/ PETEK, 9. DECEMBER
5.00 – prevalim se na levi bok in pregovorno pazim, da nogi sočasno položim na tla. Kozarec tople vode, pogled v ogledalo in 15 minut tišine ob skodelici čaja, ki me prebudi in pospremi v nov dan. Postala sem optimistka, umirjena, a preudarna kreatorka lastnega življenja. Leta naredijo svoje, pa tudi življenjske preizkušnje, ki jih ni bilo malo. Hvaležna sem za ljudi, ki so bili in so moji sopotniki. Perfekcionistka, ki se uči ljubiti nepopolnost. V življenje spuščam barve. In verjamem. V dobro. V iskrenost. In v ljudi. Nabiram voljo za aktivacijo telesne aktivnosti – slednja se po koronavirusu prepočasi obnavlja. Jutranje otroško žvrgolenje ob sočasnem godrnjanju zaradi prezgodnjega odhoda v šolo. Delujemo kot izjemno uglašen tim. Poljub, lepe želje in odrinemo. S sodelavci poklepetam ob jutranjem čaju. Naredimo načrt prihodnjega tedna, ki je zaradi bližajočih se praznikov pravi izziv. Priprava paketov, čestitke, obisk predsedniške palače in mestne hiše, priprava urnikov in terenskega dela obiskov naših uporabnikov. Želimo jim polepšati december. Podpišem dokumente za računovodstvo in odrinem v Ljubljano na podelitev certifikata Družbeno odgovoren delodajalec. Priznam, prija zunanja potrditev, da delamo dobro. Ponosno se postavim ob bok bodočemu ministru za solidarno družbo in sprejmem njegovo pripravljenost na pogovor o izzivih, ki nas čakajo tudi na področju pomoči na domu. Po Čopovi do garažne hiše. Poskušam za hip ujeti utrip meni nekoč zelo ljubega kraja. Pot, zavita v meglo, me potisne v kontemplacijo s tišino. Ko prevozim zadnji tunel, začnem odštevati minute do doma. Telefonski klici – dom, sestra in obvezno moja mati, redna spremljevalka na mojih poteh. Takrat imam dovolj časa. Ujamem cvet božičnic z radijskih valov in neskončno uživam. Kaj bi bil december brez Last Christmas?!
/ SOBOTA, 10. DECEMBER
V jutranji tišini naredim revizijo tedna. Pregledam maile – v poplavi teh sem se že zdavnaj izgubila. Zadnje sporočilo – protokol predsednika Republike Slovenije. Prihodnjo soboto imamo dogovorjen obisk pri predsedniku Borutu Pahorju. S svojim častnim pokroviteljstvom je letos obogatil 20-letnico delovanja Centra za pomoč na domu Maribor. Takšne poteze nas gradijo v odgovorno družbo. Verjamem, da ni moje domišljanje, predsedniku želimo z obiskom izraziti tudi priznanje za njegovo delo. Osebno ga zelo cenim.
Preden se družina prebudi in se v moji glavi ustvari vrvež, opravim telefonski pogovor z znanko, osebo, katere strokovnost in predanost njenemu delu sem vedno občudovala. Dotakneva se najinih tem - domovi za starejše občane, prejemanje in prodajanje koncesij namesto kreiranja in financiranja pravih vsebin. Grem na zrak, hlad mi razbistri misli. Namontiram lučke na smrečici pred vhodom. Obožujem ta čas, magično moč lučk in čarobnost obdarovanja. Še verjamemo v Božička. Po zajtrku vsi trije napišemo pismo in ga kot vsako leto zataknemo za božično drevo. V pomaranče napikamo klinčke, stanovanje ovijemo v girlando, sledijo obvezna domača opravila, ki ne vzbudijo pri vseh enakega navdušenja. Kosilo ob vikendih je naš obred. V hišnem kinu si ogledamo risanko Peter zajec 2 – prijetna sprostitev. Popoldne se s hčerko odpraviva na enourno drsanje, da razmigava kosti in si privoščiva "najinih par minut" s kolegicama. Ženski svet pač terja "ženske stvari".
