/ PETEK, 30. julij
Ob jutranji kavici s čudovitim razgledom na Maribor se s sodelavci na Meranovem dogovarjamo, kaj še moramo postoriti, da bo jutrišnji tradicionalni dogodek, postavitev klopotca, potekal v najlepšem redu. Čudovito je delati s takšno ekipo, polno zagona in pozitivne energije, ki skrbi, da je posestvo vzorno urejeno.
Na Meranovem v vinogradniškem delu posestva fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v sodelovanju s Turističnim društvom Limbuš že vrsto let zadnjo soboto v juliju postavimo klopotec. S tem na posestvu nadaljujemo tradicijo, ki jo je pred skoraj 200 leti uvedel takratni lastnik posestva - nadvojvoda Janez. Ta dogodek pa smo pred leti na predlog dolgoletnega predsednika turističnega društva in častnega krajana Limbuša gospoda Franja Šauperla poimenovali Klopotčevanje. S postavitvijo klopotca, te naše slovenske posebnosti, naznanimo pričetek zorenja grozdja, nazadnje pa tudi prihajajočo trgatev. Vsi vinogradniki upamo, da bo teh nekaj tednov do trgatve vreme prizanesljivo in se bomo veselili novega sladkega pridelka.
Ker se približuje tudi čas mojega dopusta, je bilo treba popoldan še postoriti marsikaj okoli naše hiše in poškropiti družinski vinograd nad hišo. Delo je potekalo hitro, saj mi je pomagal sin Nejc, tako da smo lahko ob večerji na terasi uživali v pogledu na urejen vrt.
/ SOBOTA, 31. julij
Sobota je običajno dan, ko svoj delovni tempo dam v nižjo prestavo, vendar danes ni bilo tako. Ob jutranji kavi sem preveril, kakšna je najnovejša vremenska napoved. Cel teden so napovedovali padavine, po današnji napovedi pa je možnost za njih precej manjša, kar je zelo optimistično.
Ker z ženo Moniko za jutri načrtujeva odhod na dopustniški oddih, je bilo dopoldansko delo pripravljanje stvari, tako da bova lahko zjutraj čim prej krenila na pot. Medtem se je razvnela močna nevihta. Pogled na radarsko sliko je pokazal, da se bo hitro umaknila preko naših krajev, tako da sem ostal optimist.
Ko se je na olimpijskih igrah v Tokiu pričel nastop našega mladega metalca diska Kristjana Čeha, je posijalo sonce. Velik dosežek je bil njegovo doseženo peto mesto. Nanj smo posebno ponosni na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede, saj je mladi atlet naš študent.
Hitro sem se odpravil na Meranovo, kjer se je pričela naša tradicionalna prireditev. Glasbeniki so že bili pripravljeni. Prireditev se je pričela s kratkim programom, ki ga je pripravilo turistično društvo, sledila je podelitev priznanj limbuškim vinogradnikom. V začetku junija smo na Meranovem ocenili vina lanskega letnika, ki so jih prinesli predvsem vinogradniki iz Limbuša in bližnje okolice. Vsa vina, tako ljubiteljskih kot profesionalnih vinogradnikov, so bila zelo dobre kakovosti, tako da so bili ob podelitvi priznanj vsi zelo ponosni. Po tradiciji se z mehčanjem grozdnih jagod prične delo čuvaja grozdja – ovtarja.
V Limbušu ta čast že nekaj let pripada našemu znanemu vinogradniku in smučarski legendi Dušanu Jauniku. Počasi smo se prestavili pod nekdanji dvorec nadvojvode Janeza, v prav poseben del naših vinogradov - gensko banko, kjer je posajenih več kot 400 različnih sort vinske trte. Na robu tega vinograda sem s pomočjo sodelavcev Uroša in Robija na visokem drogu sestavil naš meranski klopotec. Ker je bilo brezvetrje, se peruti klopotca, ki merijo v premeru štiri metre, niso zavrtele. Tako bo treba počakati, da bo klopotec zapel svojo melodijo, ki jo bomo poslušali do konca trgatve. Prireditev je potekala v veselem in sproščenem vzdušju pozno v večer.
