/ PETEK, 14. JUNIJ
Pravkar se končuje moj 13. dan v Seoulu. Po prvem tednu privajanja in tipanja naokoli sem ta teden že bolj pogumno in samozavestno zakorakala v korejsko življenje. Veliko bolje se znajdem na podzemni železnici (seveda s pomočjo aplikacije), v trgovini že kaj preberem in razumem, sama naročim v restavraciji kosilo in kljub zelo skromnemu znanju korejščine izustim tudi kakšno korejsko besedo ali celo frazo. Samozavest se je danes izkazala tudi na predavanju, ki sem ga imela na Univerzi Hanyang. Predavanje je organiziral kolega Blaž, ki tam poučuje že nekaj let. Kljub temu da je bilo predavanje v angleščini, je bilo dobro sprejeto, dobila sem celo nekaj vprašanj korejskih študentov, ki se pogovora v angleščini bojijo kot bavbava. Obisk Univerze Hanyang je potrdil mojo domnevo, da je precej univerz v Seulu zgrajenih na hribu; to je bila namreč tretja univerza, ki sem jo obiskala v teh dneh. Arhitekt in sociolog Blaž je seveda na mojo fascinacijo odgovoril z razlago, da je zemlja na hribčkih, ki se šopirijo po Seulu, cenejša za gradnjo. Navdušenje nad univerzami se seveda ne neha z lepim razgledom, ampak se nadaljuje tudi nad arhitekturo, infrastrukturo stavb in nad raznovrstnostjo študijskih programov ter raziskovalnih možnosti.
/ SOBOTA, 15. JUNIJ
Sobota je dan za raziskovanje Seula. Pridružila se mi je doktorska študentka antropologije iz Rusije, ki živi v Seulu že sedmo leto in mesto zelo dobro pozna. Peljala me je po starih majhnih ulicah Seochona, ki jih poskušajo obuditi nazaj k življenju s simpatičnimi kavarnicami in trgovinicami. Ti kotički še pred nekaj leti niso imeli veliko obiskovalcev, a so postale ulice s snemanjem različnih resničnostnih oddaj vabljive tudi za mlade Korejke in Korejce. Po počitku in ledeni kavi, klasičnem poletnem napitku, sva se odpravili v miren kotiček pod goro Ingwansan (338 m), kjer se odpira veliko sprehajalnih poti po hribu z razglednimi točkami, ki nudijo pogled na sodobno metropolo na eni strani in na staro obzidje na drugi strani. Potepanje sva končali z odličnim kosilom, juho s kimchijem oz. fermetiranim zeljem s pekočo papriko in svinjino, rižem in jajcem. Ura je bila že tri popoldan, ko sem se vrnila nazaj v stanovanje, kjer sem se lotila pisanja predstavitve za konferenco, ki me čaka naslednji teden v mestu Daegu. Prvi dve uri je še šlo, potem pa sem bila že precej nervozna, ker je imel doma Jakob izpit iz karateja in sem nestrpno čakala na konec. Ob sedmih zvečer sem dobila video in še končno zvezo, da smo se skupaj poveselili. Sama sem tokrat morala izpit izpustiti in ga bom opravljala pozimi, a sem bila žalostna zato, ker nisem bila z njim.
