/ PETEK, 26. FEBRUAR
Končno spet petek! Zanimivo: kljub koronsko obarvanim časom se tiho zadovoljstvo nad petkom ni zmanjšalo; ostaja lepši del tedna. Prva jutranja naloga: Andreja spraviti v šolo. On še ne bi vstal: "Ati, še malo …" Po nekaj poskusih vidim, da ne bo šlo. Posežem po bolj drastičnem ukrepu: žgečkanje! Neusmiljeno polminutno žgečkanje. Ob salvah smeha smo v 40 sekundah v kopalnici: dan se lahko začne. Ko ga odložim v šoli, sledi običajna jutranja rutina zadnjih mesecev; glede na to, da oba z ženo delava od doma, najprej skupni zajtrk in nato kava skupaj s taščo, pospremljena z debato o aktualnih političnih zadevah (moje navidezno nezanimanje zanje se vedno obrestuje in predvsem ne obremenjuje mojega pritiska). Petek dopoldan je dan brez predavateljskih obveznosti. Najprej malo rekreacije, nato odhod po nakupih, vmes prvi od vsaj treh maminih dnevnih klicev in nato redna petkova kava z Borutom. Ob pol treh grem po Andreja, po kosilu pa se lotim dela na projektu. Septembra mi je uspelo pridobiti projekt ARRS, ki združuje enajst raziskovalcev, ukvarjamo pa se z latinskimi, nemškimi, slovenskimi, italijanskimi in madžarskimi kronikami in deli kronikalnega značaja, nastalimi na Slovenskem od srednjega veka naprej. Slaba stran projekta je birokracija; uresničuje se napoved mojega znanca, da kot vodja projekta bolj malo raziskuješ, ampak se večino časa ukvarjaš s papirologijo. A kljub temu: kakšen zgodovinski in kulturni potencial skrivajo ta dela! Živa pričevanja o lokalnem, pa tudi širšem zgodovinskem dogajanju s kopico zanimivih podatkov. Po večernem dnevniku še malo televizije, malega spravimo spat, nato pa se vrnem k delu. Misli mi uidejo na dogodke tega tedna: ob rednem delu izstopata obisk frizerja (bil je že skrajni čas) in po več mesecih odhod v Ljubljano zaradi nujnih zadev v službi. Lepo je spet v živo srečati ljubljanske prijatelje in kolege; pogrešam naša sicer kratka, a redna druženja ob kosilu ali kavici. Mesto pa kaže nekoliko žalosten obraz: nekaj sprehajalcev, kosilo v posodici (nanj čakaš tudi do uro) na klopci ob Ljubljanici, kava v lončku in to je to. Ob 23.45 še zadnja kava, nato pa nadaljujem do 2.20. Odkrito priznam: kar zadeva delo, sem že od nekdaj ponočnjak.
/ SOBOTA, 27. FEBRUAR
Po zajtrku malo pregledam poročila; redno spremljam različne domače in tuje medije, od domačih najraje spletno časopisje in radijska poročila. Že zdavnaj sem se odpovedal kakršnemu koli oglašanju po družbenih omrežjih ali komentiranju na spletnih forumih; nimam časa, predvsem pa ne volje, pa tudi nobene tolerance do dostikrat (pre)nizkega, včasih celo nizkotnega nivoja izražanja ali dialoga na njih. Dopoldan sledi nekaj nujnih opravil: z očetom sva čez teden obrezala drevje, vejevje je treba očistiti in odpeljati na deponijo. Sledi še nekaj, s čimer sem predolgo odlašal: pranje avtomobila. Po kosilu si malce oddahnemo, popoldan pa je družinsko obarvan. Večerni neformalni "spopad" za kako uro televizije je zame tako ali tako že vnaprej obsojen na propad. Zvečer pobrskam za strokovno literaturo: pregledam ponudbe tujih založb in antikvariatov. Ko že vsi spijo, se malo posvetim projektu, na katerem delam že več kot deset let: biografiji šolnika, intelektualca in vsestranskega kulturnega delavca Josipa Tominška. Malo pred polnočjo še zadnja kava, in ko naslednjič pogledam na uro, kaže 2.58. Hitro spat.
Matej Hriberšek. Če bi svoj opis strnil v nekaj kratkih alinej, bi se glasil takole: klasični filolog; učitelj (predavatelj za latinski in grški jezik na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani); prevajalec; slovaropisec; biograf; izpričan kavopivec; navdušenec nad borilnimi veščinami, raziskovanjem preteklosti, klasično glasbo in lego kockami.
