/ PETEK, 24. april
Jutro je znova mirno. Tako kot so praviloma jutra v zadnjih tednih. Manj prometa je slišati, otroka ne hitita v šolo, četudi pogosto že zgodaj začneta šolske ure na daljavo, a premik iz postelje do pisalne mize terja veliko manj časa kot premik v šolo. Zelenina vrta se utaplja v soncu. Ob čaju najprej odprem pošto svoje mame, ki si je zadala, da nam v tem čudnem času vsako jutro pošlje "prepisanke", kot jim pravi. Sorodniki in prijatelji v e-nabiralnik dobimo pesem. Mi vračamo svoja razmišljanja, fotografije, povezave do člankov. Na nenavadno poetičen in nostalgičen način smo povezani bolj kot v času pred veliko drugačnostjo. Začela je s Francetom Forstneričem in Jankom Glazerjem, nadaljevala z Borgesom, zadnje dni pa nam prepisuje Srečka Kosovela. Današnja pesem Svetilka ob cesti boleče preroško govori o današnjosti: "Kaj bi bil človek, če ti je težko/biti človek? Postani obcestna/svetilka, ki tiha razseva/svoj sij na človeka. /… Bodi mu dober, temu človeku/in nepristranski kakor svetilka,/ki tiho obseva pijančev obraz/in vagabundov in študentov/na cesti samotni. ..." Ali ta čas dovolj misli na obstrance? Je dovolj človeški do vseh, ki jih močneje pestita podivjani kapitalizem in epidemija? Dodala je zapis iz Kosovelovega dnevnika leta 1925: "Človek je poslanec celote. Kar čuti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto." Po včerajšnjem dnevu so dvomi o takšnem človeka veliki, po drugi strani pa se še najde kdo, ki misli na celoto in ne samo na svoj ozek, sebičen interes. Upanje v človeka in obup nad človekom se izmenjujeta iz dneva v dan. Večina nas ima hočeš nočeš več časa za čutenje in razmislek, zato so te menjave razpoloženj močnejše in pogostejše.
S kolesom ob Dravi odhitim v službo. Ne mine dan, da ne bi bila povezana s sodelavkami in sodelavci preko sodobnih medijev, a prisotnost in občasna srečevanja vsaj z nekaterimi tudi fizično presežejo črko na ekranu. Danes končujemo prijavo na evropski razpis s partnerji iz Splita, Užic in Zenice. Slišim se tudi z Rokom in Andrejem Predinom, saj snujemo jesensko premiero predstave Bimberli kljub negotovosti, kako bo s prireditvami in kako bosta potekala živa prisotnost in stik med občinstvom in odrom, brez katerih ni pravega gledališča.
Če bi bil to normalen dan brez karantene in korone, bi igrali predstavo režiserja Zorana Petroviča Cesarjeva nova oblačila pri koproducentu, v lutkovnem gledališču na Reki, režiserka Nika Bezeljak bi z igralci vadila za novo predstavo Drobtine iz mišje doline Anje Štefan na velikem odru, v mali dvorani bi Metka Jurc igrala predstavo Pavliha, v cerkvi bi imeli gostujoči koncert.
/ SOBOTA, 25. april
Če bi bil to normalen dan … bi se tudi danes ponovilo vse od včeraj, razen koncerta - torej predstave na Reki in doma ter vaje. Sobota je dan, ko se v gledališču tradicionalno srečujemo z otroki in njihovimi odraslimi spremljevalci, tako pa … velika negotovost. Kdaj spet in kako se bomo srečevali in užili živo umetnost? Kako močno jo vsi pogrešamo, kaže število ogledov naših predstav na spletni strani Televizije Maribor RTV Slovenija. Nismo si mislili, da bo na tak način zabeležena gledališka umetnost tako zelo dragocena v izolaciji. O tem sva govorila z odgovornim urednikom Tomažem Karatom in se odločila, da bomo poslej še bolj skrbno beležili predstave.
Danes dobimo v nabiralnik Kosovela in njegovo Pesem: "Temni blesk gladine,/zamišljene senčne globine,/nekdo vesla skozi molk jezera,/za tišino tišino odstira./Ko da so se v pramolčanje/ogrnile neme sanje/včeraj skrite, osamele/so v spoznanje zaživele. …" V poeziji je toliko odsevov in napovedi velike drugačnosti, ki jo živimo, da je kar strašljivo.
Danes ostajam doma. Tako zelo se izogibam obiskom trgovine, da raje spečem kruh sama in si prihranim nenavadno izkušnjo ali bolje rečeno doživetje nakupovanja.
/ NEDELJA, 26. april
Po blagem, tihem zelenem jutru, v katerem o tem, da je nedelja, priča cerkveno zvonjenje, nadaljujem globinsko pospravljanje in čiščenje hiše. Živimo namreč v hiši, ki sta jo takoj po vojni postavila moja babica in dedek, in ta trenutek je to prostor, ki ga naseljuje že četrta generacija stanovalcev. Zato je v njem res veliko "naplavin" časa, ki terjajo skrb, premislek in pozornost. Zdaj je na vrsti soba, kjer imamo knjige, stare dokumente, razglednice ... To je pošten zalogaj razpraševanja in sortiranja, predvsem pa spominjanja. Odkar se intenzivno posvečam hiši in vsem prostorom v njej, se kar naprej in globoko družim z vsemi, ki jih ni več z nami - babico, očetom in sestro. Po drugi strani pa delim svoje dragocene najdbe tudi s člani družine, ki so v času korone ostali v Ljubljani in Berlinu. Vsak predmet je zgodba, vsak predmet je spomin ...
