/ PETEK, 19. MAREC
Vedno so mi bila všeč zgodnja jutra, ko je dan še mlad, noč pa zgublja svojo moč. Vstajam kmalu po peti uri, spodaj v hiši me pozdravi kužek Luj, kot da me ni videl že dneve. Skuham kavo za dva, prva jutranja je najboljša v postelji. Včasih je bila omamno dišeča, danes ne več, covid me je prikrajšal za ta občutek. Grdo. Spet me spreleti misel, da virus le ni čisto naraven. Narava pa res ne more biti tako kruta, da mi vzame voh in kavo spremeni v navadno rjavkasto tekočino. Ali pa nam narava vrača na enak način, kot se mi obnašamo do nje?
Že opoldne sem odlične volje, še en maraton dopoldanskih predavanj, še eno obojestransko zadovoljstvo. Niti opoldanska tiskovna konferenca o nevarnih spremembah zakona o vodah ni mogla poslabšati razpoloženja. Na klic iz Večera brez pomišljanja takoj odgovorim le z besedo "seveda". Šele iz maila spoznam, o čem sem bil zares povprašan in da je moj "seveda" pomenil, bom od danes pisal dnevnik. Že dolgo ga nisem, zadnji se mi je zgodil na ekspediciji po Venezueli. To je bilo pred skoraj 30 leti. Dan je bil hladen, ogrelo me je delo na vrtu, toplino in energijo zemlje začutiš ali pa ne. Jaz jo. Od rane mladosti. Danes je jožefovo, mama je vedno praznovala god, na Jesenicah pa je bil sejem. Zemlja se je prebujala, tako kot se danes. Vsako leto sva šla tja, vsako leto kupila grablje in čebulček. Domač. Ga še imajo?
/ SOBOTA, 20. MAREC
Ob vikendih skuham ajdove žgance s krompirjem in posute z ocvirki. Močno hrano bom potreboval za delo v vrtu. Plan se je podrl, opoldne se je naletavanje snega spremenilo v pravi snežni metež, v hipu je bilo vse belo. Puhast sneg je prekril zvončke, jarice in trobentice. Ali ni pred vrati vigred, danes ji odpiramo vrata na stežaj. Le zakaj to hladno vreme ruši predstavo o klimatskih spremembah in ogrevanju? Dvomljivci v vasi so me na to spomnili. Dan je bil prepleten z mislimi o nastopu ministra za okolje v petkovih Odmevih.
Mešali sta se jeza in nemoč, mail box se je polnil s sporočili in mnenji kolegov. In to le nekaj dni pred dnevom voda, ki se ga bodo spomnili tudi mediji in ko bo veliko hvale domači dobri in zdravi vodi v naravi in iz pipe, o Sloveniji vodnati deželi, o vodi viru življenja. Kako bedno se vsakokrat počutim ob tem dnevu spomina na vodo, kot da je dan spomina na mrtve. Tudi voda umira, mar ne?
/ NEDELJA, 21. MAREC
Odkar so zaprte tudi cerkve zaradi covida, ni več pravega gospodovega dne, ki smo ga v naši družini vedno spoštovali. Le zvonovi niso utihnili, cerkev nad hišo pa sameva. Kmalu bo velika noč, ko so tudi na naših vrtovih zacvetele živo rumene narcise. Letos so komaj pokukale iz zaledenele zemlje. Zamujajo. Kako bom skopal hren na domači njivi? Razmišljam o stvareh, ki so za sodobnega človeka povsem nerazumljive. A v meni je ostalo še veliko nostalgije in prave narave. To je moja sreča, ki mi je ne more vzeti nihče.
Prvič po covidu sem se z ženo odpravil na Jelovico. Počasi, s palicama v rokah. Pot vodi skozi dele našega gozda in stari oče so me učili, da se iz gozda moram vračati s suho vejo pod roko. Za kurjavo. Kako lepo so živeli z naravo! Zaradi utrujenosti sem se moral na dobre pol poti obrniti. Jelovica je čudovita planota, s številnimi brezni, vrtačami, pravi kraški raj. Pa tudi ta narava nosi bremena preteklosti, brezna pa skrivajo ostanke nevarnih snovi. Zakaj je tako drugače kot včasih? Zakaj smo ljudje okoljsko brezbrižni?
Zvečer sem pripravljal predavanje v angleščini, kot običajno tik pred zdajci. Obljubil sem, da bom govorec na srečanju dijakov, gimnazijskih profesorjev iz nekaterih evropskih držav, posvečenem dnevu voda. Kolegi iz Društva za zaščito voda pa so imeli pozno večerno srečanje, tema pa seveda zakon in amandmaji. Z dobrim občutkom sem končal predavanje. Nabrani veliki zvončki so poživili okensko polico.
