/ PETEK, 23. DECEMBER
Tako rekoč sredi noči, pa vseeno le zgodaj zjutraj, še napol priprtih oči in hripavega šepetanja molitev brevirja, preden nato ob 6. uri zjutraj mašujem. Popolna tema, le večna luč bojuje boj s temo in nekaj žena, ki s svojimi prižganimi svečicami že sedijo v klopeh in pričenjajo rožni venec. Skoraj herojsko je v tej poltemi ostati odprtih oči, čeprav se je duh že prebudil. Skoraj. Cerkev se vse bolj polni, vsi prihajajo s prižganimi svečami v rokah in počasi se tema umika svetlobi. Župnik je že v spovednici, v zakristijo stopi še gruča ministrantov. Sedem jih je. V trenutku sem buden. Treba je odgovoriti na vsa vprašanja, določiti opravila. Čeprav je včasih težko, je dneve najbolje začenjati v tišini in temini jutra, kakor zagovarja že Plinij. Če je to obenem še dnevni vrhunec druženja z Bogom, ko je človek še dovolj notranje zbran in hkrati dovolj zaspan, da te vsak zunanji dražljaj ne premoti, toliko bolje. Nato zajtrk z ministranti. Izvem kakšne so bile ocene testov v prejšnjem tednu, katera učiteljica je na bolniški, kakšne so ljubezenske afere, kako gredo treningi, igranje glasbil in kdo je največji razgrajač. Nikamor se jim ne mudi, četudi pa naju z župnikom že kličejo obveznosti.
Po maši sem pri zajtrku vprašal ministranta, kako to, da je v tem tednu prišel že tretjič, pa je odgovoril, da mu je pač všeč in po zornicah z ostalimi pred šolo igrajo nogomet, zato je materi dejal: "Mama, vozi me k zornicam." In ga je. No, morda ta permisivna vzgoja, ko otroci ukazujejo staršem in do katere sem bil vedno tako zelo skeptičen, vendarle ni tako slaba. Po najnujnejših opravilih se okoli 8. ure, danes še zadnjič, odpravim v fitnes. Dobro, da človek zaposli tudi svoje telo, ker sem navadno ob tej uri sam, je to čas, ki je kakor podaljšana molitev – čas za razmislek. Dopoldne sledi še nekaj manjših opravkov, popoldne pa smo v naši pridruženi župniji z mladimi dogovorjeni, da dokončamo jaslice. Ob čaju delijo z menoj še nekaj njihovih skrbi in načrtov, potem pa počasi že hitim nazaj k obveznostim. Zvečer me čaka še nekaj prevajanja, branja in ... Nekdo mora končno napisati pridigo(e). Tokrat se težko spravim k temu početju – nočem ostati površen, ne želim biti osladen, niti ne banalen ali všečen v svojih besedah, niti nočem psihologizirati največjega čudeža krščanstva – Kristusovega rojstva, čeprav vem, da se bom jutri oz. pojutrišnjem srečal z mnogimi, ki od mene pričakujejo samo to in za katere je Kristusovo učlovečenje – le lepa navada in priložnost za folkloro, ki jo v tem primeru igrajo figure v jaslicah in okraski na smrečici. Mukoma uspe tudi to. Ni še končano, tudi besede je včasih treba nekoliko prespati.
/ SOBOTA, 24. DECEMBER
Ura je 5.20 zjutraj, še precej zaspan in zavit v debel plašč prihitim v cerkev. Danes sem na vrsti za spovedovanje, zato okoli 5.30 stopim v spovednico, nekaj jih že čaka v vrsti ... Par otrok, ženica in dva moža.
Dopoldne mine v znamenju priprav, stopim k spovedi, da bi ne ostal edini nespovedan v fari, kar sicer praktično ni mogoče, ampak vseeno ...:) Ker - podobno - ne morem ostati edini, ki v teh svetih dneh ne bi imel vsaj približno urejenih las, pohitim to dopoldne med zadnjimi še k temu nehotenemu, a nujnemu opravilu. Vmes operem še avto, točno eno leto je minilo od zadnjega pranja. Prav zamislil sem se.
Nato sveti večer, ki se pri duhovnikih gotovo močno razlikuje od pocukranih predstav, ki nam jih ponuja in vsiljuje potrošništvo in izvotljena zahodna kultura. Čeprav spodbujamo k preživljanju svetega večera v družini, k druženju, in čeprav božič pregovorno velja za "družinski praznik" itd. – ga mi preživljamo povsem drugače. Večinoma sami. Hvaležen sem, da sva v župniji dva, da se more v tem bratstvu na nek drugačen način udejanjati to isto - in da blažena samota ne prehaja v osamljenost. Ob 17. uri smo trije prebivalci proštije blagoslovili cerkev, hišo in ostala poslopja, vmes tudi naše mesto, še posebej smo svoj pogled uperili v bližnje gostilne, ki žal niso samevale niti na sveti večer in zaradi česar smo nekoliko manj zbrano molili (vsaj jaz) in nato končno sedli k večerji. Po kratkem sprehodu čez mesto sem se počasi spravil proti prvi polnočni maši v sosednjo župnijo, že ob 22. uri. Najprej še zadnje vaje z mašnimi strežniki, nato prava "polnočka" v tretji župniji, nekaj pred 2. uro zjutraj pa sem pridrsal nazaj v Metliko. Z župnikom sva imela kratki re-cap - s kakavom v roki. Spet vpliv ameriškega zahoda, najbrž.