/ PONEDELJEK, 27. april
V prazničen dan se zbudim zgodaj. Stane odhaja že tretji dan zapored v službo, dežura, tako kot med številnimi prazniki. Oba sva pod vtisom sinočnjega odličnega dokumentarca o Edvardu Kocbeku. Zgodovino vsakič beremo s točke sedanjega trenutka, ki dodaja reference, vzporednice, nova sobesedila. Bolj ko gledaš, kako je pogosto zlorabljena, predstavljena črno-belo, iztrgana iz konteksta, da služi za obračunavanja, diskreditacije, opravičevanje zgodovinsko problematičnih odločitev, prevrednotenj tudi tistega, kar je plemenito, kar je bilo v nekem trenutku skrajno iskreno in legitimno. Grenak priokus, da to ni praznik vseh, da resnično zavržna dejanja med vojno in po njej, ki naj bi po drugi strani legitimirala rehabilitacijo prav tako zavržnih dejanj in odločitev druge strani, povozijo dejstvo, da smo bili zvečine ali vsaj dovolj močno in jasno proti okupatorju. Začarani krog in prepričani, ki ne popustijo niti za ped. Še vreme je oblačno-sončno-vetrovno, kot da bi hotelo ponazarjati razpoloženja tega dne. Dneva, ki ima čudne ideološke odmeve v aktualnem trenutku. Za večerni zaokrožek pa še film Kavarna Astoria in dokumentarec Banditenkinder: Slovenskemu narodu ukradeni otroci. In eden od naukov iz zgodovine in zgodb obeh filmov, da se vsaki oblasti, ki je objestna in nasilna, slej ko prej piše slabo.
/ TOREK, 28. april
Med hitro hojo ob Dravi do našega samostana razmišljam o tem, da če bi bil to običajen dan, bi v Lutkovnem gledališču Maribor nadaljevali vaje za predstavo Drobtine iz mišje doline in hiša bi vrvela od dogajanja na odrih, po hodnikih, v delavnicah, v pisarnah .... A vendarle, kljub čudnemu času teče veliko dejavnosti, tudi takih, za katere med zelo aktivnimi obdobji zmanjkuje časa. Nastajajo nove vsebine za kulturno-vzgojne vsebine, koncepti za nove predstave, po družbenih omrežjih ostajamo v stiku z občinstvom, igralci ohranjajo kondicijo in ostajajo v stiku vsaj s tekočimi projekti, dogovarjamo se za jesenska gostovanja, urejamo depo lutk in scenskih elementov, čas je za servisiranje in pregled opreme, pospravljanje omar in polic, pa seveda za vrsto tekočih reči, povezanih z Mestno občino Maribor in ministrstvom za kulturo, ki jih ne zmoti prav nič. Predvsem pa je čas za načrtovanje prihodnje sezone, ki pa je letos kar nekam nadrealistično, glede na to, da ni za gledališča nobenih znakov, datumov, namigov, kdaj in kako bomo lahko znova začeli "živeti". Pripravljam se na sestanek ekipe, ki prireja Letni kino in se sprašuje, ali bomo lahko izpeljali četrto sezono uspešnega projekta. Tudi za poletne prireditve na prostem nimamo nobenih informacij, ali jih lahko načrtujemo in si jih obetamo. Prav res pogrešamo nekaj oprijemljivega, čeprav zelo pogojnega, da bi lahko malo bolj verodostojno mislili prihodnje mesece.
/ SREDA, 29. april
Če bi bil to normalen dan, bi ob vajah na velikem odru naši fantje postavljali na malem odru vse za predstavo Ostržek Mihe Bezeljaka in režiserja Mattea Spiazzia. Še tik pred zaprtjem in ustavitvijo normalnega življenja smo s to predstavo nastopili na velikem mednarodnem festivalu v turškem Izmirju. Še nekaj dni pozneje sta Uroš Kaurin in Marko Ujc odigrala Čarovnika barv na festivalu v avstrijskem Welsu. Na dan, ko pri nas nismo več mogli izvajati predstav, sta tam še imela občinstvo. Oba festivala so morali zaključiti pred koncem. Morda sta bili to naši zadnji letošnji gostovanji v tujini. Upamo, da bomo lahko poleti izvedli naš mednarodni poletni festival - Poletni lutkovni pristan. Po tridesetih letih nas je prvič strah, kako bomo izpeljali tradicionalno lutkovno prireditev. Vemo, da morda ne bo močno mednarodna, pač pa bolj slovenska, tudi kot podpora neodvisnim lutkovnim ustvarjalcem, ki jih je kriza močno prizadela.
Če bi bil to normalen čas ...
