit, kar je še ostalo od bonov. Konec izpitnega obdobja je, pa še valentinovo bo kmalu.
