/ PETEK, 22. FEBRUAR
Zbudim se v februarsko petkovo jutro, ko je na Ptuju peti letni čas že v polnem razmahu. Najprej jutranji sprehod s psom, da se nadiham svežega zraka in da počasi spravim možgane v gibanje. Obenem preverim, če vse življenjske funkcije obratujejo tako, kot je treba, saj je kakšna gripa zdaj popolnoma nezaželena. Ob zajtrku z Matejo malo predebatirava, kaj naju čaka ta dan in kako se bova organizirala, saj mora popoldan za Ex tempore pripraviti prispevek za večerno kulturo, jaz pa na predvolilni zbor v Zavrču, ki ga povezujem. Imajo namreč nadomestne volitve. Pokliče Danilo, če sem mu pripravil vse za gostovanje korantov iz Lancove vasi v Italiji, zato je treba hitro prevesti program in navodila organizatorja ter poskrbeti, da bodo imeli kontaktne številke vodičev. Malo mi je žal, da ne morem z njimi, saj imam zelo rad takšna manjša gostovanja, kjer vzpostavimo bolj pristen kontakt z gostitelji. Po predvolilnem zboru v Zavrču še nekaj besed z gasilci domačega društva, katerega član sem, in proti domu. Pod tuš in gremo v "life". Karnevalska dvorana je kar solidno polna, Magnifico precej dolgočasen na odru in ves čas nabija nek srbski melos, žurko pa potem naredijo Novi fosili. Čeprav so mi pri srcu slovenski izvajalci, pa jih je kar precej neprimernih za Ptuj v času pusta.
/ SOBOTA, 23. FEBRUAR
Ker sem domov prijadral v jutranjih urah, je prva stvar, ki jo preverim, ko odprem oči, stanje mojega telesa. Danes bo treba obleči korantijo in oddelati etnografsko povorko. Do desetih sem že kar ok. Kožuh, zvonce, kapo in ježevko v prtljažnik, flanelasto srajco in žametne hlače z gamašami pa nase. Seveda zraven paše še ruta okrog vratu in starinski čevlji. Koranti se trudimo tudi pod kožuhom ohraniti nekaj tradicije, zato so moderna oblačila bolj kot ne nezaželena. Ob 11. uri krene povorka skozi staro mestno jedro Ptuja. To pomeni, da še naslednjo uro stojimo na istem mestu. Rakasta rana etnografske povorke je čakanje, ki nastane zaradi nastopov skupin pred mestno hišo. Razumem, da vsak želi predstaviti svoj običaj in jim tega ne morem zameriti, vendar je za korante največje prekletstvo stati na miru. Leta že govorimo o tem, da bi bilo treba nekaj spremeniti, pa ne najdejo(mo) pravega recepta. Ko se po uri in pol premaknemo, je to pravo olajšanje. Na začetku mala kriza, ko pa se ogreješ, ni več ovir. V kapi si sam s sabo, prevladajo čisto drugi občutki, poslušaš zven zvoncev, skočiš, da bi tudi tvoji čim lepše zveneli, "poježaš" kakšno mladenko, se razveseliš robčka, ki ti ga ponudi katera od predstavnic ženskega spola ... zaživiš kot korant. Res je, marsikdo lahko obleče korantijo, ne nosijo pa vsi koranta v srcu.
