(DNEVNIK) Jaša Mrevlje-Pollak: Now, let's dance*

/PETEK, 19. AVGUST

"Kaj pa postavljate?" je bilo najpogostejše vprašanje včeraj. Kot se pogosto zgodi, ko delam na svojih postavitvah, se obnašam, kot da bi bil le eden od ekipe. Tako se lahko pod začasno preobleko potuhnem v dogajanje in nemo opazujem iskrene reakcije mimoidočih. "Spomenik naj bi nastal? Kaj, kako!? Čemu pa?! " so bile zgrožene reakcije mimoidočih včeraj pred Kinom Šiška, kjer intenzivno delamo na projektu Bloom, ki se bo zgodil 3. septembra, kjer bom za en sam dan zaobjel svoje delo zadnjih deset let v minljivih medijih. "Kaj? Minljivi mediji? Kaj naj bi pa to bilo?" bi bilo zaprepadeno vprašanje naslednjega mimoidočega. Kateremu bi prav tako hudomušno skomignil z rameni in odgovoril: "Vem, take so ideje avtorja, a mi le delamo."

Danes je čas za reorganizacijo, premislek ob zaključku intenzivnega tedna in za priprave na naslednjega.

"Samo pridni pa ste, pridni." je bil komentar naslednjega mimoidočega. Moram priznati, marsikje po svetu so reakcije naključnih eden od najbolj direktnih kontaktov s publiko, od pijanega Angleža pred pubom v Folkstonu, ki je mojo prisotnost ocenil za grozečo (bil sem v sivi obleki in z geometrijsko masko iz odbojnega materiala čez glavo) do te mere, da se je spravil name, smeha in veselja na ulicah Barcelone, ploskanja v Santiagu de Chile … do domače publike, tiste, ki jo najbolj poznaš in ji vedno znova želiš dati vse.

/SOBOTA, 20. AVGUST

V kateremkoli poslu ali vokaciji, ki jo počnemo, je zame le ena ločnica, imeti idejo in nato se soočiti s procesom kako to spraviti v realnost. Kot slikar uživam v tem, ko prepričujem belo platno, da naj ta ideja v obliki in barvi zaživi kot avtonomna stvar. Ko preskočiš medij, so pravila igre drugačna, a proces, v katerem se soočiš z vsemi možnimi odtenki čutenja, je identičen. Ko sem zjutraj, potem ko sem nadobudno zabredel v nasad visokih kopriv v ekstremno kratkih hlačah, opazoval, kako se zadnja kolesa traktorja vrtijo v prazno, sem resno podvomil o smislu moje ideje. Okej, tu sem v Strnišču pri Ptuju, kjer sem bil že dvakrat do zdaj, prvič pred skoraj desetimi leti, ko sem dobil idejo o delu, ki bi se ga lahko videlo le iz zraka; napis v visoki travi. Z Jernejem Forbicijem iz Art Stays sva odkrila način in lokacijo, kamor sem se vrnil tudi letos, ker nam prelet z balonom zaradi smole z vremenom še vedno ni uspel. Matej (ali kavbojc, kot sem ga poimenoval zaradi nore iznajdljivosti in neustrašnosti pri upravljanju traktorja in težke železne kosilnice zadaj) je preučil situacijo in odšla sva po drugi traktor. Prvi se je zagozdil v delu visokega trsja, pod katerim se je skrival močvirnat teren.

"Saj bo šlo. Si že vozil traktor?" je dodal neustrašno. In jaz sem odkimal, a seveda dodal, da ne bi bil problem.

Čez dve uri je bil napis končan na drugem koncu lokacije, potem ko sva z Belo, petnajstletno hčerko, tekla po visoki travi in trsju, da sva izrisala poti za košnjo. "Da, je smiselno, vsakič znova, ker je občutek, ko stvar dejansko izpelješ - nekaj najlepšega, kajne!?" sem si govoril, ko smo zaključevali.

/NEDELJA, 21. AVGUST

V soboto popoldan je odjeknila novica o smrti Romana Uranjka. Glede na izredno občutljivost teme so stekli postopki, ki bodo kar se le da hitro razjasnili kako in kaj. Romana sem spoznal kot mlad umetnik, ob začetkih v Ljubljani, po zaključenem študiju in startu moje kariere v Benetkah. Skupaj z Zdenko Badovinac sta prišla na otvoritev Radikal Chic projekta v Equrni, kar bil zame in nas takrat "the real deal" - resna potrditev. Pozneje me je povabil k sodelovanju in tako sva eno zanimivo obdobje preživela v dialogu preko risb, ki sva si jih izmenjavala, ter se dobivala pri njem v stanovanju v centru Ljubljane. Spomnim se kuhinje z belim ladijskim podom in stene, polne slik. Dnevna soba je bil prostor umetnika, ki neprestano dela. Trenutki z njim izven konteksta socialnih koreografij otvoritev umetniške scene so bili izredno dragoceni; vse skupaj mi je dajalo zelo oprijemljiv občutek, da se da, le vztrajati je treba.

