/ PETEK, 6. OKTOBER
Petki me vedno znova razveselijo. Posebej ta, saj je delovni tempo zadnje tedne intenziven. Tako kot vsako jesen, ko potekajo Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD) in Teden kulturne dediščine (TKD). Po vsej Sloveniji se vrstijo različni dogodki pod geslom Redka in dragocena znanja, spretnosti in poklici.
Dopoldne ob pisarniškem delu hitro mine. Danes imam krajši delovnik. Prijetno popoldne preživim v družbi sodelavk in sodelavcev. Ohranjamo tradicijo in skupaj praznujemo rojstne dneve. Vreme je idealno za piknik pod obronki Pohorja. Čas v družbi "ta okroglih" slavljencev in ob dobri hrani ter odličnih domačih sladicah je hitro minil. Kulturna ponudba v mestu je bogata in dan nadaljujem kulturno - z Vlasto in Matejo grem na odprtje skupinske razstave Zgodba o knjigi v UGM Studio. Ob klepetu se odločimo, da nadaljujemo v Vetrinjcu, kjer so odprli MFRU. Oboje vredno ogleda.
Večer se je prevesil v noč, ko sem končno prišla v zavetje doma. Pod vtisom polnega dneva težko zaspim.
/ SOBOTA, 7. OKTOBER
Ni klasična sobota PKPT (prijateljice, klepet, pijača, tržnica). Delovna je. Kar dva dogodka v sklopu DEKD in TKD z mojimi trafikanti in trafikantkami iz Kulturnega društva za ohranjanje zgodovinskih trafik. Vem, da bo fajn in zanimivo, kot vsako druženje s trafikanti. Z vseh vetrov zbrani, vsi veliki ljubitelji lepega in dediščine v najbolj sočnem pomenu besede. Kuham kavo, ko mi Barbara sporoči, da je pred Trafiko. Pripravimo prostor Trafike ob parku, ki je v fazi prenove. URA TEČE, NIČ NE REČE in urarski mojster Lečnik predstavi svoje delo. Zna pripovedovati in Mila, prvošolka in zvesta obiskovalka vseh naših dogodkov v Trafiki, z zanimanjem posluša in preizkuša orodja. Pisana druščina, naključni ali namenski obiskovalci, obilo smeha, zgodb, keksov Domaćica - pa je minilo dopoldne. Prehitro.
Dogovorimo se, da v obnovljeni Trafiki druženje ponovimo in nadgradimo z razstavo starega orodja in urarskih pripomočkov, ki so v družini že več generacij. Skok na tržnico, hitro kosilo, brez počitka. Pogledam skozi okno in vidim, da se pred Trafiko lesketa lesen lepotec. Najstarejši mariborski kajak Rusjan, 7 metrov, 50 kilogramov, 75 let. Čudovit na suhem, eleganten v vodi. Plul je marsikje, a prvič v ribniku za Trafiko. Začudeni pogledi sprehajalcev in navdušenje ob splavitvi. Ni lahko jemati ovinkov s tako dolgim kajakom, ampak mojstroma iz Brodarskega društva Sidro to ne dela problemov. Irena, Greta in Branka so prinesle domače sladice in slane palčke (pripravila jih je predsednikova mama), ki so nama z Vesno šle v slast. Vmes grem z Marjetko in Evo na nagradni sprehod Mariborski posebneži za vse sodelujoče mlade sprehajalce Mladega festivala sprehodov. Ni bil klasični sprehod, prej performans ustvarjalca in vodje festivala sprehoda Vida. Odlično in posebno, kot je on. Trafikanti smo navdušeni nad izpeljanim, predsednik Rok je vidno zadovoljen. Idej, koga ali kaj pripeljati, se povezati in izvesti v Trafiki ob parku nam ne zmanjka. Zvečer pokličem mamo na mojo Koroško. Vedra in optimistična je kot vedno. Izmenjava si vse pomembne in manj pomembne informacije. Lep dan je bil in ni ga še konec, to je sposojen stavek od Tomaža. Prav ima.
