/ PETEK, 16. december
Ura je 19.45 in v hiši je tiho. Bane je z nemško ptičarko Zlatko na sprehodu, Tine je nekje v mestu s prijatelji, najmlajša Milči pa je s prijateljico Julijo in njenimi starši na obhodu po božičnem Mariboru. Tamali sta res faci. Danes sta po pouku šli sami na kosilo k Stari lipi. Na krokete in pohan sir. Pri osmih letih. Malo se mi to zdi frajersko, priznam, malo pa razmišljam, kam pri milem bogu bosta šli šele v 9. razredu. V LGM igramo na vse obrate. Ena ekipa na velikem odru Želodkovo skrivnost, druga na malem Snežno kraljico. Večinoma dva- do trikrat na dan. Skupaj približno šest predstav dnevno. Noro je. Svetlana (Ko navsezgodaj v kleti zazveni njen visokotonski, kristalno jasen "Dobro juutroooo!", si miren, veš, da je vse v redu, in dan se lahko začne.) leta z enega odra na drugega, organizira darila za Božička in dedka Mraza, vmes skoči še v pralnico po sveže oprane in posušene kostume, pa v garderobo, pa po stebelno zeleno za Snežno kraljico, pa v trgovino po pomaranče, mandarine in čaje, v lekarno po bombone Isla in lekadole, če bi nas igralce slučajno kaj stisnilo. Zvečer pa še malo posedi z nami v garderobi, kjer nam pripravi kuhančka, takega bolj športnega, seveda. Naši Maji s sesalniki in krpami obvladujeta oba odra ves dan, urnike poznata po moje na pamet in mojstrsko vijugata med vsemi prizorišči, ki jih po novem res ni malo, pa še šalita se večino časa. Včasih se vprašam, kje shranjujemo te ogromne zaloge dobre volje. Evo, tamala je prišla! Polna vtisov in anekdot, to se bomo naposlušali.
/ SOBOTA, 17. december
Dogaja se, da človek med tednom, ko zvoni ura, goreče moli, da bi čim prej prišel dan, ko ura ne bo zazvonila ob 7.00. No, danes je ta dan in ob 6.45 sem budna kot sova. Kako to ni fer! Zlatka je z repom začela mlatiti že ob 6.00, zbudila Baneta in ga zvekla do prazne posode za brikete. Naša Zlatka je zelo artikulirana psica, ko hoče jesti, mlati z repom ob pohištvo tako dolgo, da te pripelje do posode, ko hoče na sprehod, prinaša obutev in ti jo postavlja pred noge. Ali pa povodec. V glavnem, med nami ni nesporazumov, kar pa tudi nekaj pomeni. Že dolgo nisem bila na dolgem sprehodu z njo, ker sem veliko igrala, in danes je prelep rahlo zasnežen dan. Čudovito je! Na ob sonca obsijanem snegu se lesketajo snežni kristali. (Hehe, tekst iz Snežne kraljice – tolikokrat sva jo z Miho že igrala, da mi curlja v realnost.) Ob 10.00 smo zmenjeni pri Aniti in Eriku, kjer bomo delali sladkorne hišice. Sicer težko prebavljam kič, ampak božični čas me pa zlomi. Tu pa racio odpove in v nekem trenutku postanem goreč vernik vsega svetlečega, pisanega in kraguljčkov. Otroci si z obema rokama trpajo v usta vse, kar jim pride pod roke (pogovarjamo se o res ogromnih količinah in sladkorju v vseh oblikah z vsemi možnimi dodatki in kemikalijami), starši pa drug preko drugega kot mantro kričimo: "Slabo ti boooo! Neeehaj!" Meni je jasno, da nikomur ne bo slabo, ampak tako pač kričim, ker vsi in ker je tako kričala tudi moja mama. No, potem pa kliče Miha. Ob 17.00 bi morala igrati za večerovce. Covid +. Tišina. V glavi mi