Od tam naprej sva se srečevala ob raznih priložnostih, kjer sva nadaljevala hitro poročati drug drugemu o svojih aktivnostih, vse v duhu zdrave tekmovalnosti, a vzajemnega spoštovanja in podpore.

/PONEDELJEK, 22. AVGUST

Juhuuuu, moj rojstni dan! Ja, prav zares. Lahko mi čestitaš z zamudo, v mislih, ni lepšega kot raztegnjena praznovanja. In glede na to, da je ponedeljek, da sem tik pred giga projektom, da danes startamo mednarodno delavnico za mlade umetnike, da imava popoldan vaje z Bezijem, bo to moral biti žur v več etapah. Od otroka dalje sem oboževal občutek sprenevedanja v družini, ki se je ponavadi začelo zjutraj, ko sem se ves krmežljav, a z nasmehom privalil iz šotora. V tem času smo običajno kampirali na Korčuli, mi Mrevljeti in še pet družin. Tisto obdobje magičnega otroštva v osemdesetih. Avgust smo vse do začetka vojne preživljali na Korčuli, in tam smo vedno praznovali moj rojstni dan. In tako se spominjam navihanih pogledov mame, očeta in sester "Kaj pa je, Jaša, se greš kopat?" (Ne)dogovorjena koreografija skrivalnic grajenja dneva okoli tebe, z užitkom, s humorjem in ljubeznijo. Kot rečeno, prav nič nimam proti, če se bo zaradi dela letos praznovanje raztegnilo v par etap.

/TOREK, 23. AVGUST

Zdi se mi, da je bilo včeraj, ko sem se dvigoval čez lesen most v Benetkah pred starim sedežem akademije. Če mi je le uspelo, sem hitel biti med prvimi, da sem ujel mir v ateljeju, da sem potegnil ven večerne skice, preveril sliko prejšnjega dneva in začel na novi. V dveh urah se je ponavadi atelje napolnil z drugimi študenti vseh letnikov, z zvokom živahnih pogovorov vse od barvnih tehnik do tipa pašte, ki se je ali se bo kuhala. Zdi se mi, da mi je včeraj uspelo dognati, kaj pomeni pustili sliko, da zadiha po svoje, in sem raje začel delati novo na valu novega odkritja. In kako sem nato popoldan v mukah iskal načine kako spraviti v besedilo, kar sem delal v slikarstvu. Opisovanje idej mi ni bilo problem, še zlasti ko smo to začeli delati s skupino Crash in Progress, ko nas je pet glav mislilo skupaj, je bilo vse potrebno delo izven ateljeja naenkrat veliko bolj učinkovito in predvsem zabavno. Od te nedelje je z nami v Ljubljani in Kinu Šiška skupina enajstih mladih umetnikov iz vse Evrope, in ker so oni bolj ali manj v istem obdobju, kjer sem bil sam takrat, se lotevamo sistematično, individualno in skupinsko tako celostnih kot majhnih in neštetih skritih vprašanj kako biti in obstati kot umetnik.

/SREDA, 23. AVGUST

Na sredini procesa tako kompleksnega projekta je najpomembnejše, da ne pozabiš uživati, to je mantra, ki si jo govorim te dni, ko se vaje začnejo kopičiti, tehnični sestanki prekrivati, situacije gostiti, ko zmanjkuje časa, a ti veš, da moraš še marsikaj urediti, dokončati, sestaviti, zastaviti ...

Ob delu s študenti bi lahko cel dan spustil in se posvetil zgolj mentorstvu, istočasno me napolnijo s toliko nove in sveže energije, da mi da dodatnega zaleta in motivacije. Popoldan sva se z Bezijem (Primožem Bezjakom) lotila teksta in situacij v sklopu celotnega dogodka. Detajl na detajl in prepletanje idej, dvomov, a vseeno se čas ustavi. In takrat se zgodi. Najbolj abstraktna ideja in beseda o konkretni situaciji se sestavita v nove situacije, podobe, trenutke. Preplet različnih elementov omogoča nove možnosti, medprostore in situacije.

/ČETRTEK, 24. AVGUST

Strukturno bo danes zelo podoben dan, upam, da brez nepotrebnih zapletov, situacij, ki bi mi jemale fokus in energijo, da izpeljem, kar sem si zadal. Brez vseh okoli mene nič od tega ne bi bilo mogoče, saj v končni fazi delam, kar sem si sam zastavil in vedno želel.

Now, let's dance.

*Sedaj pa plešimo