/ PETEK, 12. MAREC
Ura je polnoč in začne se nov dan, jaz pa sedim pri računalniku in z novinarji zaključujem poročanje o četrtkovem večernem dogajanju. Zadnjo novico na Slovenski tiskovni agenciji (STA) objavim ob 1.11, preden umirim možgane in zaspim, ura kaže čez 2. Zjutraj me zbudi klic enega od piarovcev. To po navadi napove, da bo šel plan dela, ki sem ga za notranjepolitično uredništvo postavila dan prej, kmalu v franže. Pritrdi mi napoved tiskovne konference ob prvi obletnici vlade. Dobri dve uri, preden mora biti ekipa na Brdu pri Kranju. Tako do dvanajstih opravim že okoli 25 klicev, da uskladim, naložim, preverim vse potrebno. In ker se ob vsem tem skoraj ne uspem spraviti niti iz pižame, se vmes na uredniški sestanek vklopim od doma. Brez kamere, seveda.
Popoldne tudi kot članica upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije sodelujem na okrogli mizi Društva študentov novinarstva o pritiskih na medije. Med drugim poudarim, da je treba narediti vse za ohranitev profesionalnih novinarskih standardov. Novinarji pa morajo ohraniti lastno integriteto. To je edina obramba pred napadi na novinarstvo. V to trdno verjamem.
In teh napadov ni malo. Zvečer pride še ena porcija puščic, uperjenih proti STA.
/ SOBOTA, 13. MAREC
Dopoldne odspim kakšno uro dlje. Tudi sicer sem velika zaspanka. Brez budilke bi šlo življenje najbrž gladko mimo mene. Popoldne se odpravim na enega od bližnjih hribov. Nekdo oskrbnico koče na vrhu prepriča, da mu proda radler. Zavije ga v papirnato vrečko. Kot v ameriških filmih. Blazno smešna situacija. Pa ne, da sem zagovornica alkohola, ampak v čem je fora? Kljub temu ostanem pri čajih in si mislim, da je to še dobro, saj sva s sodelavcem še nedolgo pred policisti skrivala tudi kavo, ki sva jo ob (tudi) službenem pogovoru spila zunaj. Ob 21. uri sem pridno doma.
/ NEDELJA, 14. MAREC
Dopoldne se zagledam v dež, ki neusmiljeno pada. Spomnim se na besede Jelka Kacina izpred kakega leta, ko je ob nekem deževnem dnevu dejal, da naj le pada, da bo dež spral virus s površin. Takrat "ni bil čas" za sedenje na klopeh v parku, se spomnite tega?
Medtem razmišljam, če bi na enem od družbenih omrežij delila povezavo na posnetek petkove okrogle mize. Dvakrat razmislim, ali se mi splača izpostavljati. To počnem zadnje čase. Razmišljam o posledicah. Od kod bo kaj priletelo. A na koncu si rečem, da moram stati za tem, kar mislim. Brez iskrenosti in osebne integritete človeku namreč ostane samo še preračunljivost. Bljak.
Kake tri ure preživim pri računalniku. Med drugim poskušam narediti plan dela uredništva za ponedeljek. Poskušam, ker vedno znova ugotavljam, da nas je enostavno premalo. A novih okrepitev v tem času ne pričakujem. Kdo pa bi prišel delat v podjetje, ki mu grozi potopitev v nekaj mesecih? Spet bomo najbrž mnogi delali več kot 8 ur, vzdihnem. Vsakič mi je hudo in sem hkrati ponosna na celo ekipo, ki zmore premikati gore. Na pomoč priskočijo še kolegi drugih uredništev. Hvala.
Popoldne si vzamem nekaj časa za najdražje. Med drugim za starše, ki jih zadnje leto obiskujem z masko. Za brata, ki praznuje. Vse najboljše!
Po večernem treningu baleta si pred spanjem pogledam še informativne oddaje. V eni od njih s političnima komentatorjema pretresajo prvo leto vlade, med temami je tudi ustavitev financiranja javne službe STA. Žal smo zadnje dni mi novica. Namesto da bi bile novice samo naše delo. Grrrr.
/ PONEDELJEK, 15. MAREC
Instinktivno izklopim budilko, ki mi teži že pred 7. uro. Na dopoldanskem sestanku z uredniki preigramo ključne teme tedna. Veliko pozornosti namenimo odprtim vprašanjem glede epidemije. Na nekatera nas opozorijo posamezniki. Prej se nikoli ni zgodilo, da bi se splošna javnost obračala na nas, od začetka epidemije pa se. In mi iščemo odgovore, ki javnost zanimajo.
Čez dan se mi oglasi kolegica, radijska moderatorka, ki sem jo poslušala še kot študentka. Danes mi piše, naj vzdržimo pritiske. In kako lahko pomaga. Hvaležna sem za podporo kolegov.
Popoldne dopisna seja vlade. 185. po vrsti. Če zraven prišteješ še 63 rednih, so imeli v zadnjem letu eno sejo vlade vsakih 36 ur. Samo povem.
Ob 18.17 pride napoved tiskovne konference ministra za zdravje Poklukarja, ki bo ob 19. uri. Ko je večina novinarjev že končala svoj 8-urni delovnik. Za pokrivanje se že od doma samoiniciativno javita kolegici, ki pokrivata zdravstvo. Moja ekipa je res najboljša.