odjekneta dve besedi, ki jih ne bom tukaj napisala. Tišina. Ok. Drži se, stari, adijo. Čez tri minute kliče Andreja, organizatorka. Veš? Vem! Kaj bomo? Ti javim, počakaj pri telefonu. Ok. Čez tri minute kliče Katarina, direktorica. V ponedeljek vskočim v Želodka, da lahko Metka igra solo Pepelko na malem odru. Ok. Božično vzdušje se ugasne, kot da bi na kasetarju potegnilo kasetni trak. Grem takoj v teater, da si Želodka še enkrat v živo pogledam, ker za vajo ne bo časa, ok, saj sem že vskočila, ko je Metka zbolela, ampak vseeno rabim čas, da se aklimatiziram, pogledam posnetek, ponovim tekst in v ponedeljek pičim. Če ne bom še jaz +, seveda. Počutim se dobro, naredim test, za zdaj sem -. V teatru se po predstavi z igralci Danilom, Metko, Gregorjem in Vesno malo tiho gledamo, Gašper, tehnik, se po telefonu že dogovarja, kako bodo pospravljali zdajšnjo sceno in postavljali novo, Lelo in Mičo, tehnika, iščeta rešitve za najslabši možen scenarij, potem pa ob gledanju posnetka Hrvaška – Maroko (Ob realnem času tekme je bila predstava, zato se zdaj delamo, kot da je tekma v živo, nervozni smo in nikomur ne pride na misel, da bi na netu pogledal, kakšen je rezultat. No, z Vesno pogledava, ampak ne smeva povedati. Sploh pa ne Svetlani.) pregovarjamo razne scenarije, kaj bo, če padem še jaz. Mi smo res dober tim. Tak, močen in skupaj. Jutri pa gremo k moji mami v Svečino! Komaj čakam!
/ NEDELJA, 18. december
Ko sem se preselila v Maribor, da bi si ustvarila družino in dom, sem kot v paketu presenečenja dobila še štiri zelo simpatične, inteligentne in absolutno duhovite sosede. Tvorimo tako skoraj malo skrivnostno združbo, ki v dobrem in slabem drži skupaj. Kot v filmu, recimo. In danes z eno od njih, Andrejo, končno v miru sprehajava psa. Neža, ki ima dva psa, žal ne utegne. Da se me tri lahko med sprehajanjem približno normalno pogovarjamo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: nikakor ne smemo srečati drugih sprehajalcev s psi, zelo pomaga tudi, če se izognemo mačkam, skoraj fantastično pa je, da psi ne naletijo na človeške iztrebke. No, tak sprehod se še ni zgodil, zato je naš pogovor vedno na meji med jeznim kričanjem, opravičevanjem in reševanjem sveta. Pogrešala sem to. Ko se veseli december konča, pa vseh pet naenkrat. Ampak do takrat se tolažimo s skupino na mesendžerju. Kasneje naložim smrečico, psa in druge člane in vozimo se v Svečino. Ko se jaz vozim proti Svečini … Ne vem, kako naj to opišem. Recimo, če bi bila pes, bi že v Kungoti cvilila, kot to počne Zlatka, ko zagleda našo hišo na hribu. Meni je to podoba absolutne svobode, skoraj raja. Ta občutek ni v meni od nekdaj. Začel se je tam okoli 30-ega in vedno močnejši je. Leta, bi rekla. Ko se pripeljemo na dvorišče, že diši juha, Milči in Zlatka se prerivata pri vratih, mama s kuhinjsko krpo na ramenu objema zdaj Milči zdaj psa, meni pa se v grlu dela cmok od ganjenosti. In ta se pojavi spet, ko se odpeljem z dvorišča. Saj pravim, leta. Zvečer pogledam posnetek Želodka še dvakrat, ponovim tekst, vizualiziram in padem v serijo. Moram nadoknadit, Vesna je že v drugi sezoni.
