/ PETEK, 30. AVGUST
Jutro je. Odklenem telefon. Odprem aplikacijo NUS AR Map in z njo fotografiram svoje okolje. Na zaslonu se mi v obogateni resničnosti prikažejo puščice, ki me usmerjajo do avtobusne postaje pri mojem študentskem domu. Naprava mi naroči, naj se vkrcam na avtobus AV2, ki pripelje čez 2 minuti in ima 14 prostih sedežev. AV2 prispe čez točno 2 minuti s 14 prostimi sedeži. S pogledom ošvrknem voznikovo kabino in zamežikam od začudenja: voznika ni. Vozilo je samovozno. Čeprav sem navajena samovozečih čistilnih robotov (ki znajo celo nekaj rep pesmi) in avtonomno vozečih varnostnih robotov, je to nekaj novega. Očitno univerza razpolaga tudi s tem. Po nekaj minutah ugotovim, da je tole res prijetno, veliko manj je nenadnega zaviranja. Izkrcam se pri BIZ2. Učilnica najdena.
Po predavanjih grem na kosilo v eno izmed šolskih kantin. V bistvu ne gre za tradicionalno šolsko menzo, ampak za veliko jedilnico na prostem, obdano s 15 stojnicami, ki vsaka ponuja poceni obroke različnih svetovnih kuhinj (od indijske in tajske do - ne boste verjeli - nemške). V vrsti za indijsko hrano srečam svojega profesorja. Povabi me, da prisedem k njegovi mizi. Razlaga mi, zakaj se je kot Grk odločil, da bo poučeval tukaj, me sprašuje o Sloveniji in pripomni: "Moja država je bila včasih bogatejša, pa ste nas prehiteli."
O naši državi je govor tudi pri pouku kitajščine, kjer se učimo, kako povedati, od kod prihajamo. Vadim dialog v paru z Američanom. Ko mu že tretjič povem, da sem Slovenka, previdno vpraša, če Slovenija leži pri Rusiji. Povem mu, da ne, da v resnici mejimo na Italijo. Zgleda, kot da mu to ne pove veliko, zato poskusim še enkrat, s trikom, ki po navadi deluje: iz Slovenije prihaja prva dama ZDA! Vznemirjen mi odvrne, da Michelle Obama zagotovo ni Slovenka. Sklenem, da Melanija očitno ni naš najprepoznavnejši izvozni artikel. Morda bodo pa leseni kipi kaj pomagali.
Za odtenek bolje gre profesorici kitajščine, ki končno ugotovi, od kod prihajam. Pri prvi predstavitveni uri je imela težave z izgovarjanjem (in prepoznavanjem) imena naše države ("Slovakia?"). Zdaj pa končno zavpije: "Aaaa, Si lou wen ni ya! I know, I know."
/ SOBOTA, 31. AVGUST
Milijonarka sem!
Na letališču menjam singapurske dolarje za vietnamske donge, ker grem za vikend s prijatelji v Hošiminh. Študentje na izmenjavi namreč zaradi poceni letalskih kart (letalskih družb dvomljive zanesljivosti) in samostojnega sestavljanja urnika, ki z nekaj kreativnosti omogoča štiri ali celo pet prostih dni na teden, pogosto potujejo. Tako pogosto, da sem med redkimi, ki v dobrem mesecu, odkar smo prispeli, še niso zapustili države.
Prispemo v Vietnam in takoj ugotovimo, da smo šele zdaj v "pravi" Aziji. Moped je tukaj družinsko vozilo (fotografiramo, kako se z njim pelje petčlanska družina), rdečo luč na semaforju pa upoštevajo približno toliko, kot v Sloveniji upoštevamo omejitev hitrosti 50 km/h v naselju. Nedosledno in deloma ignorantsko.
Obhodimo mesto, obiščemo nekaj templjev in dan zaključimo v muzeju vietnamske vojne, ki (ne)pričakovano ponuja nekaj alternativnih resnic o vietnamski vojni. Alternativnih temu, kar se učimo v slovenskih šolah. Prva soba Zgodovinska resnica predstavi izrazito vietnamsko perspektivo, z napihnjenim številom žrtev. Nadaljujemo v sobah s fotografijami pohabljenih otrok. Grozljivo. Zdi se, da kljub enostranskosti muzej nazorno predstavi grozote vojne in vpliv odločitev peščice na življenja večine.
/ NEDELJA, 1. SEPTEMBER
Na celodnevnem izletu v okolico Hošiminha vidimo 13 kipov Bude in štiri templje, dvakrat uspešno zavrnemo vino, v katerem se je dalj časa namakala kobra, in jemo pečene banane z lepljivim rižem (njam). Menjamo troje vodnih prevoznih sredstev in dvoje kopenskih (tuk tuki so res zabavni) in se poskušamo izogniti stiku z zelo umazano reko, v kateri se ne kopajo niti domačini. Pokusimo enajst vrst tropskega sadja in kupimo veliko karamel iz kokosovega mleka.
Ob vrnitvi v mesto zvečer slučajno srečamo štiri Mariborčane, tudi bivše drugogimnazijce. Gremo na pivo.
