/ PETEK, 14. OKTOBER
Kako minuto po tem, ko dam budilko že drugič na dremež, me izstreli iz postelje. V trenutku sem budna in pred očmi se mi sestavlja seznam vsega, kar me danes čaka. Ta teden sem v vlogi samske mame. Borut je skupaj z najstarejšo hčerko že od sobote v tujini, druga hči, dijakinja prvega letnika, je na športnem taboru. To pomeni, da sem sama s tremi sinovi. Preden si grem umivat zobe, zbudim sedemletnika. Nezadovoljen zagodrnja in pri tem zbudi brata, ki bi lahko še kake pol ure pospal. Ne zmenim se za nerganje in grem v kopalnico. Ko končam, je sedemletnik pokrit čez glavo in spi naprej. Nežno ga pobožam in naročim, naj vstane. Skuham si kavo. Sedemletnik še spi. Tretji poskus. Tokrat uspešno. Spleza s pograda. Sam se obleče in spije kakav. Grem do drugih dveh sinov, ju zbudim in povem, da sta zadnja v hiši in naj ob odhodu ugasneta luči in zakleneta hišo.
Kako so že veliki. Spomnim se juter, ko jih je bilo treba vseh pet peljati v šolo in vrtec. Ni bilo vedno tako mirno in ni šlo vedno in z vsemi petimi tako gladko, čeprav sva si delo z Borutom vedno razdelila.
Na Neverjetnih letih bi se ob takem poročanju staršev verjetno pogovarjali o učinkovitem postavljanju mej in podajanju navodil. A jaz grem zavestno vsako jutro v ta jutranji ples z najmlajšim sinom in se pri tem nikakor ne počutim poraženka. Sinu se zdi, da lahko odloča, zdi se mu, da je uspel prepričati mamo, da še malo poleži. S tem preprečim jutranji konflikt, ko vstane, pa ga ljubeče objamem in se mu zahvalim, da je tako hitro in brez negodovanja vstal. In zato tudi drugo jutro ta rutina funkcionira. Če le vstanem pravi čas, da se lahko to igro z njim igram …
Na srečo je še premajhen, da bi razumel, da je njegova mama psihologinja, ki je to rutino uvedla čisto načrtno, in da sem na koncu vedno jaz tista, ki zmagam. Pri večjih včasih izgleda, da ta način ne deluje več – od njih ob svojih poskusih pogosto slišim: "Mama, nehaj, točno vem, kaj delaš." A jaz se ob tem samo namuzam, ker točno vem, da deluje. Pozitivna pozornost, pohvala, poseben čas. Neverjetna leta so zakon. Če ne bi vodila treningov starševstva, bi bila zagotovo udeleženka.
/ SOBOTA, 15. OKTOBER
Danes na urniku nimam proste sobote, ampak bi se morala udeležiti supervizije iz vedenjsko kognitivne terapije. Enkrat mesečno s kolegi in usposobljenim supervizorjem pregledamo obravnave in preverimo, ali jih peljemo na način, ki omogoča največjo učinkovitost. A še pravi čas se spomnim predavanja dr. Sare Tement, ki smo ga pred kratkim poslušali na srečanju Svetovalnih centrov. Dr. Tementova je govorila o pomenu počitka po delu. In dam si najboljši možen nasvet, ko si rečem: "Tadeja to soboto potrebuje počitek. Tvoji klienti potrebujejo spočito terapevtko. Tvoji otroci potrebujejo spočito mamo." In v soboto zjutraj ostanem doma.
Zvečer me čaka srečanje "bralnega kluba". Štiri kolegice, vse iz humanistično-pedagoških vod, se srečujemo enkrat mesečno ob skodelici čaja in prebrani knjigi. Tokrat smo brale Ljubezen v stiski avtorice Daniele Krien. In se spraševale o dilemah, povezanih z navidezno svobodno izbiro našega časa – materinstvo ali kariera, partnerstvo ali svoboda? Že pred srečanjem je v meni odmeval citat iz knjige: "Preobrazba v domačo različico je precej naporna – kot da bi metulja ponovno prisilili zlesti v njegov stari kokon, v katerem se bo moral spet zadovoljiti z bledejšimi barvami." Zamislim se nad tem citatom – kje pa moje barve najbolj žarijo? Takrat še ne vem, kako bo v začetku tedna še en citat v meni zbudil refleksijo o lastnem delovanju.