/ PONEDELJEK, 19. december
Vstanem s kepo v želodcu, ker bom brez vaje igrala Želodka. V teatru sem že ob 7.30, čeprav je prva predstava komaj ob 9.00. Z Lucijanom, Mojko, Pipcem, Urbanom, Juretom in Zlatkom pijemo kavo. Trema me pere. Zelo sem izgubljena brez vaje. S tekstom v roki se počutim izredno negotovo. Vesna mi v šali citira svojega profesorja z akademije, nekaj v smislu, da pet minut pred predstavo res nima smisla ponavljati teksta, pa Uroš takoj vskoči v stilu, da ne, ne, to je bilo mišljeno pozitivno, skoraj kot spodbuda. Mhm, huda spodbuda. Danilo me kot otroka za roko pelje v zaodrje in začnemo. Vse teče, še celo neke duhovitosti mi uspe spraviti na oder. V bistvu je bila predstava v redu. Odvali se mi skala, skoraj se že malo potrepljam po ramenu, ko mi Uroš v garderobi reče: "No, ponovila si, zdaj bo pa treba začeti malo delati še na dinamiki, kolegica!" Saj sem pričakovala, da bo kako tako prisukal. To je ta Uroševa ljubezen, ki je tako ogromna, da včasih malo zaboli. Odigramo še drugo - je bila še boljša, tudi dinamično gledano. Vmes pa smo žejni, ker so pri prenovi Lenta po nesreči prerezali vodovodno cev in nam iz pip teče tanek rjav curek. Popoldne me doma čaka krasno kosilo, Bane kuha že dva tedna, odkar imamo v LGM veseli december, odvozim tamalo v glasbeno in domov, peljem psa skozi gozd, da končno poslušam podkast #LDGD, in zvečer se familijarno valjamo po kavču.
/ TOREK, 20. december
Zjutraj predstave, danes že uživam v sproščenosti, in skok v največji trgovski center, kjer je klavnica. Vsako leto isto. Darila kupujem zadnji teden pred božičem ter se na žive in mrtve pridušam, kako bom naslednje leto pametna, skrbna in bom že v oktobru vse imela. Mhm. Zvečer igramo še eno predstavo in v garderobi srečam Božička. To je res poseben občutek, ima me, da bi mu stekla v objem in se močno zarila v njegov trebuh. In kot da to še ni dovolj, za nameček na hodniku treščim v dedka Mraza. Danes je moj srečni dan. Sumim, da bo jutri spet.
/ SREDA, 21. december
Prelep dan je danes. Špela me pelje na ogled Lutkovnega muzeja. Zelo je ponosna nanj. Vsi smo ponosni nanj. Špela, Katarina, Mojka, Lucijan, Darka, Svetlana, Urban, Tanja, Lelo, Pipec, Zlatko in Anja so v njem pustili ogromno energije, zamisli, živcev in ljubezni. Muzej sije, navdihuje, spominja in spodbuja. Opominja me, kako pomembno je delati dobro in zavzeto, ker potem smo izpolnjeni, ponosni in samozavestni ljudje, ki lahko vse to prenašamo na našo publiko – zavzetost, ponos in izpolnjenost. Na pomlad pa se muzeju obeta še virtualni dodatek. To bo šele noro. Včeraj popoldne sem pred njim opazovala gručico otrok in staršev, ki so vanj prišli na rojstnodnevno praznovanje. Eno samo veselje in radovednost. Mesto je z Lutkovnim muzejem bogatejše v tistem najbolj prefinjenem smislu. Sledi pa še ena velika reč. Metka je pravkar končala Pepelko na malem odru in pripravlja se ji presenečenje. Ko pridem do malega odra, s šopki v rokah že stojita ganjena Metka in Enver, ki sta prav zdaj odigrala 350. Pepelko. 350. Metka jo igra že 25 let in Enver je tako zvest tej predstavi in LGM, da jo prihaja lučno in zvokovno opremljat še iz penzije. Medtem ko objemam Metko, se zavem, kaj vse to pomeni, in takrat se še meni naberejo solze. Proti večeru želodkamo in spet srečam starega prijatelja Božička. Kakšno naključje.
/ ČETRTEK, 22. december
Do sobote še želodkamo, pepelkamo, kličemo in spremljamo Božička, potem pa se bomo tudi mi nekaj dni stiskali s svojimi ljubimi in nazdravljali vsemu staremu. V tem času bo Miha že zdrav in potem bova za zaključek meseca odigrala Snežno kraljico. Lepo leto je bilo to. Z malo prizanesljivosti mu lahko zadovoljno pamaham v slovo. Naj bo naslednje utirjeno, dobrohotno in ljubeznivo z nami. Srečno!