/ PONEDELJEK, 22. MAREC
Dan voda. Kot ob številnih drugih dnevih, posvečenih določeni temi, skušamo povedati o izbrani temi vse v nekaj urah in kasneje na vse pozabiti do naslednjega leta. Že zjutraj sem po dolgih mesecih spet odšel do Ljubljane, do fakultete, saj sta me nastop na okrogli mizi pod vodstvom evropskega poslanca dr. Grošlja in sodelovanje v oddaji Studio ob sedemnajstih v to primorala. Tudi dve online predavanji sem opravil iz svojega kabineta, s kavo v roki, ki mi jo je z velikim veseljem skuhal
sodelavec. Eden drugega smo bili veseli, četudi smo se smejali z maskami. Srečevanje na zoom sestankih vsak teden ne nadomesti živega stika.
Dan voda. Tudi okrogla miza mu je bila posvečena. Kakšne vode imamo, koliko so zares kvalitetne in zdrave, kako z njimi gospodarimo, jih sploh razumemo in cenimo, imajo ceno? Ko sem odhajal iz hotela Slon, me je prestregla novinarka RTV in nekaj o tem želela vedeti. Da bo pripravila reportažo za osrednji dnevnik. Veliko sem povedal, gledalci pa malo videli in slišali. Kot običajno. Ko sem odhajal do podzemne garaže na Kongresnem trgu, se nisem mogel otresti misli o okrogli mizi, vprašanjem, komu smo zares govorili, koga ozaveščali, kdo bo to sploh pogledal na spletu, bo kdo zaradi tega dobil kakšen glas več na volitvah, a bodo vode v prihodnje boljše. Zamišljen sem se odpeljal nazaj v kabinet in predaval študentom. Zadovoljstvo kot po vsakih predavanjih, občutek dobrega dela. Dober občutek me je spremljal tudi po radijski oddaji Studio ob sedemnajstih o zakonu o vodah in stanju voda nasploh v Sloveniji, četudi smo govorci tudi tokrat ostali brez žive prisotnosti ministra ali njegovih ožjih sodelavcev. So se pa vsaj oglasili po telefonu. Se ne družijo radi, zanje smo "oni oziroma tisti", kot rad imenuje minister različne strokovnjake, res le ena sama nadloga in zaviralci gospodarskega razvoja? Kakorkoli, dan voda se je za eno leto umaknil iz medijskih objav.
/ TOREK, 23. MAREC
Končno en bolj umirjen dan, ko sem si ob desetih po jutranjih mailih, pregledu dveh strokovnih člankov o direktivah Evropske unije o vodah in prebiranju komentarjev prijateljev in sodelavcev o tem, kaj sem včeraj izjavljal v radijskem studiu, privoščil kavo. Tako kot v "živi" službi, kot zdaj imenujem delo na faksu. Prijetno me je presenetila dolgoletna sodelavka na Kemijskem inštitutu, kasneje odlična ocenjevalka stanja voda na agenciji, s poslano sliko na SMS, posneto z ekrana televizije med osrednjim dnevnikom. Zamrznjen pogled resnega starejšega gospoda na Nazorjevi. Sem res že v letih? Bo treba razmisliti o penziji? Kaj bom počel brez študentov in laboratorija? Ne, niso dobre misli.
Novice o epidemiji so stalnica, nerad jih spremljam, tudi zato, ker srečanje z virusom zame ni bilo prijetno. Četudi je minilo že dva meseca, me očitno še vedno spremlja in mi nagaja. Celo mislim počasneje. Vsi po malem smo postali virusni strokovnjaki, s prijatelji si delimo izkušnje, diagnosticiramo in vemo vse. Tipično slovensko. Tudi o okolju, klimatskih spremembah, zdravi hrani, o vsem vse vemo. Vedno mi je šlo tako ponašanje na živce, zdaj sem pa vsak dan tudi sam odličen poznavalec virusov. Moram se ustaviti.
/ SREDA, 24. MAREC
Po predavanjih me je poklicala kolegica in sporočila, da smo uspeli. Nisem takoj razumel, pa je pojasnila, da so predlagatelji umaknili 69. člen zakona o vodah. Sladko-kisel nasmešek me je zgrabil, kaj pa druge predlagane neumnosti? Ostajajo?! Z enim bonbonom nas pa res ne bodo pretentali. Za zdravo pamet cepiva še ni.
Z mešanimi občutki sem peljal Luja na dogovorjeno operacijo, odvzem moškosti. Ni šlo več, ob napadu hormonov se je mučil sam in mučil je nas. Uhajal je in iskal nevarnosti po poteh. K sreči se je vse dobro končalo. Zdaj je že doma, sedi na fotelju, z belo ovratnico, in me žalostno gleda. Ne vem, kaj si misli, če sploh kaj.
Kaj bova gledala danes zvečer, me vpraša sin. Mogoče film tedna, novejši je in ima dobro oceno, mi pravi. Tako dober je bil, da sem še pred njegovim koncem zadremal. Da me ni utrudil včerajšnji dan voda?
/ ČETRTEK, 25. MAREC
Lepo jutro vstaja, jaz pa še zadnje misli namenjam /V/ečeru. Škoda, ker moram zaključiti s tem pisanjem, dobro sem se ogrel, pa je konec. Ali sem sploh kaj povedal, je misel, ki se mi podi po glavi. Tisti, ki me poznajo, bodo rekli, zna biti mnogo bolj nagajiv in živahen. Še kako imajo prav.