/ NEDELJA, 16. OKTOBER
V nedeljo zjutraj me ob 8.05 zbudi psička, ki opozarja na obiskovalce na dvorišču. Vrnila sta se Borut in najstarejša hči. Pozno zvečer smo si še dopisovali, ker je imelo njuno letalo precej zamude pri vzletu. Pristali so na Dunaju in zjutraj sta bila doma. Kako je svet majhen. Še včeraj v puščavi, dva časovna pasova stran od nas, zdaj pa naenkrat kar doma. Vesela sem ju. Kako zanimiva sta materinstvo in partnerstvo. Hči je šla na pot namesto mene, ker ta teden nisem mogla biti odsotna iz službe. In zdaj sem bolj vesela, da je ona vse to doživela z očetom, kot če bi lahko šla jaz zraven. A nimam veliko časa, da bi se predajala tem občutkom – ob 10.00 jo pred gimnazijo že čaka avtobus, ki dijake pelje na izmenjavo v Milano. Krasna srednješolska leta. Srečna sem zanjo.
/ PONEDELJEK, 17. OKTOBER
Spet običajen ponedeljek. In spet jutranji ples prebujanja sebe in otrok in utirjanja v nov delovni dan in teden. Popoldan imamo otvoritev razstave ob 70-letnici. Del razstave so prispevali učenci in dijaki, vzporedno pa Aljaž, ki je navdušenec nad zgodovino, pripravlja zgodovinski del razstave. 70 let razvoja in uvajanja novosti, sodelovanja in povezovanja. Spomin me ponese nazaj v leto 2009, ko sem takratnemu direktorju pisala elektronsko sporočilo. Sporočala sem mu, da sem se iz Ljubljane preselila na Štajersko in da bi se, če se pokaže priložnost, rada pridružila timu na Svetovalnem centru. Ker verjamem v njihovo poslanstvo in ker bi rada bila del te zgodbe. Takrat te možnosti ni bilo, vsa delovna mesta za psihologe so bila zasedena. A vse se zgodi ob svojem času. Skoraj deset let po mojem sporočilu sem se zaposlila na Svetovalnem centru. Danes ga vodim. S strahospoštovanjem si ogledujem razstavne panoje, na katerih so fotografije in citati nekdanjih direktorjev. Kar malo nadrealistično se mi zdi, ko med razstavljenimi elementi zagledam intervju z mano, ki je bil objavljen v dnevniku Večer. Spomnim se sporočila ene od zunanjih sodelavk. "Ponosno praznujte." Ja, ponosno praznujem.
Vsak ponedeljek je dolg – ta pa še prav posebej. Ko čakam na otvoritev razstave, mi Majda prebere pesem avtorja Hafisa in želi mnenje o primernosti uporabe pesmi na predstavitvi partnerske terapije. "Dogaja se ves čas v nebesih in nekega dne se bo začelo znova dogajati na zemlji, da bodo možje in žene, ki so poročeni, in možje in možje, ki so ljubimci, in žene in žene, ki dajejo druga drugi luč, spet pokleknili drug pred drugega, in medtem ko bodo nežno držali roko svojega ljubljenega ali ljubljene, s solzami v očeh iskreno dejali: 'Draga moja, dragi moj, kako sem lahko bolj ljubeč do tebe; kako sem lahko bolj ljubeča?'" Strinjam se, da je pesem vsekakor primerno uporabiti na predstavitvi partnerske terapije. Tudi po tem, ko se posloviva, v meni še vedno odmeva sporočilo iz pesmi. Spreminjanje samega sebe. Spraševanje o tem, kaj lahko jaz naredim drugače, bolje. Tako med partnerjema, starši in otroki, sodelavci, tudi med vodjem in podrejenimi. Ja, to je bistvo. Moram se večkrat spomniti na to pesem. Kaj lahko naredim jaz zate, ne pa samo kaj lahko narediš ti zame.