/ NEDELJA, 11. DECEMBER
Rana ura je vgrajena v moj bioritem. Danes obiščem sestro. Pogrešam jo, zato toliko bolj cenim vsak trenutek, ko sva skupaj. Otroci uživajo v zimskih radostih, v premočenih kombinezonih lovijo snežinke. Skoraj bi se ustavil čas, a me čaka zasnežena pot do Maribora. Vesela sem, ko varno prestopim domači prag. Priprava šolske torbe, mojih stvari za usklajevanje tedenskih obveznosti. Ostane še toliko časa, da s hčerko izdelava cimko. Na adventnem venčku gori tretja svečka. Delček svojega navdušenja nad tradicijo praznikov sem uspela prenesti na otroka. To so naši trenutki.
/ PONEDELJEK, 12. DECEMBER
Zunaj je zimska pravljica. Kako rada imam lesket sonca v belini snega. Ponedeljki so sicer rezervirani za dolge kolegije. Kot kolektiv smo zelo povezani. Naše delo se prepleta med oddelki, ključna je komunikacija med zaposlenimi in poznavanje področja dela prav vseh, ki smo v verigi pomoči na domu. Povzamem petkov dogodek in pomen družbene odgovornosti za nas, tudi v luči dolgotrajne oskrbe. Kadrovsko področje je še vedno na prepihu. Rekordno nizko brezposelnost občutimo tudi izvajalci socialnovarstvenih storitev, zdi se, da je v času po covidu v enem trenutku v Sloveniji zmanjkalo ljudi za delo. Ukrepi na področju zaposlovanja in ciljno usmerjene spodbude s strani države so ključne že danes, v nasprotnem primeru je vsakršna razprava o sistemu učinkovite dolgotrajne oskrbe brezpredmetna. Leto bomo zaključili z rekordnimi številkami tako po številu vlog kot novih vključitev. Vsaka od njih ima svojo zgodbo, ki jo poskušamo razumeti in umestiti v zakonske okvirje pomoči na domu. Naše delo temelji na individualnem pristopu. Koordinatorice so opravile izjemno delo. Potrebe uporabnikov se spreminjajo, kar terja nove pristope. Zgolj ure opravljenega dela ne izkazujejo vsebine dela. Dnevno vstopamo v intimo ljudi, naših uporabnikov. Vse več je negovalnega dela in vse manj časa za pogovor. Veliko je osamljenosti. Vztrajamo na osebnem stiku! S hvaležnostjo se dotaknemo socialnih oskrbovalk in oskrbovalca. Njihovo delo je poslanstvo. Želim si pozitivnih premikov v razumevanju pravice do odločitve posameznika, kje in kako želi preživljati svojo starost. Še zadnja usklajevanja podrobnosti glede sobotnega obiska prestolnice, v mestni hiši nas bo sprejel župan. Pred božičem imamo še zadnji zbor delavcev v tem letu, da si sežemo v roke, čestitamo za prehojeno pot in nazdravimo novemu, ki nas čaka. Aktivnosti zaključujemo medgeneracijsko. Otroke zaposlenih in uporabnike bo obiskal dedek Mraz. Iskrive ideje zaposlenih so botrovale nastanku zgodbe, ki jo bomo odigrali.
