/ PETEK, 27. AVGUST
Mimogrede ujamem pogovor skozi priprta vrata. Svetovalna delavka: "O, Jezus!" "Ne, ne, jaz sem Jože," odgovori tajnik, ki ji je očitno nenadoma prekrižal pot in se zadnji hip izognil trčenju. Še dobro, da imam ob sebi toliko sodelavcev, ki imajo kljub težkim časom smisel za humor. Danes sem imel osebni praznik, a na to sploh nisem utegnil misliti: sestanek pred maturo, načrtovanje šolskega leta, nenehno leteča e-pošta, pogovori s sodelavci, pregledovanje pogodb … Nisem utegnil jesti, čeprav sem ženi obljubil, da bom bolj skrbel za svoje zdravje. Ko sem tajniku povedal, da bom sedaj po navodilu zdravnice hodil vsak dan z njim na kosilo, me je samo hudomušno pogledal in rekel: "Ja, začela bova pa 1. septembra." Seveda sem takoj vedel, da je to tista v stilu "po novem letu bo boljše", ki jo tajnik pove kakšnemu obupancu iz kolektiva, ki ima kak dan vsega vrh glave.
Ko pridem domov, se z ženo vidiva le pol ure, in po osemurnem delu v ambulanti že gre pomagat pri cepljenju v Europarku. Hvala bogu so najini otroci že tako veliki in samostojni, da dogodkov zadnjih dveh let ne dojemajo kot prikrajšanja, ko žena hodi iz ene službene obveznosti v drugo, sam pa tudi več ne znam ločiti med službenim in družinskim časom …
Popoldan pripeljem s tedenskega skavtskega potepa po Pohorju hčerko z dvema soskavtoma in po le 30 minutah že hitijo novemu skavtskemu taboru naproti. Uf, naša maturantka je bila med letošnjimi počitnicami doma vsega skupaj morda pet dni. A na to se moramo navaditi, saj zapušča gnezdo.
Preden utrujen zaspim, se ponovno spomnim besed našega tajnika: "Prvih 100 let je težko, potem pa se že navadiš."
/ SOBOTA, 28. AVGUST
Sodelavka me danes prijazno nadomešča pri maturi. Dan sem izrabil za dolgo načrtovani pohod po Pohorju v krogu prijateljev iz zakonske skupine. Najprej sem imel zaradi proste sobote nekoliko slabo vest, a me je žena spomnila, da sem letos poleti pokoristil le 14 dni letnega dopusta.
Na Rogli je narava dajala vtis, da se je poletje že poslovilo, kljub temu pa je dobra volja prijateljev in naših otrok spremenila navzven oblačen dan v prijetno doživetje. Uživamo v zanimivostih Poti med krošnjami in se na koncu spustimo po toboganu. Moški razpravljamo, zakaj so takšne podjetniške ideje v Sloveniji še redke in zakaj nam jih večkrat pokažejo tujci: spomnimo se na težave Iva Boscarola, na nestimulativno zakonodajo, pa pregovorno zavist med nekaterimi Slovenci – z edini svetlo izjemo slovenskega športa, kjer se znamo iskreno veseliti skupaj.
Sprehod zaključimo v kapelici, kjer se z našim župnikom zahvalimo drug za drugega. Ej, tip je pravi as: star je 69 let in še vedno večkrat na leto brez postanka prekolesari celo pot iz Slivnice do Areha. Popoldan preživimo ob praznovanju abrahama in ob razhodu se ponovno zavem, kakšen dar je imeti priložnost rasti v takšni zakonski skupini, ki se že 20 let mesečno dobiva ob aktualnih temah iz naših življenj, pa na piknikih, filmskih večerih in planinskih sprehodih …
/ NEDELJA, 29. AVGUST
Z ženo se zjutraj odpraviva v Trento, kjer sin in mlajša hči končujeta plezalni tabor. Na Vršiču dež, na cesti pod vrhom ovce simpatično ustavljajo promet. Ob spominih na letošnji kratek dopust v Dolomitih se razvije pogovor o tem, kako zmorejo Italijani zgledno opremiti tolikšno množico svojih visokogorskih prelazov, v Sloveniji pa ne zmoremo spodobno urediti enega samega, ki bi nam lahko sicer bil v velik ponos. Morda pa smo ponosni na to, da je cesta že vrsto let v približno enakem stanju kot takrat, ko so jo zgradili ubogi ruski vojni ujetniki …
Privoščiva si potep po Trenti, opazujeva duha dvigajočo naravo, se ustavljava zaradi mojega iskanja primernih fotografskih motivov, obujava spomine na vzpon na Jalovec, na primernem kotičku pa se uleževa v travo, zapreva oči in v gorski tišini zajemava lepoto življenja z veliko žlico. Razmišljam, kako malo je potrebno, da si lahko napolnimo baterije in kljub vsem skrbem vsaj za nekaj trenutkov doživimo življenje kot dar …
/ PONEDELJEK, 30. AVGUST
Če bi moral izbrati en trenutek današnjega dne, ki mi je dal upanje za prihodnost, bi izbral pogovor z družino bodoče dijakinje, ki se vpisuje v našo gimnazijo. Zakaj? Učenka prihaja iz okolja, kjer mladi v splošnem nimajo radodarnih ekonomskih in kulturnih možnosti za razvijanje talentov, pa vendar smo v njeni drži, njenih vprašanjih in njenem pogledu zaznali tisto iskrivost in odločnost, ki kaže iskreno veselje in ponos, da je z lastnim trudom dosegla za njeno izvorno okolje nadpovprečno izobrazbo. Zanjo je znanje vrednota, za katero je morala nekaj žrtvovati, osebni izziv in priložnost, da se dvigne iz sivine in zaživi svoje sanje – pravi navdih!