/ PONEDELJEK, 2. SEPTEMBER
Zadnji dan si v Vietnamu ogledamo tržnico, tempelj (številka osem) in fluorescentno roza cerkev (Tan Dinh) v tonih, ki so sicer priljubljena barva fasad slovenskih hiš. Opoldne odidemo na letališče, ki iz nam neznanega razloga ne sprejema domače valute, ampak zgolj ameriške dolarje, in ko preživimo turbulenten let s tremi poskusi pristajanja, ugotovimo, zakaj je bila letalska karta tako poceni. Na meji spoznamo, da smo (skoraj) singapurski državljani, ker nam ni treba na kontrolo za tujce, ampak lahko, tako kot domačini, čez prehajamo z elektronskim skeniranjem potnega lista in prstnega odtisa.
Po treh dneh Vietnama se nam Singapur vsem zdi prijetno domač, čist in udoben. Glede na regijo čudežno zahoden. Kaj pretihotapimo v Singapur? Alkohol? Cigarete? Ne in ne. S seboj prinesemo žvečilne gumije, ki jih tukaj res ni mogoče kupiti. V nasprotju z mitom, ki kroži tudi po Sloveniji, pa žvečenje ni prepovedano.
/ TOREK, 3. SEPTEMBER
Čas za faks.
Poslušam predavanja matematične ekonomije, korporativnih financ in kitajščine ter se pripravim za sredine vaje. V primerjavi z mojo ljubljansko fakulteto je tukaj sodelovanje pri predmetih del končne ocene (20 do 40 odstotkov), kar pomeni, da med vajami rešitve zastavljenih problemov na tablo rešujejo študentje, profesor pa ponudi zgolj dodatno razlago. To zahteva konstantno pripravljenost in utrjevanje snovi s predavanj, po drugi strani pa pomeni manj dela za končni izpit. Fino.
Popoldne se vrnem v univerzitetno mesto, kjer je moj študentski dom. Ob natanko 15.45 se na povelje postrojimo na obveznem dogodku, ki ga za vse študente organizira singapurska policija. Na njem nas učijo, kako ukrepati v primeru terorističnega napada. In sicer tako, da iz publike naključno izberejo študenta in začnejo kričati, da je terorist, ostali v dvorani pa moramo pokazati, kako ukrepati (run, hide, call). A je tako videti vsakdanji pouk v ZDA? Na koncu nam dajo sladoled.
Ni prvič, da se nam je prišla predstavit policija, zato sem tovrstnih nenavadnih delavnic, strogih zakonov (bičanje homoseksualcev, smrtna kazen za posedovanje drog, kazen za pitje vode na podzemni železnici v višini 330 evrov) in nenehnega strašenja s terorističnim napadom ("vprašanje ni ali, ampak kdaj") navajena, kolikor se takih stvari pač lahko navadiš. Strogost veje tudi iz študentskega bivanja. Pred odhodom na izmenjavo sem morala ob prijavi v državni študentski dom prebrati pravila in rešiti spletni kviz, ki je preverjal moje znanje o njih. Tam sem se morala naučiti, da je vsako napačno dejanje kaznovano z določenim številom točk, ki se seštevajo. Če jih zbereš 16, kar je precej enostavno, te izključijo iz doma. Točkovanje je v grobem takšno: prižgana klima ali luč v prazni sobi - 3 točke, oseba nasprotnega spola v sobi za zaprtimi vrati - 9 točk, kajenje, posedovanje alkohola ali alkoholiziranost na območju univerze - 16 točk.
/ SREDA, 4. SEPTEMBER
Po šoli hitim na vaje simfoničnega orkestra. Vadimo za nastop v botaničnem vrtu konec septembra. Svoje flavte nisem prinesla s seboj, po uspešni avdiciji mi jo je posodila univerza. To je par tisočakov vreden inštrument, daleč najdražji, kar sem ga kadarkoli igrala.
/ ČETRTEK, 5. SEPTEMBER
Ob četrtkih zjutraj imam v študentskem domu zastonj jogo in samo eno predavanje.
Predavatelj je profesor domačin, in čeprav je angleščina eden izmed uradnih jezikov Singapurja, s težavo razumem, kaj govori. Predava v singleščini, torej angleščini s singapurskim dialektom, kar je analogno temu, da bi pri nas namesto v knjižni slovenščini predavali v prekmurščini. Nekaj besed tega dialekta je tudi v Oxfordskem slovarju angleščine (angleška verzija SSKJ-ja). "Shiok" na primer, ki pomeni dobro, in "zaohor", kar prevajajo v veličastno. Jezik tujci najlažje prepoznamo po okrasnem medmetu "lah", s katerim domačini zaključujejo večino svojih povedi.
Popoldne se odpeljem v uro oddaljen center Singapurja, kjer so vse visoke stavbe, turisti in pekarne. S prijatelji se velikokrat hecamo, da nam tukaj prodajalne kruha služijo namesto navigacije. Želiš ugotoviti, v katerem delu mesta si? Preštej pekarne v svoji okolici. Število teh namreč eksponentno narašča s približevanjem strogemu mestnemu središču in samo tam sem (za zdaj) našla svežo evropsko različico kruha in ne slabega toasta v vrečki.
Sedem v eno izmed kavarn na glavni ulici in opazujem okolje. Stavbe so mogočne, ulice čistijo roboti, ljudje organizirano hitijo, vse skupaj deluje sinhrono, kot v kakšnem filmu. Raj za redoljubne.
Naj ponovim: "Zaohor, lah."