/ TOREK, 13. DECEMBER
S sodelavko Marijo odrineva na Radio Maribor. Polurna oddaja o zavodu, delu, ljudeh, s katerimi delimo vsakdan. Užitek. Radijski studio je bil nekoč moja strast! Govoriti želim o vsebini, pričarati utrip našega dela, življenja. Cimke – prostovoljski projekt centra je ugledal luč sveta ob dnevu prostovoljstva. Terapevtska hobotnica, ki z vonjem cimeta pričara toplino prazničnega časa, je nastala z željo po povezovanju zaposlenih, ob misli na uporabnike. Sodelujemo skoraj vsi zaposleni, še več, v izdelovanje cimk so se vključevali starši, babice, partnerji, otroci, naše upokojenke. Cimko lahko z malo volje izdela vsak. Z njo delimo objeme, krajšamo trenutke, se povezujemo, krepimo umske in motorične spretnosti za ohranjanje samostojnosti uporabnikov, delujemo družbeno odgovorno. Zaželim še prijetne praznike poslušalcem in se odpravim proti Trubarjevi. Lepo je slišati pohvalo. Sodelavka Darja s terena mi pošlje fotografijo nasmejane uporabnice s pripisom: "Z go. (uporabnica) sva poslušali radio. Ponosni sva na vaju. Hvala, da vas imamo." Delovni dan v pisarni zaključim prej, zaradi obveznosti na terenu. Moja "skrivna prijateljica" tokrat ostane brez posvetila. Zvečer s hčerko zasedeva kuhinjo. Cimetove rolice obožujemo vsi trije, zjutraj jih odnesem še med sodelavce, da bodo misli lažje tekle. Taki trenutki so pomembni in dajejo energijo za nove podvige. Načrtov imamo toliko.
/ SREDA, 14. DECEMBER
Spet moje jutro, ki me navdaja z upanjem, da bo čas tekel malo bolj počasi kot sicer. Preden naredim prvi požirek čaja, v glavi že načrtujem dogodke in stvari, ki jih bo treba čez dan umestiti v urnik. Sestanek z go. Amno iz RRA. Sodelujem v delovni skupini pri pripravi socialnovarstvene strategije za MOM. Podeliva izkušnje, poglede, videnje – stvari, ki so lahko podlaga trajnejšemu izvedbenemu dokumentu. Strinjava se, da potrebujemo več sodelovanja in povezovanja. V sosednji pisarni me že čakajo sodelavci – na sporedu je prva vaja za naš božični nastop. Zgodba o zvezdi, ki je osvetljevala prav posebno mesto, je nastala pod avtorstvom sodelavke Alenke. V sebi nosi sporočilo: "Ni vse v velikosti ali zunanji lepoti, vsak izmed nas sije z edinstveno svetlobo. Le skupaj pa lahko zasijemo v popolnosti." Z njo se odpravim na sestanek v kadetnico. Do tovrstnih objektov in sistemov gojim poseben odnos. Preskromna sem, če rečem, da sva bili sprejeti lepo. Plemenitost ljudi v slovenski vojski se odraža v dejanjih. Hvaležna sem, da so nam priskočili na pomoč pri izvedbi obdarovanja otrok in uporabnikov. Na centru se pripravljajo darilni paketki, ki jih bomo že ta teden dostavili prvim uporabnikom. Oddrvim proti domu - neizmerno se veselim hčerinega nastopa v šoli. Ponosna do neba!
/ ČETRTEK, 15. DECEMBER
Sonce mi osvetljuje pisarno. V pregled dobim našo voščilnico, na kateri se bleščijo obrazi vseh zaposlenih. Oblikovalka čuti moje želje, voščilnica je čudovita. Cimke in lepe želje s sodelavkami romajo k uporabnikom. Moji obiski so predvideni prihodnji teden. Na jutrišnji slovesnosti prejmemo certifikat HORUS za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj. To poslanstvo živimo! Še zadnjič preletim svoj dnevnik. Dodam misel – pričarajmo drug drugemu čarobnost trenutka. Naj bodo prazniki čim bolj prijetni. Vse dobro vam želim.
Mag. Barbara Žgajner, direktorica Centra za pomoč na domu Maribor. Na začetku dnevnika je zapisala: "Kot družba izgubljamo ključne vrednote. Svetovni kreatorji nam na piedestal postavljajo zlagano prihodnost, skozi katero govori pohlep kapitala. Barbara ne bo nikoli dobrodošla med njimi, saj je njen največji greh sočutje."
