/ ČETRTEK, 19. AVGUST
Nestrpno smo čakali poletje. To je čas, ko se v našem društvu vse dogaja z največjo intenziteto, saj izvajamo poletne raziskovalne tabore, med katerimi je cilj narediti čim več terenskih dni in čim večkrat opaziti delfine ter pridobiti karseda največ raziskovalnih podatkov. Sicer letos pred najbolj vročimi meseci nismo imeli premora, dela je bilo ogromno. Ravno to je pri Morigenosu najbolj zanimivo. Nikoli - ampak res nikoli - ne veš, kako se bodo odvijali dnevi in tedni. Ker smo kot ekipa zelo zagnani in predani, nemalokrat svoj urnik podaljšamo, ga prilagodimo vremenu in pojavljanju delfinov.
Poleti si želimo zgolj tega, da vse poteka gladko. Upamo, da nihče od nas ne zboli. Sicer smo zelo iznajdljivi, a nepredvidena situacija lahko pripelje do težav, saj trenutno "dihamo na škrge". Do sedaj smo uspešno izvedli že tri tabore, pravkar pa poteka letošnji zadnji, četrti tabor. Prve štiri dni nam vreme ni bilo niti malo naklonjeno. Takoj, ko se veter umiri, gremo na teren.
/ PETEK, 20. AVGUST
Zgodilo se je ... veter se je umiril, to je prvi dobri dan za izvedbo terena. V noči na petek zbolim. Medtem ko celo noč redno manevriram med posteljo in straniščno školjko, še zadnje atome moči porabljam za misli: "Resno, zdaj?! Točno zdaj?! A ni vesolje moglo počakati vsaj do konca zadnjega tabora?" Ko sodelavca Jureta s svojim pohodom zbudim že četrtič, me vpraša: "Natali, a si ti kul?" Ne, nisem kul. Zjutraj omotična slišim, kako se pogovarja s Tilnom, našim vodjo: "Okej, bom uredil ... ne, bomo že ... se bomo znašli, je okej." Jp, it is official ... Natali je obležala. Jure bo moral vse izpeljati sam. Na srečo ima naša raziskovalna baza dve nadstropji, jaz se samoizoliram v zgornjem, da ne okužim še koga. Po nekem čudnem naključju se je poklopilo, da je naša aktivna članica Tara ravno večer prej prišla pomagat ekipi. Postavljena je bila pred dejstvo - nadomestiti me mora tukaj in zdaj ter prvič samostojno voditi kopenski teren, medtem ko Jure z drugo polovico udeležencev išče delfine s čolnom. Med najbolj čudnim edinim sprejemljivim ležečim položajem s telefonom v roki nestrpno čakam novičke v naši pogovorni skupini. Res upam, da so našli delfine. Slišim Taro, ko hodi po stopnicah: "Delfine sem našlaaaa, toooooo!" Res sem vesela, da je skupina uspešno izpeljala teren. In da so našli delfine. Da jih je prva opazila prav ona. Spomnim se prijetnega občutka, ko sem jih prvič samostojno opazila jaz, in vem, da je to neopisljiv trenutek.
/ SOBOTA, 21. AVGUST
Zaradi varnosti ostalih v skupini sem tudi tokrat cel dan preležala, čeprav sem se počutila že mnogo bolje. Če bi se nalezel kdo v skupini, bi obležali vsi. Res upam, da se to ne zgodi.
Počutim se popolnoma neuporabno. Pa vseeno - dejansko je to dan, ko se lahko odpočijem. Slišim skupino, ko po terenu pride v našo raziskovalno bazo, in v spodnjem nadstropju slišim smeh. Neverjetno lep občutek, ko se zaveš, da se imajo udeleženci dobro, da so povezani in da so tudi tokrat uspešno izpeljali teren in našli delfine. Pri sebi si rečem: "Res sem hvaležna, da imam tako dobre sodelavce. Ko gre kaj narobe, stopimo skupaj in kljub oteženim okoliščinam izpeljemo vse, kar si zadamo." Naj se sliši še tako pocukrano, je pač res.
/ NEDELJA, 22. AVGUST
Dan začnem s polnim zagonom: "Danes grem na teren, našla bom delfine!" Skupino razdelimo na dva dela, polovica udeležencev gre z menoj. Ko prisopihamo na vrh piranskega zvonika, postavim vso potrebno opremo, vklopim svoj šesti čut in upam, da jih zagledam. Dlje časa, ko gledamo skozi daljnoglede, manj upanja mi ostaja. Tokrat nimamo sreče. Ko se odpravimo proti raziskovalni bazi, Jure sporoči: "Našli smo jih, dve samici z mladičkoma!"
Res sem vesela, ko slišim to. Bili so tako daleč, da jih naša ekipa ne bi mogla opaziti. A želja po opažanju s kopnega ne pojenja. Ko gremo popoldan še enkrat na teren, se počutim kot majhen otrok, ki ve, da bo dobil sladkarije. Ponovimo vajo, postavim opremo … "Delfin!" Ker Jure s čolnom ni daleč, ga v nekaj minutah uspem usmeriti do delfinov. "Mam jih!" mi zakriči v telefon. Skupina je polna navdušenja. Tokrat smo imeli dober čas. Od začetka do opažanja je minilo zgolj pet minut. To kliče po večernem druženju ob pijači, da proslavimo uspešen dan.
