/ PETEK, 13. SEPTEMBER
"Bila bi ponosna," si mislim, njeni sorodniki in prijatelji, ki jih je globoko cenila, bodo dobili spomenik. Tlakovec. Prav gotovo ni spomenik, ki bi si ga zaslužili, je pa najenostavnejša in najhitrejša pot do spominjanja na ljudi, ki so zapisani v DNK-zapis našega mesta. Mogoče se bo kdo ustavil, prebral kakšno ime in se zamislil. Večina pa bo brezbrižno, kot pred 75 leti, opazovala in čakala, da notranji pretres ob ponovnem spominjanju na usodne dni aprila 1944 mine. Takšni smo pač ljudje.
/ SOBOTA, 14. SEPTEMBER
Sobotni ritual je nevsakdanji, ob kavi prebiram časopis Vestnik, ki poroča o dogajanju v Prekmurju. Oče ga je pred dnevom kupil, saj mu je sodelavec povedal, da je ena stran posvečena tudi mojemu predavanju v muzeju v Murski Soboti. Veliko mi pomenijo takšne stvari, shranjujem si vse, verjamem namreč, da bom nekega dne z veseljem in iskrenim zadovoljstvom lahko pogledal nazaj in rekel, da sem se resnično trudil, da bi tematika zaživela, da ne bi ostala le prazna črka na papirju ali kamen, mimo katerega se vsi ravnodušno sprehajajo.
Na mizi imam tudi vabilo na polaganje tlakovcev spomina in na njem napisanih nekaj imen. Ko se z očmi sprehodim skozi njih, se mi na usta prikrade nasmešek. Gospod Blau, ki se ga spomnim kot deček, saj je živel nedaleč od moje stare tete in smo se pogosto srečevali. Balkányi Elek, sin tiskarja Ernesta, ki je bil verjetno najpomembnejši tiskar Prekmurja in v tiskarni katerega so tiskali vse temeljne časopise obdobja do druge svetovne vojne, med njimi tudi prvo številko Ljudske pravice. Leta 2017 sem po desetletjih napačnega razglašanja družine Balkányi, kot ene od tistih, iz katerih ni nihče preživel, v Montevideu v Urugvaju našel vnuka tiskarja Ernesta, edinega Urugvajca, ki je preživel holokavst. Preživeli člani Schwarzovih, ki so imeli v Dolgi vasi opekarno, so se po drugi vojni preselili v Izrael in Avstralijo. Kmalu po tem pridem ponovno do istega zaključka kot vedno. V resnici o judovstvu Prekmurja ne vemo ničesar, razen nekaj insertov iz življenja in popisa žrtev holokavsta. Žal, toda zame nič presenetljivega. Bolj kot razmišljanju o tem se posvečam dejstvu, kako to v prihodnjih letih spremeniti.
/ NEDELJA, 15. SEPTEMBRA
Nedeljski popoldan namenim zaključku seminarske naloge, da se lahko vpišem še v zadnji letnik doktorskega študija. Pogosto je težko - usklajevati službo, doktorski študij, opravljati rodoslovne raziskave, biti dober sin, prijatelj in še kaj. Toda potem se vedno spomnim citata pisatelje Michaela Hopfa: "Težki časi ustvarjajo močne može in močni možje ustvarjajo boljše čase." In tematiko judovstva, ki se ji posvečam že skoraj deset let, imam resnično rad, ciljev na tem področju pa toliko, da je vprašanje, ali bo eno življenje dovolj.
Obenem raziskujem dolnjelendavsko judovsko družino, ki se je pred holokavstom zatekla v Šanghaj, kjer je ostala do leta 1948 in nato nadaljevala pot do Bolivije, od koder je šla sredi petdesetih let do San Francisca, kjer živijo še danes.
/ PONEDELJEK, 16. SEPTEMBER
V poznih nedeljskih večernih urah sem oddal seminarsko, zato je jutro vendarle nekoliko lažje, ena obveznost manj in en korak bliže zaključku študija. Po prihodu iz službe se posvetim pripravi predavanja na temo judovske dediščine Lendave. Judovska sinagoga, judovsko pokopališče, domovanja judovskih trgovcev v Glavni ulici. Ko se poslušam, je, kot da bi poslušal katerega od turističnih vodnikov. Toda v resnici je judovska dediščina veliko več kot le to. Prekmurska gibanica se je v jed, ki jo poznamo danes, razvila pod močnim vplivom judovske skupnosti v Prekmurju. Judje v Prekmurju so namreč že od nekdaj pripravljali flodni, iz katerega se je, pod vplivom drugih živečih skupin v Prekmurju, razvila gibanica.
/ TOREK, 17. SEPTEMBER
Rano zjutraj sem na avtocesti proti Budimpešti, saj imam ob 10.20 let v Tel Aviv. Med čakanjem na letališču preberem eno od pisem, ki sem jih našel na raziskovalnem potovanju v Braziliji leta 2016. "Ko sem stopila na ladjo v Boulogne-sur-Meru na francoski obali julija 1939, sem rekla, da se od tega trenutka naprej več ne bom ozirala na to, kar je bilo, zame Evropa ne obstaja več. Preganjali so nas, bratrance in sestrične, sestri in mater odpeljali in umorili v Auschwitzu. Niti tega ne vem, kje so njihovi ostanki, da bi vsaj kakšen cvet položila na zemljo. Poskrbeti moram za sina, in ta kraj mi ponuja novo priložnost, da živim svoje življenje, kot si ga želim," je lendavska Judinja v Buenos Airesu pisala bratu v Marcellino Ramos v brazilski zvezni državi Rio Grande do Sul. Kaj hitro se mi v mislih odvrti film - vnukinji gospe, ki je pisala pismo, sem namreč leta 2016 prepričal, da se skupaj z drugimi dvanajstimi člani družine vrnejo v Lendavo. V preteklih letih je bilo veliko izjemnih trenutkov, predaval sem v Seattlu, Orlandu, sodeloval z največjimi svetovnimi referencami pri raziskovanju prekmurske judovske zgodovine, a vedno se nasmejim, ko se spomnim, da so se potomci vsaj ene judovske družine vrnili v Lendavo.
