/ PETEK, 3. SEPTEMBER
V svetu prikazni ne marajo humanista, tam ni prostora za romantiko, zato alter ego realist opravi, kar mora in je prav, reši svoje pleme, potem je zaprt v tesni sobi brez oken … Odprem oči, diham plitvo, hitro, poten sem. Še je tema. Bolečina v križu me spomni - sem v domači spalnici, živ. Dnevne skrbi počasi preganjajo breme podzavesti. Po jutranji kavi z ženo spremljava hčer na avtobusno postajo. Kako je lepa, kako je zrasla … Prvič sama na avtobus. Med vožnjo proti Prvi refren Pankrtov o lepih in praznih plete simbolično mrežo bremen dovršne preteklosti. Na Prvi najprej v komisijo na maturo, nato v učilnico: oblikoslovje; uživam v svoji naravni vlogi. Sledi pouk na daljavo s svojim 4. e - slovenščina, zadnji napotki pred maturantsko ekskurzijo. Urejam formalnosti: PCT, varnostni načrt … Birokracija mi mori duha, zato je petkov sestanek s sodelavci v varni hiši Puelli tokrat obvezen. Doma mi dedi pove, da je hči po šoli čakala avtobus na napačni strani ceste in se odpeljala na zahod proti Smolniku, sam pa jo je zaman čakal na postaji v Bistrici. Še dobro, da ima pri sebi telefon. Prijazni voznik jo dostavi uro kasneje, tako na koncu ostane le smešna zgodba. Popoldne delo in stres prideta na izterjavo, zadremam. Zvečer smo v Vertigu na burgerfestu, srečamo se s prijatelji, prijetno je. Doma se stisnemo, spet iste sanje.
/ SOBOTA, 4. SEPTEMBER
Vstanem zgodaj, Katja in Nina še spita, pobožam ju, pokrijem. Pišem, špegam na facebook. V otroštvu mi je ati za pusta sešil obleko, naredil masko. Pust je danes dnevna domena, preselil se je tudi v dolino neizjokanih silicijevih solz, na platformo za moderne gladovalce in voajerje. Tu zdrava pamet in resnica pogosto ostajata pogrešani, pozabljeni na modernem bojišču; morda pa le vozita slalom med lažnimi novicami, maskami, žaljivimi komentarji, cenenimi citati. Sta morda ujeti v kakšni od pravopisnih lukenj ali kar na poti k črni maši? Samo da sta živi in zdravi! Ko s Katjo sestavljava spisek ljudi, načrtujeva (po)poročni piknik, prileti SMS z informacijo, da se je poškodoval teniški prijatelj Jure, najtežji nasprotnik v ligi. Zaželim mu vse dobro, potem v Europark, saj moram po odstopu s funkcije podžupana urediti naročniško razmerje in kupiti nov telefon. Svetuje mi Nina in po dolgem postopku se na kosilo namesto s samsungom odpravim z novim vijoličnim iphonom, takšnim, kot ga ima hči. Zvečer nahranimo štirinožni prijateljici, sledi telefonski pogovor z Gregorjem. Predelava osebne teme, politiko … Medtem ko božam Bigi in Miško, sem z mislimi na tenisu.
/ NEDELJA 5. SEPTEMBER
Zjutraj lenarim, berem, z mislimi pri maturantski ekskurziji nemirno pogledujem telefon. Upam, da ne bo klica dijaka ali staršev z informacijo o pozitivnem testu, ko mi oče pove, da ima teta vse hujše simptome. Covid. V teniški ligi me čaka zadnji dvoboj pred končnico, vreme je idealno. Mili ostaja zvest svoji naravi in se glasno pogovarja s svojim alter egom. Po dvoboju se peteliniva, kako sva kljub letom še vedno žilava; skupinski del tekmovanja končam brez poraza, zdaj čakam na nasprotnika v polfinalu. Doma med kosilom z dedijem, babo in Zorčijem izvemo, da je teta Darja v bolnišnici zaradi covid pljučnice in da je stoletna babica v slabšem stanju. Obed nadaljujemo v melanholičnem vzdušju, ki zamaje mojo stabilnost in sproži dvome; začnem se spraševati o življenju, o svojih odločitvah, skrbi me maturantska ekskurzija. Z družino se odpeljemo do ruške cerkve. Šment, maša je na Smolniku, zato gremo s kolesi v Drava center ter uživamo lep popoldan. Zvečer spakiram še zadnje stvari pod budnim očesom žene, ki me v nekem trenutku vpraša: "Kaj pa glavnik?" Odgovorim z nasmeškom: "Za koga?" Telefon ostane nem, na ekskurzijo gredo vsi prijavljeni dijaki. Rajzefiber.