/ PONEDELJEK, 23. AVGUST
Danes nam vreme ni naklonjeno. To je popoln dan za malo daljši spanec in mirno jutro ob skupinski kavi. V skupini vlada jutranji humor brez filtrov. Z Juretom veva, da so udeleženci popolnoma sproščeni - to je nekaj, kar si naša ekipa želi doseči pri vsakem taboru. Dan izkoristim za potop med morjem elektronske pošte. Tudi popoldan bo vreme slabo, zato po kosilu udeležencem podaljšava prosti čas. Celotna skupina se odloči, da si bo ogledala piransko obzidje. Nenadoma zazvoni telefon, ena od udeleženk na drugi strani linije pa pravi: "Jure, we see dolphins!" Z Juretom se spogledava: "Kako je to mogoče? Morje je popolnoma razburkano, skorajda nična verjetnost je, da se delfine opazi v takem vremenu." V takih primerih reagirava v sekundi. Poprimeva vso potrebno raziskovalno opremo in tečeva na teren, skupina se razdeli v trenutku in priteče za nama. Neverjetno, še en uspešen raziskovalni dan.
Zvečer izvedem predavanje o delfinih za prav posebno skupino ljudi. Klicala me je namreč vodja tabora za ljudi z motnjo v duševnem razvoju z željo, da jim popestrimo njihov program. Moram poudariti, da se takih srečanj vedno veselim. Nekaj najlepšega je opazovati navdušenje skupine. To so ljudje, ki odkrito in popolnoma brez zadržkov izrazijo svoje občutke na najbolj osnoven in pristen način. Ganejo me, ko mi v zahvalo podarijo ploščo z naslikanim delfinom, ki so jo izdelali sami. Na zadnji strani vidim posvetilo in podpise vseh. Vem, da so se za to izjemno potrudili in jim obljubim, da sliko s ponosom postavim na prav posebno mesto v naši raziskovalni bazi.
/ TOREK, 24. AVGUST
Zjutraj se odpravim na ladjo. Enkrat na teden med panoramsko vožnjo po slovenskem morju izvedem izobraževalni program o delfinih. To je res lepa priložnost, da s širšo javnostjo delim zanimivosti o delfinih in predstavim naše delo. V takih trenutkih se spomnim, katere so bile tiste zanimivosti o delfinih, ki so najbolj pritegnile mojo pozornost, ko o njih še nisem vedela ničesar. Svet teh karizmatičnih živali je res zanimiv. Še posebej ko si del ekipe, ki ga odkriva. Vedno znova me navdihuje to, kako zelo so te živali podobne nam, ljudem. Kako se vedejo. Kako se izražajo. Kako živijo.
To je hkrati zadnji večer tega tabora. Kar ne morem verjeti, kako hitro je minilo poletje. Res sem hvaležna, da smo dali vse od sebe in uspešno izpeljali vse, kar smo načrtovali. Vse skupine so bile prijetne, posebne in uspešne. Zadnja skupina udeležencev je bila popolna. Bili so si tako zelo različni, a tako zelo povezani. Pripravimo jim zaključni program, ob katerem ne manjka smeha. Na koncu nama pripravijo presenečenje - oba z Juretom sva šokirana. Vsak od naju je dobil res lepo posvetilo, najbolj presenečena sva bila nad najinima ilustracijama, ki so nama ju podarili. Pred spanjem se popolnoma strinjava - poletje je bilo izjemno uspešno in v veselje nama je sodelovati drug z drugim in vsemi ostalimi.
/ SREDA, 25. AVGUST
Danes se odločim, da naredim obilen zajtrk. Da še enkrat kot skupina v stilu podoživimo vseh deset dni. Med tem taborom smo neverjetno velikokrat poslušali Abbo. Predvajam jo tudi tokrat, med tem pečem vaflje. Vsi se zberemo pri mizi. Ko opazujem skupino, kako "družinsko" vzdušje vlada v njej, se počutim odlično. Pomirjeno. Ganjeno. Hvaležno. Optimistično.
Ko se s Taro na avtobusni postaji poslavljava od zadnjih udeležencev, vsak na iskren način pove, da se je imel odlično. To je tisto, kar nas žene naprej, kar nam pove, da delamo dobro. Takoj, ko odidejo, zavlada popoln zen občutek.
/ ČETRTEK, 26. AVGUST
Tišina je čudna reč. Poletje je bilo pestro, obkroženo z ljudmi in polno akcije. Zbudim se v tiho jutro, raziskovalna baza je popolnoma prazna. Pomislim na svoj načrtovani dopust čez nekaj dni. Zaslužim(o) si ga.
Vsak dan je bil poseben. Opišem ga lahko z eno besedo. Medtem pa se zalotim pri misli, da prav ta teden z vsemi besedami teh dni popolnoma opiše Morigenos in delo v naši ekipi: to je delo, polno nepredvidljivih preobratov, fleksibilnosti v polnem pomenu besede, ekipa je polna optimizma. Nemalokrat se nam zgodi, da imamo čisto srečo, med sabo pa smo vsi povezani, drug drugega navdihujemo. To je tisto, kar nam pomaga načrtovati in uresničevati naše cilje.
