/ PETEK, 19. FEBRUAR
Alarm ob 5.40, evo, petek. Napol v spanju pristavim za kavo in grem na WC, se zvlečem nazaj do kuhinje in spijem kavo. Potem nežno zbudim hčerko, ji za nekaj časa zavrtim risanke, toliko, da se mirno predrami in zbudi. Kmalu se začne akcija, moj avto se spremeni v jedilnico, sproži eksplozijo misli in postane prostor mnogih odločitev. Kajo odložim v vrtcu in že pičim proti Radljam ob Dravi v našo pivovarno.
Ob petkih imamo na sporedu dostave piva do Maribora in Ljubljane. Dostava se je v tem času izkazala za dobro rešitev. Na poti razmišljam, koga vse bom danes spoznal, ali bo šla dostava po načrtih, predvsem pa, kdaj bo spet vse po starem – da bomo lahko s pivom postregli v naši pivnici in ne le skozi avtomobilski prtljažnik.
V Radljah napolnim avto s paketi piva in s sodelavcem spijem kavo ter pokadim cigareto. Prisežem, to je prvi in tudi zadnji čik v dnevu, recimo da sem priložnostni kadilec. Ja, žena ne ve. Prosim, ne ji povedati.
In sem že na poti do Maribora. Razmišljam, kdaj bom končno doma in o strategijah, kako promovirati pivo na različnih koncih Slovenije. Da si moje misli skačejo v lase, je zadnje čase kar pogosto. Naj pohitim domov k družini ali naj raje dostavim čim več piva? Pri tem pa vsakič panika, ali sem v Radljah res spravil v avto vse pakete piva.
... Iz Maribora do Ljubljane, spet preračunavam in študiram. Pa še skomine po topli malici, a je vse zaprto ...
/ SOBOTA, 20. FEBRUAR
Zaslišim otroški jok v spalnici. O, neee, spet sem zaspal na kavču.
Ob hčerki, naši »threenagerki«, ki ponoči pogostokrat smukne v najino posteljo, in najmlajšem sinu smo kar naenkrat že štirje v postelji. Kavč se za kvaliteten spanec niti ne zdi več tako slaba ideja.
Po jutranjem teku, ki bi že skoraj postal preteklost, a sem ga danes odločno spet vnesel v rutino, padem nazaj v običajno soboto – kuhanje in pospravljanje, sprehod pa malo lenarjenja. Danes obvezno kuham jaz. V pripravi nekaterih jedi sem pravi mojster, no, vsaj tako pravi žena, če seveda misli resno ali pa reče to kar tako, ker se ji zdi fajn, da sploh kaj skuham. Poleg piva. Kosilo je pri nas v več menijih; žena je vegetarijanka, jaz pa strasten mesojedec (ki bo zmanjšal število mesnih obrokov, obljubim). Kaj naj, odraščal sem v socialno šibkejši družini in sem bil navajen jesti vse, kar je bilo na mizi, meso je pri nas veljalo za luksuz.
Popoldne smo šli še na sprehod. Z najinima čudovitima biseroma, ki naju zbujata sredi noči, kričita zaradi bolečin od prodirajočih zobkov ... Toda vedno znova me preseneča ena misel – kako sploh lahko obstaja tako močna ljubezen, kot je ljubezen starša do otroka? Well done, mati narava.
/ NEDELJA, 21. FEBRUAR
Nedelja kot nedelja. Danes za kosilo ne bo praženega krompirja, ker bom spet poslušal: »Vsako nedeljo jemo pražen krompir.« Spečem pomfri, hitro in enostavno pa še otroci ga imajo radi.
Po kosilu obvezen počitek na kavču, z ženo spijeva popoldansko kavico, pa nekaj čokoladnega zraven. Gremo še na sprehod, vem, veliko omenjam sprehode, ampak to je pri nas kar pomemben del dneva. Ta mali v vozičku prijetno zaspi, ko se sprehajamo po peščeni sprehajalni poti, sonce nas kar prijetno greje in najini pogovori z ženo zelo radi zaidejo na letni dopust, ki je bil lani zelo okrnjen, pravzaprav sploh nismo bili na morju. Resnično že pogrešava vonj po morju, občutek slane vode na koži, vonja po sončnih kremah in sproščenih večerov, ko otroci zaspijo. Ja, upava, da bomo letošnje poletje prvič šli vsi štirje oziroma pet, če bo najstnica seveda hotela zraven na dopust. Zelo hitro zmanjka poti ob tako prijetni temi, do gradnje hiše in urejanja okolice še sploh nisva prišla. Odločiva se za povratni sprehod mimo naselja novo zgrajenih hiš, kjer nama pogled obstane skoraj pri vsaki hiši, ki jo rada pokomentirava in tudi pokritizirava. Doma sem v nedeljo zelo hitro z eno nogo v akcijskem ponedeljku – priprava tedenskega načrta, kuhanje večerje za otroke in strateško odločanje, kdo bo katerega otroka dal spat … Rokenrol.