Tlakovci spomina ali spotikavci so bili popoldan položeni pred hiše treh lendavskih judovskih družin. Ali je usoda želela, da prav na ta dan ne bom v Lendavi ali kaj drugega, bi se dalo debatirati, ampak na neki način čutim zadovoljstvo, da je bilo vsaj nekaj narejeno, četudi je to le kamen, na katerega vsi gledajo zviška in se ob njem "spotikajo". Mogoče pa, ko sedaj pomislim, ta tlakovec odlično simbolizira tematiko Judov in judovstva pri nas.
Kakorkoli, po triurnem letu sem pristal v Tel Avivu in tako prvič stopil na tla judovske države. Tematiki zgodovine judovstva v Prekmurju se posvečam že osem let. Vesel in ponosen sem, da lahko prispevam svoj del k poznavanju tega dela naše skupne zgodovine, ki je zelo slabo poznan. Na največji univerzi v Izraelu, Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, na kateri bom štiri dni gostoval kot gostujoči predavatelj, me kot prvi sprejme Albert Einstein oziroma, bolje rečeno, njegova fotografija. Največji znanstvenik vseh časov je namreč med ustanovitelji univerze.
/ SREDA, 18. SEPTEMBER
Zjutraj se v lobiju srečam z nekaterimi kolegi raziskovalci, Renatom, ki se posveča goriški judovski skupnosti, Janezu, ki se ukvarja predvsem s srednjeveško judovsko zgodovino Maribora, obenem pa se seznanim z ljudmi, katerih dela so korenito vplivala name med študijem. Imeni dr. Rudolfa Kleina, verjetno največjega svetovnega poznavalca sinagog, in Ruth Ellen Gruber, vodje programov na temo evropske judovske dediščine, sta dobro poznani vsem, ki se vsaj malo ukvarjajo s tematiko judovstva. Začetno spoznavanje kaj hitro privede do zanimivih in strokovnih debat na temo judovske zgodovine na tleh današnje Slovenije.
Sem edini predavatelj na temo prekmurskega judovstva, kar mi da misliti. V delu Slovenije severno od reke Mure je v obdobju med letoma 1850 in 1920, torej v zlati dobi judovstva pri nas, živelo 85 odstotkov vseh Judov, največ prav v mojem mestu, Lendavi. V mislih si ponavljam besede sinagoga, pokopališče in hiše na Glavni ulici. Pa ne zato, ker so to temeljne stvari, ki predstavljajo judovsko dediščino v Lendavi, ampak zato, ker bi se tem besedam rad izognil. Judovska dediščina v mestu pod lendavskimi goricami je namreč enostavno veliko več. Od prve obrtne delavnice Wortmanna, iz katere je nastala prva dežnikarna na območju Avstro-Ogrske, od čevljev in kož izpod rok Adolfa Baderja, iz katerih se je razvila turniška Planika. Opeke s signaturo ES iz opekarne Samuela Eppingerja, ki so izgradile današnje obličje mesta, ali nagrobnik judovskega fantka Victorja, ki je bil rojen leta 1875 v New Yorku in je skupaj s sestro in bratom januarja 1879 v Dolnji Lendavi umrl zaradi razsajajoče otroške bolezni. Po tem se je njegov oče, ki je kasneje prejel plemiški naziv, s svojo ženo, hčerko prvih lendavskih zdravnikov, Samuela Moserja in žene Mari, preselil v Budimpešto. Od štirih otrok v družini je preživel le fantek, s katerega vnukom si pravkar dopisujem.
Pred vsakim predavanjem si na kratko preberem nekaj temeljnih poudarkov iz monumentalnega dela glavnega rabina Újpesta in znanega zgodovinarja iz obdobja pred prvo svetovno vojno dr. Venetianer Lajosa o zgodovini madžarskih Judov z naslovom A magyar zsidóság története, ki je prvič izšlo leta 1922. Ob tem ne morem mimo tega, da ne bi omenil, da je bil dr. Venetianer večkrat v Lendavi, saj je tukaj živel njegov bratranec Izidor, ki ga je s posebnim dovoljenjem dolnjelendavskega rabina dr. Rudolferja v Lendavi poročil prav dr. Venetianer.
/ ČETRTEK, 19. SEPTEMBER
Na terasi Hebrejske univerze ob pitju kave spremljam sončni vzhod nad Jeruzalemom. Tlakovci v Lendavi so položeni in na verjetno najpomembnejši univerzi za raziskovanje judovske zgodovine na svetu se predava o lendavski judovski zgodovini in dediščini. Ob tem me prešine misel, kaj bi bilo, če bi tudi družina, ki ji je pripadala teta, ki me je navdušila za judovsko zgodovino, dobila svoje tlakovce. Ampak navdušenje kaj hitro mine. Hiše, kjer so živeli, več ni, na njenem mestu namreč stoji novozgrajena trgovina.
Shalom iz Jeruzalema.
