/ PETEK, 27. OKTOBER
Že zbudim se z mislijo, kako naporen, a hkrati lep vikend me čaka. Današnji dan je samo začetek. Zvečer je na sporedu druga tekmovalna predstava v okviru ljubiteljskega gledališkega festivala, ki ga Gledališče Zarja Celje letos organizira že okroglo trideseto leto. Festival je tekmovalnega značaja, predstave pa se nanj uvrstijo na podlagi strokovnega selekcijskega izbora. Torej je nabor predstav, ki se predstavljajo v tem festivalskem mesecu, res kvaliteten. Predstave so ob petkih in izjemoma tudi v soboto. Danes v goste prihaja Loški oder iz Škofje Loke. Njihovo predstavo sem že videl. Je odlična in nestrpno pričakujem polno dvorano, super predstavo in po tem eno kvalitetno druženje s kolegi iz Loškega odra dolgo v noč.
Čez dan se ni zgodilo nič posebnega. Imel sem nekaj birokratskih opravkov in nekaj malenkosti sem uredil za festival. Zvečer se je vse razpletlo po mojih željah. Super predstava, super odziv občinstva in še eno super druženje. Del tega super druženja je bila tudi odlično izpeljana interna šala s fake poroko dveh članov gledališč, ki je družbo samo potegnila v super večer. Kdaj je bilo druženje dobro, vem po tem, koliko avtomobilov je naslednje jutro še vedno parkiranih pred gledališčem in čakajo svoje lastnike in lastnice, da pridejo ponje. Ja ... tudi tokrat je parking ob večernem odhodu ostal lepo zapolnjen.
/ SOBOTA, 28. OKTOBER
Po včerajšnjem super večeru sem si privoščil malo daljši spanec. Tudi potreboval sem ga. Povedati moram, da je današnje jutro bistveno manj prijetno kot včerajšnji večer. Ampak to je življenje. Pravijo, da so življenje nenehni vzponi in padci. Če sem se včeraj strmo vzpenjal, sem danes zjutraj krepko padel na realna tla. Ampak ne smem se vdati. Danes zvečer me čaka nova predstava. Le da tokrat tudi sam igram. Današnja predstava v okviru festivala je predstava Šentjakobskega gledališča Ljubljana, kjer sem tudi sam igralsko aktiven. Po daljšem poznodopoldanskem sprehodu v center mesta in popiti kavi, drugi kavi, tretji kavi se moj organizem počasi začenja sestavljati. Sprehodim se še čez mestno tržnico, kjer kupim domači radič. Strašansko se mi je zaluštal radič s krompirjem.
Sprehod proti domu, kosilo, potem pa na pot proti gledališču. Ekipa iz Ljubljane pride kmalu za mano. Današnja predstava je bila odlična. Publika izjemno zadovoljna, mi pa tudi. Super zaključek večera. A bistveno mirnejši kot včeraj. Tudi parking je ostal prazen.
/ NEDELJA, 29. OKTOBER
Nedeljsko jutro začnem s sprehodom ob bližnjem potoku, ki teče mimo blokovskega naselja, v katerem živim. Krajši sprehod, ki je v blokovskih naseljih skorajda hoja s konstantnim ponavljanjem "Dober dan" in "Dobro jutro". Skoraj tako je, kot da bi šel v hribe, le da je tam pozdrav načeloma veliko bolj iskren. V blokovskem naselju selekcioniram od nasmejanega, energičnega in prijaznega "Živjoooo" do mrkega in globokega "Zdra'o". Kakor za koga. In kakor komu. Privilegij velikih stanovanjskih skupnosti je tudi selekcioniranje sosedov po priljubljenosti.
Po sprehodu sledi obilen nedeljski zajtrk, nekaj pospravljanja bivalnega okolja, potem pa že ob 13.00 na zbor v Gledališče za odhod na gostovanje s predstavo v Kranjsko Goro.