/ PONEDELJEK, 22. FEBRUAR
Kava se že kuha, zvlečem se do kuhinje in v trenutku sem spet na poti. Med potjo v službo zelo rad razmišljam, kako bo potekal delovni dan, še posebno ko prevozim Dravograd in se obrnem proti vzhodu in se vozim ob prečudoviti reki Dravi, ki se v mrzlih zimskih dneh obarva skoraj turkizno zeleno. Ko začne sonce prodirati skozi jutranjo meglo, me pogled na dvigajočo se vlago iz reke nekako pomirja in hkrati me bega misel na to, da danes polnimo pivo v pločevinke na popolnoma avtomatizirani polnilni liniji. Večkrat, kadar me začne skrbeti o službi, o čemerkoli drugem, si rečem: lej, bo že nekako, treba je ostati pozitiven, biti pogumen in upati na najboljše. K sreči danes v pivovarni pomaga tudi naša študentska moč Martina, je zelo zanesljiva in upam, da bo sodelovala z nami tudi v prihodnje. Ne vem, a sem z pozitivnimi mislimi, ki jih je danes bilo kar nekaj, priklical pozitivo, ampak tokrat je polnjenje resnično potekalo brezhibno, neverjetno, niti enega zastoja.
Polnjenje smo odlično opravili, zvečer pa smo s prijatelji pekli dolgo obljubljeno pico in pili 8 o'clock, moje najljubše pivo. Kdo bi si mislil, da ponedeljek lahko steče tako gladko in nemuhasto?
/ TOREK, 23. FEBRUAR
Na videz prijetno vreme me je zvleklo na jutranji tek. Po tretjem zaporednem dnevu teka je bil danes lahkoten že prav vsak korak. Prepoten pridem domov in preverim telefon, seveda cel kup klicev in sporočil. Moja služba zajema ogromno komunikacije z ljudmi, organizacije in tudi potrpežljivosti. Ob telefonu, polnem sporočil, pa me še bolj zaskrbi, kako naporno bo letošnje leto. Pripravljamo se na odprtje pivnice, povečali bomo kapaciteto pivovarne in na trg bomo lansirali nov stil piva. Nisem kaj veliko omenjal, danes ponoči grem kuhat pivo. Najraje varim ponoči, ko je mir in lahko v miru navijam muziko na glas, ne da bi enkrat pogledal na telefon. Včasih je ponoči delati sam lahko tudi malce strašljivo, sploh ko grem na cigareto in se usedem na klopco za pivovarno. Uf, kako mirno in tiho je ponoči. Večkrat se zazrem v nebo in pomislim, kam letijo vsa ta letala, ki jih pozicijske luči tako lepo osvetljujejo. Kar naenkrat zaslišim glasen ropot v kotu, kjer so zložene palete! V trenutku začutim toploto po telesu, ki se zelo hitro dviga od nog proti glavi, kjer že potekajo razni scenariji. Ugasnem cigareto in se poberem delat. Je že kakšna mačka, si prigovarjam … Pivini dodam hmelj prvič, ne moreš verjeti kako znori in se zapeni, ko že dodaš nekaj gramov. Obožujem ta vonj, nikoli se ga ne bom naveličal.
/ SREDA, 24. FEBRUAR
Danes je dan D. Imam zdravniški pregled, ki ga moram opraviti, če želim pridobiti licenco za pilota ultralahkega letala, prihodnji teden pa me čaka še teoretični izpit. No, najtežji del je bil prepričati ženo, da se je strinjala z mojo odločitvijo o opravljanju pilotske licence. Saj ne, da sem nekakšen strokovnjak za partnerske odnose, vem pa, kako pomembna je dodatna motivacija na poti do cilja, še posebno če jo dobiš od nekoga, ki ga imaš rad in ti je rodil dva najlepša otroka na svetu. Ja, meni moja žena daje pogum, ki ga ne znam niti opisati. Preden sva se z ženo spoznala, sem živel sam, ločen, vsak drugi vikend pa je bila pri meni najstarejša hči. Srečno sem živel samsko življenje, prepričan, da se ne bom več vezal. Dobra tri leta mi je to še uspevalo, dokler nisem spoznal nje, vsa prelepa je prišla v moje življenje in ga obrnila na glavo. Neverjetno, kakšno moč ima ljubezen. Kaj kmalu pa je tudi postala moj navdih za stvaritev blonde ale 5 o'clock, našega nežnejšega piva.
/ ČETRTEK, 25. FEBRUAR
Dragi dnevnik, danes pa nikakor ne morem prenehati misliti na predlog »napiši dnevnik tako, da bo zanimivo za branje«. Kaj pa je najbolj zanimivo? Odgovori so verjetno različni, jaz pa menim, da je najbolj zanimivo ravno to, da nikoli ne veš, kaj te čaka v življenju, in da se vse stvari zgodijo z razlogom. Največji izziv pri tem je spoznavanje novega sebe, svojih interesov, svojih strahov in svojih meja.
In glejte mene, po izobrazbi sem avtomehanik, predlani sem maturiral iz strojništva, iz pivoljuba postal pivovar, se zaljubil v letalstvo, nikoli pisal kakšnih besedil, a danes pišem dnevnik za sobotno prilogo in vi to berete. Priznam, da sem v pisanju začel na nek način celo uživati. Kdo ve, mogoče kdaj začnem pisati celo knjigo …