/ PONEDELJEK, 6. SEPTEMBER
5.15, Gregorčičeva. Na avtobusu voznik Uroš, vodnica Ksenija in 27 maturantov: 25 umirjenih bodočih in dva večna, priletna v zgodnjih štiridesetih, z višjim čelom, še vedno vredna greha; eden nosi očala, drugi je osivel. Po nagovoru s prof. Aljošo Kanclerjem zadremava in se zbudiva pred Lomom, odpiševa SMS Ravnatelju in si privoščiva kavo. Mejni prehod Fernetiči prečkamo brez zaviranja, nikjer nikogar. V Miramarju prvič srečamo 4. a, spremljevalca, vodnico Sofijo; toplejša klima, jasnovidno napove bodoče dni. Pred vstopom v grad stoji varnostnica, resna kot smrtni greh, in mi izmeri temperaturo, hitro skrije termometer in me srepo pogleda, kot bi bil prikazen, ki straši po Italiji. Grad in park sta čarobna. Dobro si je porihtal nadvojvoda Maksa; ni čudno, da ga je magični kraj tako prevzel, da se je zaljubil v Šarlot, tukaj, kjer pogled skozi okno ujame zlitje morja in neba v eno, kjer je imel premalo časa, da bi užival dlje. Sledi ogled znamenitosti Trsta. Ksenija obvlada svoj posel, poleg tega je faca. Opazujoč dijake, ki jih poleg mestnih znamenitosti zanima tudi človeški kapital tujine, se skrivaj nasmiham, razmišljam … Nikakor mi ne uspe priti do dna uganki - le zakaj vojaki kipi nosijo in rešujejo ranjenega sotrpina (napol) goli? Hm. Najlepši dnevni prizor v Trstu je ponovno srečanje s sodelavcema, s svojim "pedagoškim očetom" Mitjo Kobaletom in Borisom Ferkom, ki spremljata 4. a. Debata, veselje, druženje, smeh. Med vožnjo do hotela je vzdušje prešerno, dijaki pojejo, se smejejo. Dubioza kolektiv, MI2 … Yes! Na prvem hodu večerje za dijake jezikova župa Ajd et Horac, kratka obnova pravil in apel zmernosti. Srečnejši boš, če na morja širine. Med večernim sprehodom po Lago di Lesolo opazujem sproščene, srečne ljudi, ki spominjajo na čas pred pandemijo. Po polnoči padem v posteljo.
/ TOREK, 7. SEPTEMBER
Okrog 4. ure me zbudi hrup - kričanje, tekanje, loputanje z vrati, krohot … Oh, ne, dijaki rogovilijo, pomislim. Vstanem, grem proti vratom hotelske sobe in poslušam. Kar slišim, ni slovenski jezik, naši dijaki pa tudi ne. Zvečer so v velikem številu mirno kartali v avli, zdaj pa objestni upokojenci, poleg nas edini gosti v hotelu, barbarsko pustošijo po zgradbi. Ne bom se vmešal, pustil jim bom dokončati groteskni nočni pohod. Posledice izbruha tretje pubertete se pokažejo hitro; zjutraj zdesetkane vrste prej divjih, zdaj utrujenih starčkov se mučijo z zajtrkom. Dijaki pa sveži, spočiti. Med prevozom z ladjico do Benetk s sodelavci delamo selfije, se fotografiramo, si kažemo posnetke, skačemo kot otroci, objavljamo na facebooku. "Lej, kolko lajkov mam, hahaha!" Le kaj si mislijo dijaki? Profesorji smo po navadi polnih ust kritik na račun družbenih omrežij, modernega življenja in komunikacije, zdaj pa v nekem trenutku sami postajamo moderni gladovalci, ki se hranimo z odzivi v digitalnem svetu blišča in bede. Trg sv. Marka, Rialto, kanali ... Z ladjico nazaj, z avtobusom do Riminija. V hotelu nas pričaka ostareli roker, lokalni šerif Ricky Tricky, do večerje je le deset minut. Tekma, Rimini by night, plaža, Ricky Tricky, Love, fun, rock, Ricky Tricky. Sporočila pouka učinkujejo, 4. e diha s skupnimi pljuči.
/ SREDA, 8. SEPTEMBER
Prosti dan. Pozni zajtrk. Boris gre v stari del Riminija, Mitja, Aljoša, jaz na plažo, uživamo. Iskreni pogovori pišejo roman in nas še bolj zbližujejo. Profesorji imamo pestra življenja. Dijaki se zabavajo, kopajo, smejejo, uživajo mladost; opazujem jih iz vode in se v nekem trenutku prepustim valovom, da me nosijo, kot nosi življenje, z duše odstranjujem obliže, zdaj lažje živim z brazgotinami, lebdim. Popoldne nas v zabavnih igrah premaga 4. a; po borbi ližemo rane carpe diem, pomagamo žrtvam. Ko je vojna, je vojna za vse. Radi se imamo. Zvečer s sodelavci paralelk, ki so se nam pridružili, usklajujemo načrte, zatem ekipa odgovornih za 4. a in 4. e v prijetnem druženju čaka na polnoč in sprehod do sob. Zaupam svojim dijakom.
/ ČETRTEK, 9. SEPTEMBER
Po zajtrku odpotujemo v San Marino na zadnje oglede, Guaita o Prima Torre, pit stop. Čeprav utrujeni, dijaki ohranjajo iskre v očeh. Naša ekskurzija, s sončnim žarkom prebodena skozi srce, se bliža večeru, jutri se vračamo v ponoreli svet, polni vtisov, spominov. Podobe iz sanj imajo zdaj lepša lica, prikazni so se izgubile nekje na poti po severni Italiji, pregnali so jih moji dijaki junaki. Pripotoval sem do odrešitve, ki sem jo zadnje dni tako iskal, potreboval. Čeprav bi še ostal, se veselim srečanja z domačimi; a še bomo potovali skupaj preko trnja do zvezd, skozi pekel, vice do nebes. Zdaj gremo maturi naproti, čaka nas trdo delo, zato bomo dali vse od sebe, skupaj. Prva te ne pusti na cedilu ... Enkrat Prvi, vedno Prvi - in mi smo 4. e!