/ NEDELJA, 28. FEBRUAR
Nedelja je dan za počitek. Tako bi si vsaj človek mislil. A če imaš doma sedemletnega, energije prepolnega nadobudneža, vsako upanje na kakšno podaljšano urico počitka splahni. 7.00: akcija! Ni druge; gremo pokonci. Nedelja mineva dokaj umirjeno in sproščeno. Zvečer prejmem mail ene od kolegic iz Društva slovenskih književnih prevajalcev s prošnjo za pomoč pri neki prevajalski težavi. Ob tem pomislim, da je minilo že več kot deset let, odkar sem zaključil mandat kot najmlajši predsednik v zgodovini društva; zadnja leta sodelujem kot član nadzornega odbora in kot član komisije za nagrade in priznanja; prav po zaslugi slednje ohranjam stik z leposlovjem in literaturo, ki ni strogo strokovna. Društvo je v tem obdobju doživelo precej sprememb, tudi njegovo poslanstvo je dobilo nove dimenzije; ni več zgolj združevalno stanovsko društvo, ampak se ob vse bolj zaostrenih razmerah in birokratizaciji veliko ukvarja s socialnimi vprašanji in urejanjem sicer nezavidljivega statusa samostojnih prevajalcev; zato vse priznanje vsem, ki so pripravljeni prevzeti vodstvene funkcije v njem. Ko zvečer vsi zaspijo, se malo pred 22. uro znova lotim dela; najprej malo prevajanja (tokrat so na vrsti Descartesovi Principi filozofije), nato pa nadaljujem s transkribiranjem latinske kronike, ki je del našega projekta. Frančiškanska redovna kronika obsega 1235 rokopisnih strani, na dan prepišem približno pet strani; sem na strani 750. Še veliko dela me čaka. Ob 2.40 zaključim.
/ PONEDELJEK, 1. MAREC
Dan se začne povsem običajno, le nekaj je drugače: mali kašlja, smrka in ima povišano temperaturo. Nekaj dni bo očitno doma. Pokličem zdravnico in se dogovorim za obisk. Zdravnico in sestro prav občudujem, s kakšno dobro voljo in prijaznostjo naju sprejmeta, in to po tem, ko so ravno končali sistematski pregled 80 otrok. Opravimo tudi hitri covid test; pričakujem rahlo dramatizirano upiranje, vendar Andrej vse junaško prenese. Čez dan se pripravljam na predavanja. Zvečer pokliče trener našega ju-jitsu kluba; malo poklepetava, ob tem pa se s kančkom nostalgije spomnim časov, ko sem treniral tudi po šestkrat tedensko. Nato pogledam filmček ob 120-letnici svoje (poljanske) gimnazije, v katerem nekdanji dijaki delijo spomine nanjo. Po kavi ob 22.00 nadaljujem s pisanjem knjige o slovenskih doktorjih klasične filologije na dunajski univerzi. Zaključim ob 2.15.
/ TOREK, 2. MAREC
Dopoldan je namenjen odgovarjanju na maile: 75 sporočil me čaka; tole je postalo prava vsakodnevna tlaka. Ob odgovarjanju tri ure minejo, kot bi mignil. Sledijo priprave predavanj, kratka zoom kava s prijateljem in predavanja. Zvečer se lotim prispevka o Dominiku Pennu, štajerskem slovaropiscu z začetka 19. stoletja, avtorju nemško-latinsko-slovenskega in slovensko-nemškega slovarja. In njegova posebnost? Slovenščino v njem je zapisoval z grščino, s posebnim, slovenščini (natančneje vzhodni štajerščini) prilagojenim črkopisom, ki smo ga jezikoslovci poimenovali "grščica". Zakaj, ne vemo; tega tudi nikjer ne pojasni. Človek se ob prebiranju gradiva kar zabava. Vendar pa pogled na uro prekine druženje z njim: kazalca kažeta 3.38.
/ SREDA, 3. MAREC
Dan je zapolnjen s predavanji. S prvo skupino se spopademo z grško slovnico; malo jih je, a so izjemno marljivi. Sledijo predavanja o antični retoriki: večja skupina, zelo heterogena in, kar me veseli: na vsakem predavanju jih je več. In tako naprej skozi dan. Občudujem študente, kako potrpežljivo prenašajo stvarnost predavanj prek spleta in obenem marljivo izpolnjujejo svoje sprotne in zaključne obveznosti. Ni preprosto biti iztrgan iz običajnega študijskega okolja in prikrajšan za osebni stik in interakcijo, pogosto dostop do gradiv in virov, za svoje socialno okolje in družbo in se ob tem disciplinirati, da ohranjaš enako študijsko vnemo kot v običajnih razmerah. Enako velja za učitelje; kdor ni izkusil, kaj pomeni šest ali več ur dnevno učiti prek spleta in se na to ustrezno pripraviti (kar terja, verjeli ali ne, znatno več časa kot delo v živo), naj o tem ne sodi, predvsem pa naj ne pametuje. Kot vsak večer tudi danes pregledam zadnje novice, vedno v upanju, da bo s strani ministrice za šolstvo prišel vsaj kakšen glas glede univerz. In znova lahko parafraziram zaključek Levstikovega Martina Krpana: "Ministrica Kustec pa nič."
/ ČETRTEK, 4. MAREC
Po nekaj dneh bolezni smo se doma vrnili v običajen ritem. Zjutraj najprej odhod v šolo. Ob 8.00 začnem predavanja; za marsikoga zgodnja ura, a kaj hočemo. Večino dneva zapolnijo različni sestanki prek spleta. Najprej dva službena sestanka, nato tri srečanja glede projekta; navezovanje stikov s predstojniki različnih institucij (arhivi, knjižnice, muzeji) in s cerkvenimi predstojniki (slovenski škofje in redovni predstojniki) je obrodilo sadove in projekt je res v polnem teku. Po kosilu in kavi malce druženja v domačem krogu. Večer najprej posvetim študiju in pripravi predavanj; po kavi ob 23.00 se posvetim prevajanju Aristotela. Zaključim ob 2.13.