/ TOREK, 18. OKTOBER
Danes je na Svetovalnem centru živahno. Zjutraj na hodniku srečujem naše uporabnike, otroci plezajo v žogo na hodniku, starši si ogledujejo razstavo. Odpirajo in zapirajo se vrata pisarn. V dvorani se zvrstita dve skupini – ena skupina staršev na starševskem treningu Neverjetna leta in ena skupina učiteljev. Kdor v nekem trenutku nima stranke, pripravlja vsebine za popoldanske aktivnosti in za slavnostno akademijo. Zadovoljstvo je čutiti na hodnikih. Zadovoljstvo in vznemirjenje. Po dveh letih ukrepov, pomislekov in previdnosti, po dveh letih individualnih obravnav in široko razmaknjenih stolov na skupinskih srečanjih smo ponovno na široko odprli vrata in zadihali s polnimi pljuči. In to je dober občutek.
Popoldan je rezerviran za Tačke pomagačke. Imamo obisk dveh kosmatincev, ki se predstavita staršem in otrokom. Kužki so najboljši poslušalci, povesta. Ker samo poslušajo in nič ne komentirajo, nič ne popravljajo in nič ne sodijo. Spomnim se na mladostnico, ki hodi na terapijo k meni. Ko je dosegla zastavljene cilje in sva začeli zaključevati s terapijo, je prosila, ali bi lahko še hodila. Končno me nekdo posluša, je rekla. Končno me nekdo ne prepričuje o neustreznosti in napačnosti mojih čustev. S srečanji nadaljujeva. Pomagala sem ji oblikovati nove cilje. Želim si, da bi se čutila slišano. Da bi našla nekoga, ki bo sedel k njej in samo poslušal. Tačke so najboljše poslušalke.
/ SREDA, 19. OKTOBER
Priprave na obletnico tečejo, vsak ve, kaj je njegova naloga. Zaključujem govor, ki ga bom imela jutri. Poskušam si vizualizirati potek dneva, da ne bi česa spregledala in pozabila. Proti koncu dneva imam še daljši pogovor s svetovalko Zavoda za šolstvo glede konkretnih postopkov pri primeru, kjer se starši ne strinjajo z odločitvijo. Vedno mi je težko, ko se staršem zdi, da smo na različnih bregovih, ko pa je moje vodilo vedno najboljša korist otroka. Manjka nam tovrstnih debat med strokovnjaki – izmenjave mnenj, usklajevanja, iskanja najboljših rešitev.
Pogled z druge perspektive praviloma vedno odpira nova obzorja, ki rojevajo alternativne, morda celo ustreznejše rešitve. Kar se morda z mojega zornega kota zdi kot gordijski vozel, nekdo drug vidi kot popolnoma rešljiv problem.
/ ČETRTEK, 20. OKTOBER
Zbudim se v dan, ki predstavlja višek tega tedna. Tedna, ki je bil poln dela, poln močnih čustev, poln refleksij, poln načrtov, poln uvidov. Poln hvaležnosti.
Hvaležnosti za vse, kar se mi v življenju dogaja. Za vse ljudi, ki so moji sopotniki na tej poti. Hvaležnosti za sodelavce, ki skupaj z mano nadaljujejo veliko zgodbo, ki se je začela pred 70 leti. Hvaležnosti za moje otroke, ki me prevečkrat potrpežljivo čakajo, da že tretjič v tednu pridem komaj zvečer domov. Hvaležnosti za moža, ki mi pomaga posušiti krila in jim vrniti sijaj. Hvaležnosti za Anito, ki je našla prost termin danes zjutraj, ker ve, da oblikovanje frizure pač ni eden od mojih talentov.