/ NEDELJA, 8. OKTOBER
Dan za relaksacijo. Najljubši dan. Pa ne le zato, ker sem prosta. To je dan, ko je moja družina v gnezdu. Med tednom smo razkropljeni vsak na svojem koncu, vsak s svojimi obveznostmi. Le v nedeljo se nam uspe združiti. Po jutranji rutini, sveže odcejenem soku, v moževi družbi začnem tisto tipično nedeljo. Kuhanje kosila, pranje perila in poslušanje meni najljubše oddaje Hulahop. Vsi trije otroci si privoščijo dolg spanec, da nadoknadijo tedenski deficit in dolg sobotni večer. Tipičnemu nedeljskemu kosilu, ob ne tako tipični uri, sledita zaslužen počitek in branje. Powersova knjiga Razvejenje, aktualna tema. Toplo jo priporočam v branje vsem, ki jih motijo drevesa blizu njihovih stanovanj. Mogoče razmislijo in spremenijo mnenje. Ni lepšega pogleda kot na mogočna, skrivnostna drevesa. Prav ta pogled na park naju je z možem prepričal o nakupu stanovanja. Še po več kot dvajsetih letih me pogled na drevesa v vseh letnih časih vedno znova navduši, razveseli, pomiri.
Pa spomni na to, da sem se pred leti čudila, koliko ljudi se v dežju, snegu sprehaja s svojimi hišnimi ljubljenčki. Za prave norce sem jih imela. Danes pa spadam v trop pasjih sprehajalcev. Proti večeru poklepetam z Marjetko, evalvirava dogodke prejšnjih dni. Pogosto in rada sodelujem z njo in njeno osnovno šolo. Službeno sodelovanje je rodilo prijateljstvo.
/ PONEDELJEK, 9. OKTOBER
Jutra ob ponedeljkih so malo divja. Po počasnem ritmu vikenda realnost delavnika. Jutranji opravki, priprava malice za šolo, usklajevanje urnikov, kdo kdaj pride, gre in kdo pelje psa Vilija na sprehod. Pač vsakdanjik kombinatorike vseh velikih družin, ki se po navadi spremeni vsaj desetkrat. Prilagajanje je disciplina, ki jo obvladam. V službi poln nabiralnik e-pošte. Prebijam se skozi maile, se dogovarjam, obljubljam, strinjam, pišem ... Še pravi čas pridem na sestanek. Skupna predstavitev našega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v sklopu praznovanja 120 let Pokrajinskega muzeja Maribor je na sporedu. Družijo nas skupni začetki in še danes smo povezani na več ravneh. Konec oktobra bosta restavratorki Irena in Vlasta predstavili svoje delo in povezanost teh dveh institucij na praktičnih primerih. Hitre in učinkovite smo pri razdeljevanju nalog. Že zdaj vas vabim, vem, da bo zanimivo. Slišim se s Kristino, sporoči mi žalostno novico. Poslovil se je Tonček. Vedno nasmejan in dobre volje, tak mi bo ostal v spominu. Mirno popoldne se prevesi v večer, ki hitro mine v dobri družbi in prijetnem klepetu.
/ TOREK, 10. OKTOBER
V službi je miren dan, kar pomeni boleč hrbet, saj ure in ure buljim v računalnik. Bliža se Dan Maribora, dobim čistopis za najavo dogodkov. Veliko deležnikov pripravlja bogat program med 18. in 20. oktobrom. Lani je bilo krasno, pridružite se akciji. Vpisujem obveznosti v koledar na telefonu, odkar se mi je zgodilo, da sem zamešala datume in obveznosti. Uporabna zadeva. A rada pišem z roko. Sem generacija, ki se spomni reklame Ferdo, piši in slogana Pametni pišejo. Ne vem, kaj so propagirali, ampak ta dva stavka sta mi se zarezala v spomin. Ročno zapišem naloge na listek. Vsaka naloga zahteva svojega. Najmanj 20 jih je na mizi. Moj delovni prostor je kreativno neurejen, a zlahka se prebijam skozi in največji užitek mi je napisati OPRAVLJENO. To mi prinese trenutek zadovoljstva. Liste arhiviram, včasih pride prav. Skuham kosilo, za več dni, saj grem na službeno pot.
