/ PETEK, 6. avgust
Dnevnik današnjega dne ne bo preveč zanimiv, zanimivi bodo tisti od nedelje naprej. Takrat bom namreč zgodaj letel do Kopenhagna, kjer se bo začela moja pot do Švedske. Tja grem s skupino prijateljev v Spelkollektivet, v coworking hišo za izdelovalce iger, ki se nahaja v majhni vasici, obdani z gorami. Stvar se sliši neizmerno zabavno - biti obdan z ljudmi, ki imajo podobne cilje, in delati nekaj, glede česar imaš strast. Aja, pa še na hitro - na današnji dan s prijateljem pošiljava pisma kolegom v Anglijo, Argentino, Kanado in Ameriko ter pijeva fantastičen chai latte v Rooster Coffeeju. Zvečer rahlo panično začnem pakirati en majhen nahrbtnik.
/ SOBOTA, 7. avgust
Vedno, ko se odločim, da bom preventivno začel pakirati za potovanje kak dan vnaprej, se konča tako, da zadnji dan pred odhodom vse skupaj spet prepakiram. Tole se je zgodilo tudi danes in vnaprej planirano, pametno pakiranje, zaradi katerega naj bi danes imel manj stresa, je šlo po gobe. Moj let je z Ryanairom, letalsko družbo, ki bi mi najraje zraven letalske karte prodala še zavarovanje za moj neobstoječi avto, vstopnico za srečelov, pogrej-in-pojej lazanjo med letom in verjetno tudi kak vodni sesalec. Brez doplačila leti na Ryanairu vključujejo igro tetrisa, ki jo igraš s svojimi nogami in nogami potnikov, ki sedijo ob tebi. Vrh vsega pa karta vključuje torbo, katere največje dimenzija lahko dosega le 40 centimetrov, torej 25 manj kot velikost povprečne francoske bagete. Torej, ko omenjam pakiranje za let, ne govorim preprosto o tlačenju oblačil v nahrbtnik in ugotavljanju, koliko parov zoknov bo ta izlet potreboval. Govorim o mentalnem vojskovanju s podjetjem, ki krepko pripomore k uničevanju ozona, in vsak cent profita jih pri tem le spodbuja. Po pripravi nahrbtnika na bitko s tesno natrpanim kabinskim prostorom sem se podal na rojstnodnevni maraton. Ta se je začel s praznovanjem dedkovega rojstnega dneva in končal z zabavo prijatelja, za katerega upam, da bo začel uporabljati denarnico, ki jo je dobil kot darilo, saj mi njegova navada nošenja kreditnih kartic in osebnih dokumentov v sprednjih žepih kratkih hlač indirektno povzroča anksiozne napade. Vse skupaj pa se je žal ob polnoči moralo končati. Moj let do Kopenhagna je v nedeljo ob 6.55 na dunajskem letališču, zabava pa je bila v Kamnici. S tesno (in taktično) pakiranim nahrbtnikom sem se torej odpravil do glavne avtobusne postaje in na nočno pot do Dunaja.
/ NEDELJA, 8. avgust
Čez noč sem med svojo prtljago zaradi spanca v čudnem položaju dodal tudi bolečino v hrbtenici. Jutranji let in pomanjkanje prostora za noge na letu k temu seveda nista pripomogla. A po napornem potovanju sem le prispel do Kopenhagna. Na letališču me je čakala partnerka, s katero sva se pri izhodu ob metroju popolnoma zgrešila in potrebovala približno 15 minut, da sva našla drug drugega. Skupaj sva se odpravila na sprehod skozi mesto ter na glavni železniški postaji pričakala sodržavljana, soizdelovalca iger in prijatelja Roka Kosa, ki je zaslužen za večino slovenskih dogodkov, povezanih z izdelavo iger. Ravno se je vračal iz Spelkollektiveta na Švedskem, skupaj smo pojedli pozen zajtrk in popili kavo, medtem pa nama je Rok razlagal, da je nad kollektivetom tako navdušen, da bi brez problema v njem lahko živel več mesecev in da je do njega moral iti "skozi gozd". Čeprav je moj faks v Kopenhagnu, sem za naslednjih par dni v Kopenhagnu brez stanovanja, saj čakam, da se sprazni soba. Zaradi tega je večina mojih oblačil v stanovanju prijatelja Jonasa. Moj dan se je torej nadaljeval s prepakiranem nahrbtnika v manj tesno, bolj švedskemu vremenu primerno obliko, končal pa sem ga s spancem v postelji, ki je napram sovozniškemu sedežu v avtu imela udobje hotela s petimi zvezdicami.