Za tem sestavljam dopis dijakom in staršem ob začetku šolskega leta. Pet alinej napišem v desetih minutah, z eno alinejo pa se ukvarjam petdeset minut - to je alineja o razlogih za upoštevanje higienskih ukrepov na šoli. Napišem, pobrišem, dodajam in odvzemam povedi, se vživljam v ene in druge poglede, pa nikakor nisem zadovoljen … Upam, da za marsikoga na koncu ne bo preveč boleče to nezaupanje v znanost – kot pravi stari rek: "Izkušnja je najboljša učiteljica: najprej ti da pisati test, nato ti razloži snov."
/ TOREK, 31. AVGUST
Delo se začne s sestankom, ob devetih pa že hitim na pogovor s prijazno novinarko in dvema kolegicama ravnateljicama v studio Radia Maribor o tem, kako doživljamo začetek šolskega leta in česa si želimo.
Dan pred začetkom pouka posvetimo načrtovanju dela na šestih projektih, v katerih sodelujemo, in si izmenjamo še kak primer dobre prakse. Zagnani sodelavci me tako navdušijo, da bi z veseljem ponovno še sam sedel v šolske klopi. Vmes me presenetijo še z voščilom in darilom; hvaležen sem za tak kolektiv. Pogosto se spomnim na besede Bertranda Russlla: "Učitelji so bolj kot kdorkoli drug varuhi civilizacije." Sam bi njegovo misel dopolnil s tem, da to seveda ni samoumevno, ampak učitelja postavlja pred izziv takšne odgovornosti.
Po delovni konferenci načrtujemo praznovanje ob 20. obletnici prve mature, ki pa ga moramo zaradi situacije na žalost prestaviti na naslednje leto. Pred odhodom domov sledi še pisanje dvojnika izgubljenega spričevala in prisrčno slovo od dveh sodelavk, ki odhajata na bližnjo Prvo gimnazijo in sta naši šoli pustili neizbrisen pečat. Hvala vama in veliko ustvarjalnih uspehov v novi službi!
Popoldan preživim ob odgovarjanju na e-pošto staršem, seznanjanju z informacijami o obolelih dijakih in pisanju nagovora za dijake 1. letnikov. Po takih dnevih sem se običajno vedno tolažil s tajnikovim "po novem letu bo boljše", a zadnjič mi je vzel vse veselje z novo ugotovitvijo: "Bojim se, da je novih let že zmanjkalo."
/ SREDA, 1. SEPTEMBER
Murphyjevi zakoni držijo: ko pride ravnatelj v službo s seznamom desetih nujnih opravkov, odide domov z enakim seznamom in dodanimi petimi novimi opravki. Vmes pa jih je nepričakovano rešil še vsaj deset. Najtežji del te službe zame kot matematika in devico, ki mora imeti vedno vse popredalčkano in organizirano, je bilo spoznanje, da je nedokončanost in sočasnost opravljanja več projektov "zakon" in ne "hipoteza" tega poklica.
A prvi šolski dan si bomo vseeno zapomnili po radovednih obrazih prvošolcev in sproščenih pogovorih z dijaki veterani, ki mi dajejo upanje, da so morda pred nami vseeno manj surovi časi, kot se kdaj bojimo. Zvečer si s prepolno glavo vzamem pol ure časa za fizično delo – pri tem se vsaj takoj vidi, da sem nekaj naredil.:-)
/ ČETRTEK, 2. SEPTEMBER
Spomnim se, da sem kdaj svojim dijakom povedal tale rek: "Učitelji smo prijazni ljudje, ki rešujemo probleme dijakov, ki jih ti brez nas sicer sploh ne bi imeli." Seveda smo se od srca nasmejali, pa vendar sem trdno prepričan, da bi tisti trenutek, ko se mladi več ne bi želeli odločati za poklic učitelja, ali ko bi se umetnost vzgoje in poučevanja v družbi tako trivializirala, da bi jo po mnenju "pametnih vizionarjev" lahko zreducirali na pouk na daljavo in življenje "osamljenih volkov", začel zaton civilizacije. Zato si želim, da bi mladi in starši znali ceniti učitelje, po drugi strani pa, da bi učitelji, ki so izgubili vero v ideale in mlade, pošteno zamenjali poklic - otroci in mladi si zaslužijo učitelje, ki živijo besede, kot naj bi jih bil izrekel Plutarh: "Um ni posoda, ki jo je treba napolniti, ampak ogenj, ki ga je treba prižgati."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