Pred meseci je divjalo neurje z orkanskim vetrom. Uničilo nam je mansardna okna. Danes sem dočakala mojstra, ki montirata nova okna. Profesionalno in vešče izvedeta menjavo. Poklepetam z Najo, našo najmlajšo, gimnazijko. Komaj kaj jo vidim v dolgem torku, tako ga je poimenovala, poleg šole ima trening in pasjo obveznost. Zvečer me razveseli novica, da je Ksenija našla svojega mačkona Kimija. Večer se prevesi v noč, pa imam še toliko za postoriti. Slišim se s sestro Andrejo in svakom Lenkom. Potovalna mrzlica in občutek, da bom nekaj pozabila. Pokliče me Andro, drugorojenec, športnik z dušo in telesom. Povem mu, da pišem dnevnik, pa mi odvrne, da bi njegov zapis bil kratek, vsak dan enako, jutranji in večerni trening, počitek, hrana, spanje. No, tekme razbijejo rutino. Življenje športnikov ni lahko.
/ SREDA, 11. OKTOBER
Zgodaj vstanem. Po jutranji rutini pregledam maile in listek, kamor sem si zabeležila, kaj vse moram vzeti v Koper. Pripravim malico, spakiram in končno krenem. Mirna, saj vem, da bo doma vse okej, Krešo je odgovoren, zanesljiv prvorojenec in starejši brat. Postanek v Ljubljani, pridruži se mi Nataša, koordinatorica DEKD, sodelavka in predvsem prijateljica. Slišiva se vsakodnevno, uživava pa, ko skupaj odrineva na pot, službeno ali kar tako. Dopolnjujeva se. To poletje je bilo premalo priložnosti in nikakor nama ni uspelo ujeti par dni. Bova nadoknadili že ta vikend. Ali pa kar danes in jutri. Dva dneva v Kopru bosta posvečena kulturno-umetnostni vzgoji (KUV). V okviru Kulturnega bazarja v regiji je v Kopru spremljevalni program, mednarodno obarvan strokovni posvet KUV in razvoj občinstva. Sončen in topel dan se je prevesil v sproščen večer v dobri družbi. In ni ga še konec.
/ ČETRTEK, 12. OKTOBER
Dan za izobraževanje. Kot nacionalna koordinatorica KUV za področje dediščine imam redko priložnost, da izberem predstavitve in predavanja, ki me zanimajo. Vedno sem v vlogi organizatorice, predavateljice, razstavljavke ... Tokratno priložnost na polno izkoristim. Izmed več kot trideset dogodkov z vseh področij KUV izberem tiste, ki so mi blizu. Uvodno predavanje, Mostovi sobivanja: povezovanje in preseganje, o težkih posebnostih istrske preteklosti. Predavateljica poskuša pokazati, kako graditi mostove in se učiti presegati meje, ne le družbene, temveč tudi strokovne.
Zamislim se, tema je aktualna, včeraj, danes, jutri in povsod, za vsakogar. Kot bi rekel Mario, skrega se lahko vsak, reši konflikt pa ne. Po kosilu si ogledam razstavne prostore v Taverni, nekdanjem skladišču soli sv. Marka, danes priljubljenem družabnem prostoru v mestu. Jasno mi je, zakaj - vonjam in gledam morje. Popoldan sodelavec Matjaž predstavi Piranske soline. Z rahločutnim odnosom so vzpostavili zgleden ravnovesni ekološki stik med človekovimi potrebami, delovanjem in okoljsko trajnostno vzdržnostjo. Verjamem v boljše čase tega izjemnega kulturnega in naravnega spomenika. Dolg, zanimiv dan in vrnitev v moj Maribor v poznih urah. Utrujena, a zadovoljna.
Milena Antonić, najprej mama, žena, hči, sestra, prijateljica ... Avtorica projekta Spoznaj? Varuj! Ohrani. Koordinatorica Tedna kulturne dediščine. Varuhinja dediščine. Ljubiteljica lepega, tako v naravi kot v umetnosti. Direktna, prizemljena, človek akcije. Njen življenjski nazor: Živi in pusti živeti.