/ NEDELJA, 1. avgust
Rana ura je zlata ura. V primerjavi z mnogimi dopustniki, ki se odpeljejo proti jugu, sva se midva odpravila po Dravski dolini navzgor. Ob odhodu naju je pospremil glas meranskega klopotca, ki se je slišal v daljavi. Ker sva z Moniko nekoliko avanturista, že vrsto let najin dopust preživljava na potovanjih z avtomobilom in seveda šotorom, ki bo v naslednjih dneh najin dom. Pot naju je vodila ob Dravi preko Viča, mimo avstrijskih mest do Siliana v Italijo. Malo za izvirom Drave pri Toblahu pa sva zavila levo v osrčje Dolomitov in opoldan prispela v Cortino d`Ampezzo, ki bo nekaj dni najino domovanje. Po celotni poti naju je spremljalo hitro spreminjajoče se vreme, od močnega dežja do sonca. Takšno je bilo tudi v Cortini. Hitro sva izkoristila kratek sončni del in si postavila šotor, preostanek dneva pa sva se potepala po Cortini in bližnji okolici. Zvečer sva, kot običajno vsak dan, poklicala hčerko Ano, ki s svojo družino preživlja dopust v kampu ob reki Nadiži. Povedo nama, kako kljub ne najlepšemu vremenu uživajo. Še posebno petletna Lucija in dvoletni Štefan, zanju je to izredno doživetje. Na daljavo še nazdravimo na Anin današnji praznik.
/ PONEDELJEK, 2. avgust
Dolgo v noč je deževalo, vendar se je zjutraj naredil čudovit dan. Ko je sonce obsijalo vrhove Tofane, sva se odpeljala na prelaz Tre Croci, si oprtala nahrbtnik in se odpravila na pot proti jezeru Sorapis ali Sorapiš, kot ga imenujejo prvotni prebivalci teh krajev Ladini. Pot je precej enostavna, tako da lahko daš možgane na pašo in se ne obremenjuješ z vsakodnevnimi skrbmi. To pot si je danes izbralo ogromno pohodnikov. Razmišljal sem, kako pri nas v zadnjem času izumira lepa navada, da se planinca, ko se srečata, lepo pozdravita, tukaj pa neprenehoma slišiš italijanski planinski pozdrav "salve". Res pa je tudi, da so Italijani zelo komunikativni. Neprestano slišiš njihovo žlobudranje, ali je to na poti ali pa v dveh sosednjih kabinah na stranišču v kampu. Ko bom imel več časa, mogoče v tretjem življenjskem obdobju, bi se res rad naučil italijanščine, da bi razumel, o čem pomembnem se pogovarjajo. Jezero Sorapiš leži v zatrepu doline Sopiš in je obdano s precej snežišči. Ta snežišča ga napajajo z vodo, ki mu daje čudovito turkizno barvo. Ob poti, ki sva jo prehodila, naju je navdušilo tudi bogato rastlinje. Posebej so me očarali impozantni macesni in črni bori.
Pozno zvečer se je javil Nejc, da je uspešno prispel v Kijev in tudi on pričel dopustniško potovanje po Ukrajini.
/ TOREK, 3. avgust
V Dolomitih sta dva načina, da "okrog prineseš" višino in si skrajšaš dostop do planinskih poti. Prva je, da se zapelješ z avtom na dokaj visoke prelaze, druga pa, da te žičnica pripelje visoko pod ošiljene vrhove. Za danes sva se odločila za drugo možnost in se z žičnico odpeljala iz centra Cortine na Falorio. Od tukaj vodi kar nekaj planinskih poti. Izbrala sva prijetno pot čez vrh Tondi na prelaz Tre Croci. Današnja pot je bila bolj samotna, srečala sva le peščico planincev. Kot dolgoletni lovec sem pričakoval, da bo ob tej samotni poti veliko divjadi, pa sva videla le dva gamsa. Če bi se potepala po naših planinah, bi videla veliko več prostoživečih živali. Upam, da bo tako tudi ostalo.
/ SREDA, 4. avgust
Čeprav je bila vremenska napoved slaba, sva se odpeljala do čudovitih pet stolpov – Cinque Torri. Pot sva nadaljevala proti vrhu Novelao. To je eden redkih vrhov v Dolomitih, ki je dostopen po ne pretežki običajni poti. Ostali čudoviti ošiljeni vrhovi so v glavnem rezervirani za alpiniste. Obhodila sva še skalne stolpe Cinque Torri, ki so obdani z muzejem na prostem, posvečenem prvi svetovni vojni, ki je divjala tudi tukaj. Ob tem se zamisliš o smislu takratnega trpljenja mladih fantov na teh vrhovih in o vseh vojnah, ki so divjale in še divjajo po svetu. Ob vrnitvi na izhodišče se je vremenska napoved uresničila. Zopet je bilo treba uporabiti pelerino, ki je bila najina stalnica v zadnjih dneh.
Zvečer sva še preverila, kako se imajo naši mladi in kako preživljajo dopust. Z mislijo na njih, še posebno na najina sončka Lucijo in Štefana, sva zaspala v najino zadnjo noč v Cortini. Jutri bova šla v nove predele Dolomitov.
/ ČETRTEK, 5. avgust
Ko sva pospravila najino bivališče, sva se odpravila preko prelazov v dolino Badia, kjer naju čakajo nove pustolovščine. Ciao, ci vediamo.