Na gostovanje v Kranjsko Goro se vedno odpravimo prej, kot je po časovnici potrebno, saj je užitek tam biti toliko prej, da si lahko privoščiš še sprehod in kavo v tem čudovitem majhnem kraju. Žal nam je marsikateri užitek vzel dež. Predstava, s katero Gledališče Zarja Celje danes gostuje, je preprosta, a vseeno precej subtilna in sporočilna komedija. Ljudje imajo komedije radi. Upam si trditi, da je največ zanimanja publike ravno za komedijo. In prav je tako. Prav je, da se občinstvo sprosti in da gledališče ponuja nekakšen zabaven in sproščen odklop od resničnosti. Nikakor pa ni prav, da ponuja samo in izključno to. Repertoarji gledališč, tudi ljubiteljskih, morajo biti raznoliki. Saj s tem publiko vzgajamo, na neki način tudi izobražujemo, sebe pa kot ustvarjalce nenehno preizprašujemo. S tem pa rasteta tudi naš ustvarjalni nemir in težnja po nastavljanju zrcala družbi. Kar je primarna naloga gledališča.
Dvorana v kulturnem domu Kranjska Gora je nabito polna. Predstava nasmeji in navduši. Vendar pusti tudi razmišljujočo noto.
Tudi organizatorji so zadovoljni. Po odlični pogostitvi, krajšem druženju in obujanju spominov na prejšnja leta sodelovanj se okoli 23.00 poslovimo in odpravimo proti Celju. V Celje prispemo okoli ene ure zjutraj, razpakiramo kombi s scenografijo in se poslovimo tudi mi. Še prej pa, čeprav komaj gledamo, z utrujenimi očmi nazdravimo na zelo uspešen gledališki vikend, ki je za nami.
/ PONEDELJEK, 30. OKTOBER
Spanja tokrat ni niti približno dovolj. Le kakšne slabe štiri ure. Vstanem ob 5.30, na hitro napolnim nahrbtnik z najnujnejšimi oblačili za tri dni, računalnikom, toaletno torbico in denarnico. Pred mano je izlet v Sarajevo. Za čez praznike.
Ob 6.30 odhod od doma. Sarajevo je moja najljubša izvenpoletna destinacija za krajši oddih. Mogoče sem od tega mesta celo malo odvisen. Tja se odpravim vsaj dvakrat letno. Neverjetno me privlačijo energija mesta, ljudje, kultura in multikulturnost, ki jo mesto premore.
Pot poteka brez posebnosti. Vmes še krajši postanek v kraju Jesenovac na Hrvaškem, ogled muzeja in spominske skulpture iz časa druge svetovne vojne.
Popoldan prihod v Sarajevo, nastanitev v apartma in krajši sprehod po Baščaršiji z obveznimi čevapčiči. Želja je bila obiskati večerno predstavo v enem od ljubših sarajevskih gledališč, a žal za današnji večer ni več vstopnic. So pa za jutrišnjo predstavo, torej jih kar takoj kupim. Na poti od gledališča se večkrat ustavim in spremljam ulične glasbenike. Nekateri so resnično odlični. Prav z užitkom stojim sredi ulice in jih poslušam.
Spanca mi manjka še od prejšnje noči, pot je bila dolga, čevapčiči so težka hrana ... Zaspim v trenutku, že ob 22.00.
/ TOREK, 31. OKTOBER
Tokrat sem se konkretno naspal. V trgovino po nekaj osnovnih živil za v hladilnik in odhod na bosansko kavo na Baščaršijo. Po kavi sledi sprehod po mestu do velike tržnice, Pijace, kjer opravim nekaj nakupov, si privoščim čorbo in v lokalnem bifeju malo čvekam z domačini in lastnico lokala, s katero se sedaj že dobro poznam. Tega čvekanja seveda ni brez dobre domače rakije. Rakija na rakijo, pa je svet kar naenkrat še lepši. A vseeno ostaja v glavi nekaj, kar me odvrača od izgube kontrole. Gledališka predstava ob 20.00. Zunaj sicer že pade mrak, ura je nekje 18.00, ko odrinem peš proti centru mesta. Seveda si privoščim še burek na poti v apartma, kjer pa imam ravno toliko časa, da za kakšnih 20 minut ležem in pregledam vsa socialna omrežja. Kaj je novega, kdo je objavil bolj otročjo fotografijo sebe v kostumu za noč čarovnic, kdo je bolj podlegel komercialni maškaradi iz Amerike ...