/ NEDELJA, 25. DECEMBER
Jutranja kava v tišini ob 6.00 je naravnost sedla. V luči veselega, in to je vedno tudi glasnega petja ter množic ljudi je nekaj trenutkov tihote in samote nadvse poživilnih, nato molitev, ker čez dan in pred večerom ne bo več časa - in sledi še celo dopoldne, kjer se bosta izmenjavali vožnja in slovesno bogoslužje. Malo pred kosilom se nato zopet privlečem do Metlike, četudi skoraj že brez apetita, sledi (slovesno) kosilce; Bogu hvala za našo gospodinjo, brez nje bi najbrž ostal brez kosila, saj si lahko predstavljate, da po vsem skupaj človek nima prav dosti volje še za kuhanje. Zasluženo, tako si vsaj mislim, sledi kratek spanec "pravičnega". Popoldne pridejo na obisk moji starši, privoščimo si kavo ter se nekoliko pogovorimo. Zvečer ob 18. uri je bil na vrsti namreč koncert mladinskega zbora s komornim orkestrom. Peli so sijajno, kar dvigalo je duha, čeprav sem bil v trenutkih zgolj korporalno prisoten. Mladina se je dolgo zadržala v župnišču, Bogu hvala, bolje, da se družijo tu, kot pa da bi posedali po kakšni gostilni. Tudi nekaj bratov duhovnikov je še prišlo na koncert; vesel sem bil, da smo se lahko po koncertu še pogovorili, podelili vtise in dogajanja prazničnega dne.
/ PONEDELJEK, 26. DECEMBER
Dopoldanske maše širom naokoli; čeprav je blagoslavljanje konj častivredno in mi ostaja v živem spominu iz mojega otroštva, pa sem bil ob vsem občudovanju svetega Štefana kar nekoliko hvaležen, da ni v naših župnijah med dvajsetimi cerkvami nikjer oltarja, ki bi bil posvečen temu sicer sijajnemu diakonu in mučencu, ki je med drugim - po spletu okoliščin - tudi zavetnik konjarjev in konj, in ki bi jih ob tej priložnosti morali blagoslavljati. Po božiču namreč nekoliko bolj umirjeno bogoslužje prav prija. Popoldne sem odrinil proti rodnemu kraju in na koncert domačega pihalnega orkestra, kjer sem imel čast tudi sam nekaj let muzicirati.:) Tudi ta je bil odličen; sprašujem se kakšen je razlog njihovega napredka? Da ni morda to, da že skoraj osem let več ne igram z njimi? Kakorkoli, vesel sem bil, da sem se lahko srečal še z nekaterimi prijatelji, z rojaki itd.
/ TOREK, SREDA, 27., 28. DECEMBER
Torek in sredo sem preživel v samoti in tišini samostanskih zidov; ušel sem pred tem svetom, po vsem skupaj je namreč potreben premislek, počitek in čas za molitev. Ker je potrebno tudi manualno delo, s seboj sem vzel le še besedilo, ki ga moram prevesti v kratkem. Toda duh ni bil preveč navdušen nad to mojo idejo prevračanja latinskih besed, tako da nisva daleč prišla.
/ ČETRTEK, 29. DECEMBER
Že včeraj zvečer sem se vrnil v župnišče, mesto je že skoraj spalo, a ko izstopim iz avta, se iz župnišča zasliši razmeroma glasna glasba. Čudno. Nato se spomnim, da ima naš mladinski zbor po zaposlenih praznikih in koncertu praznično večerjo. Kratko se jim pridružim, potem pa se počasi umaknem; ne toliko ker bi si ne želel ostati med njimi ali ker bi se ne spodobilo, pač pa zato, ker je bil razkorak med tišino preteklih dni in bučnostjo prevelik in prehiter. Četrtek se nato pričenja kakor navadno, v koru cerkve, z brevirjem. Zajtrk kar preskočim, utegne dobro deti po vseh dobrotah preteklih dni. Ritem se zopet vrne v ustaljene tirnice, spet je tako, kot je bilo pred začetkom adventa - in vendar povsem drugače. V urniku uspem po skoraj tednu dni vnovič najti še prostor za gym. Dobro je, da so danes počitnice – šolske in veroučne - in da je verouk zato odpadel. Ne vem, če sem že pri sebi, da bi stopil v učilnico s povsem mirnimi živci. Skoraj je že bila noč, kakor je sredi popoldneva pozimi pogosto, ko je pozvonilo pri vratih. Odprem okno in prišleka povprašam, kaj želi. Pravi, da spoved. Pa naj bo. Oblečem se in stopiva v cerkev. Na pragu cerkve se oglasijo zvonovi. Prične zvoniti smrtno uro, zopet imamo mrliča v fari. Zvečer pa sledita še dve maši.
Jakob Piletič, 1996, po rodu iz dolenjskih Benetk, zavedno ponosni (nekdanji) novomeški gimnazijec, katoliški duhovnik, študent, klasični filolog, družabni samotar, ljubitelj glasne tišine, mnogo pred časom in hkrati v velikem zaostanku, tavajoč nekje med bitjo in bivajočim ...