Medtem v DZ še vedno traja razprava o interpelaciji ministrice za izobraževanje Kustečeve.
Ker bo še trajalo, ne preskočim plesnega treninga.
/ TOREK, 15. MAREC
Glasovanje o interpelaciji se odvije ob 1.15 zjutraj. Nujna novica, tabela z glasovanjem, novice z razpravo in odzivi po glasovanju, radijske novice, tviti, tonski posnetki ... Ob 2.08 dobim na eno od aplikacij, prek katerih teče komunikacija z novinarsko ekipo na daljavo, sporočilo: "Pejd že spat!" (v prevodu: Idi že spat! Ja, bralci Večera, imam štajerske korenine po mamini strani.) Ja, ja, grem.
Po premalo urah spanja me ob 9. uri čaka že približno 30 elektronskih sporočil, do 11. ure se številka povzpne na 50, do 20. ure na 160 (kar je zelo povprečen dan, celo zelo miren). O esemesih in drugih sporočilih prek različnih aplikacij ne bi. Ker gredo v stotine.
Popoldne uro in pol preživim ob tečaju italijanščine na daljavo. S kolegi kujemo načrte o tem, kako bomo šli ob koncu šolskega leta na izlet v Trst. Upanje umre zadnje.
Zaspim ob knjigi, ki mi jo je nedavno podarila novinarka Večera Petra Lesjak Tušek. Brati je treba, pravi ona. In berem.
/ SREDA, 16. MAREC
Sreda prinese soočenje z novimi diskreditacijami STA. Potem ko nas je premier označil za nacionalno sramoto in smo se temu uprli, se je stanje samo zaostrovalo. Država je nezakonito ustavila financiranje javne službe, političnopropagandni mediji pa so nas vrgli v svoje kolesje. Brez zavor. Z lažmi, klevetami, karkoli jim pride na misel. Precej časa so si tudi v kontradikciji. Pa vendar to nekateri kupijo. Ti vpiješ resnico, a seveda ni tako privlačna, ni tako seksi, kot je laž. Včasih te to kričanje upeha. Včasih bi se najraje zavalil pod odejo. A k sreči nismo utrujeni vsi hkrati. In se spodbujamo. In gremo dalje.
Dopoldne pokliče na STA "angažirani državljan". Imava še kar zanimiv pogovor o medijih. Pravi, da ga moti polarizacija levo-desno, da on bi sredino. Oziroma tisto, kar je res. Sam pri sebi sklene, da je še najbolje, če spremlja več medijev in si ustvari lastno mnenje. Kako osvežujoče. Kritični spremljevalec medijev.
Kadar moram, na prej omenjenih propagandnih portalih berem tekste, ki nimajo nobene povezave s profesionalnim novinarstvom in mi je hudo, ker me kot novinarko mnogi mečejo v isti koš. In če bo kdo bral te vrstice, bi mu rada povedala, da nas nikakor ne gre metati v isti koš. Novinarji so, kot v vseh poklicih, dobri in slabi. Tudi avto pelješ k najboljšemu mehaniku, greš k tistemu frizerju, ki mu zaupaš. Od kod torej mišljenje, da so vsi mediji in vsi novinarji isti? Treba je začeti ceniti dobro delo, vseeno je, ali gre za frizerko, avtomehanika, predsednika vlade ali novinarja. In treba je od tistih, ki dela ne opravljajo dobro, zahtevati, da se izboljšajo.
Zvečer nova seja vlade. Nove spremembe koronskih ukrepov. Zaradi nejasnih sporočil porabimo kar nekaj časa, da razberemo, kaj je novega. Zaključimo nekaj čez 22. uro.
/ ČETRTEK, 17. MAREC
Četrtek je dan za novo vladno sejo in novo interpelacijo. Za slednjo so si vzeli skoraj 17 ur. Resno? Pa kaj lahko poveš več v 17 urah, česar ne moreš, denimo v 10? Po drugi strani pa se ključne debate dandanes odvijajo na platfotmi, ki omogoča sporočila v 140 znakih. Mimogrede, kdaj ste nazadnje kaj tvitnili ali objavili na katerem od družbenih omrežij? In kdaj ste nazadnje poklicali svojo najboljšo prijateljico/prijatelja? Dajte no. Prioritete so važne. In globina. En dober pogovor z nekom, ki ti je ljub, ti lahko da veliko več kot 140 znakov besednega bruhanja ali hvalisanja, ne glede na to, koliko prstkov navzgor dobiš.
Boljše, da zaključim. Bil je naporen teden. Hvala vsem, ki ste me spodbudili k preizpraševanju same sebe. Morda bom pisala naprej. Zase. Za koga, ki ga bo nekoč zanimalo, kako je bilo v času covida in poskusov uničenja STA. Ko sem bila zraven. In se bom – tako si rada predstavljam - smejala in hvalisala, kako smo vse premagali. Upam, da izkušnja ne bo preveč grenka.
Mimogrede: kadar mi je hudo, se rada spomnim pogovora s Filipom Flisarjem, ki so ga nekoč vprašali, kako je lahko vedno nasmejan, pa jim je odgovoril nekako v smislu, da se, če je slabe volje, slabo počuti. In potem je raje dobre. Filozofija, ki se je je vredno držati.