/ PONEDELJEK, 9. avgust
Ker svoje hrbtenice nimam preveč rad, sem se v ponedeljek zbudil ob štirih in se s skupaj s prijatelji odpravil na zgodnji vlak. Ob 8.53 smo prispeli v Väckelsang, bolj ali manj sredi ničesar, na Švedskem. V naselju z okrog tisoč ljudmi smo kar hitro uspeli najti edino veliko stavbo, ki je pred sabo imela velik napis "Spelkollektivet". Ne vem, kje je Rok zavil v napačno smer, ampak mi zagotovo nismo šli skozi gozd. Vrata so bila odprta in zakorakali smo v stavbo, ki je včasih služila kot zavetišče za begunce, pred tem pa kot dom za ostarele. Na našo srečo smo v jedilnici naleteli na Mateja Jana, še enega sodržavljana, soizdelovalca iger in soumetnika, ki v Spelkollektivetu uči izdelovanje iger in digitalno risanje na majhnih resolucijah (pixel art). Čeprav smo ga zmotili pri zajtrku, nam je z veseljem razkazal hišo, v kateri sem uspel našteti kakšnih enajst toalet. Med ogledom smo hitro ugotovili, da bo v naslednjih dneh nemogoče spoznati vse ljudi, ki trenutno živijo v hiši. Kljub vsemu pa smo sem prišli delat na svojih projektih, tako da smo po ogledu in nastanitvi v svojih sobah našli par udobnih mest med delovnimi prostori in nadaljevali svoje projekte, ki smo jih oglaševali čez celo poletje.
/ TOREK, 10. avgust
Če se dan, tehnično gledano, začne ob 00.00, se je moj začel s tem, da sem še dalje poskušal delati na svojem projektu. Trenutno namreč delam igro, ki mi je osebno zelo pri srcu, a vsak, ki mu jo pokažem, ima problem razumeti, kako naj igro igra. Počutim se kot neki zgubljen ljubimec, ki kaže slike svojega partnerja prijateljem in obenem govori, "ampak res obljubim, da v živo izgleda boljše". Kakorkoli, tale projekt me je pustil budnega pozno v noč, tako da se je moj torek začel s tem, da sem se hitro odpravil v posteljo. Ko sem se končno zbudil, pa je bil že skoraj čas za kosilo. Večer smo porabili na "drink and draw" dogodku, kjer smo (kot ime pove), risali in pili in na naših papirjih ter risalnih tablicah smo na koncu večera končali s koncepti srednjeveških podgan, ki uporabljajo pribor za orožje, mističnimi gozdovi in nezemljani, ki rišejo grafite.
/ SREDA, 11. avgust
Po dnevu poizkušanja izboljševanja igre in risanja je bil ta dan popoln za začetek nekega majhnega novega projekta. Nekaj časa sem le želel preživeti s svojimi prijatelji, Madžarko Eszter in Dancem Mathiasom. Skupaj smo se namestili v "okrogli sobi", veliki sobi, polni oken, inštrumentov in družabnih iger, kjer smo lahko med brainstormanjem in iskanjem idej za novi projekt uživali v poslušanju močnega naliva dežja, ki je spremljal naše delo. Hitremu ustvarjanju iger pravimo "jamanje" in ideja izhaja iz koncepta "music jamov". Pri "music jamih" se glasbeniki dobijo in skupaj na hitro začnejo ustvarjati glasbo, pri "game jamih" poskušamo narediti nekaj podobnega z igrami. Omejimo se na nekakšno temo, saj omejitve mnogokrat pomagajo kreativnosti, in poskušamo narediti igro, ki ustreza tem omejitvam. Za omejitve smo izbrali temo "kozmičnost" in "laganje" ter končali z idejo nekakšnega vesoljskega tihotapca, ki mora lagati, da lahko preko galaktičnih mej spravi ukradeno blago. Odpravili smo se na delo, Eszter je ustvarjala glasbo, Mathias je igro programiral, sam pa sem risal like, ki so se kasneje na naših ekranih premikali. Po dolgem dnevu "jamanja" smo pa spoznali Jamesa, lastnika tega kompleksa, ki nam je razložil, da je ideja Spelkollektiveta tako politična - želja po manjših, bolj osredotočenih skupinah - in praktična. V kreativni industriji je namreč izjemno koristno biti obdan z drugimi, ki so tudi kreativni, te spodbujajo in te lahko navdihnejo z inspiracijo.
/ ČETRTEK, 12. avgust
Zadnji dan tukaj smo hoteli uporabiti za rahlo pavzo od računalnikov, risalnih tablic in vsega, podobnega tehnologiji. Na Švedskem obstaja koncept "pravice do potepanja", ki ti dovoljuje, da lahko hodiš po kateremkoli neprivatnem gozdu in kampiraš, kjerkoli lahko hodiš. Zaradi tega, in visokega števila jezer na Švedskem, smo se odločili zadnji dan kampirati ob jezeru. Najprej smo dokončali igro o laganju, tihotapljenju vesoljskih mineralov in podkupovanju vesoljskih varnostnikov. Za tem pa smo kakšno uro hodili zahodno od Spelkollektiveta do jezera Asnens. Tukaj trenutno sedimo na travi, za nami stoji šotor, ob meni je zvočnik, iz katerega se slišijo pesmi, igrane na akustično kitaro, na kuhalniku par metrov stran pa se kuha kuskus.