Potem pa pod tuš in v gledališče. Kot je zame značilno, imam slab občutek za čas in zaradi tega velikokrat zamudim, pridem zadnjo minuto. Super predstava v režiji odličnega Kokana Mladenovića in z zelo aktualno tematiko - zgodba, ki se dogaja v času balkanske vojne. Močno, sporočilno in odlično odigrano. Predstava, o kateri razmišljaš ne samo na poti domov, ampak tudi naslednje dni. Zvečer ob prihodu do apartmaja opazim, da je prednja guma na avtomobilu nekoliko prazna, a to opravičim, da je menda avto tako postavljen, da je malo več teže na prednji gumi. Bo že vse okej, si rečem.
/ SREDA, 1. NOVEMBER
Ena najlepših budilk je jutranji zvok iz mošej, ki se razlega po mestu. Danes je čudovito sončno vreme, hkrati pa zadnji dan pred jutrišnjim odhodom. Plan današnjega dneva: po zajtrku se seveda odpravim na kavo, tokrat na sonce, temu sledita ogled muzeja in druženje na trgu, kjer sarajevski gospodje igrajo tisti veliki šah. Tam se najraje ustavim. Še posebej kadar je lepo vreme, saj jih je veliko in so popolnoma različni profili ljudi. Od srednje generacije do takšnih, za katere se vprašaš, kako so do tja sploh prišli in ali bodo lahko vstali in odšli domov. Nekateri potem pijejo pivo, seveda kadijo in komentirajo partijo velikega šaha vsepovprek. Zabavno je samo prisostvovati burni debati, ki se razvije ob vsaki potezi. Kar je najlepše od vsega, je pa to, da niti za trenutek nikoli ne dobim občutka, da ne sodim zraven. Niti s pogledom ne. Pa čeprav sem vsaj 20 let mlajši od najmlajšega predstavnika šahovske raje s trga in že na zunaj se vidi, da nisem njihov. Ampak prav to je čar mesta, ki je ostal takšen, kot je nekoč bil. Čar nepredstavljivega sožitja različnosti. Mesto, ki je polno verskih, narodnostnih, kulturnih razlik, a živi kot eno. Kot da je popolnoma samoumevno, da sem tam z njimi. Lep občutek.
Danes sem za kosilo jedel odličen golaž. Eden boljših, kar sem jih kdajkoli jedel. Popoldan pa sem opazil, da je guma sedaj dokončno spustila. Ker nisem ravno tehničen tip, ker sem tudi konkretno len in se mi enostavno ni ljubilo zamenjati gume na avtomobilu, je to uredila dežurna služba za pomoč na cesti. Hitro, učinkovito in poceni. Zvečer sem ob šiši premleval dogodke zadnjih dni.
/ ČETRTEK, 2. NOVEMBER
Zjutraj me ponovno zbudi zvok iz mošej, vstanem, pospravim in spakiram nahrbtnik, se uredim in krenem na pot proti Sloveniji. Pot preko Travnika, Jajca in Banjaluke nazaj proti Sloveniji. V poznih popoldanskih urah prispem v Slovenijo. Realnost me spet obkroži. Odgovorim na nekaj najpomembnejših e-mailov, ki so me pričakali v "predalu nujno".
Veselim se prihodnjega konca tedna, ki bo spet gledališko obarvan. Mogoče bo tudi parking v petek zvečer ostal poln. Mogoče si tega tudi malo želim, ja.
Žiga Medvešek. Samostojni kulturni ustvarjalec, režiser, igralec, mentor mladim in predsednik Gledališča Zarja Celje. Velik nogometni navijač, ljubitelj grobega in direktnega jezika ter hitre hrane. Življenjski kameleon v človeški podobi.
