/ PETEK, 4. avgust
Nenavaden petek, v katerem skušam umiriti skrbi, nemoč in hkrati tudi jezo nad tem, kje smo - tudi zaradi mojih dejanj - kot družba pristali. Vseskozi sem na zvezi s svojimi najdražjimi v Sloveniji: z mamo in očetom na Koroškem, s prijateljicami in prijatelji; vsemi tistimi, ki so na mojo življenjsko pot in na to, kdo sem, imeli vpliv. Kako je možno, da se zbudimo v apokaliptični petek, v katerem je skoraj celotna Slovenija pod vodo, in v katerem mrzlično sprašujem na vse strani - in tudi odgovarjam -, ali so vsi okej. Skrbi, kako bi moji bližnji, ki bi potrebovali zdravniško oskrbo, do nje tudi prišli, skušam potisniti na stran, medtem ko gledam posnetke porušenih mostov, prekinjenih prometnic in potopljenih krajev ... Morda je ta misel še toliko bolj boleča, ker imam na Koroškem tudi sicer velikokrat občutek, kot da s(m)o odrezani od sveta. Jezim se nad omejenimi možnostmi javnega prometa, nad omejenimi možnostmi taksi služb in nad nemočjo, v kateri se velikokrat znajdejo tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo. S svetlo izjemo organizirane pomoči na domu Javnega zavoda ŠKTM Radlje ob Dravi, ki mojima staršema (žal s premnogimi zdravstvenimi težavami) neznansko lajša njun vsakdan.
/ SOBOTA, 5. avgust
Zbudim se v še eno sobotno jutro v svojem najemniškem stanovanju v Baslu, ki me pozdravlja z napol modrim nebom. Na tej strani sveta vse mirno. Tokrat se mi zdi, kot da iz svojega mirnega pristana spremljam skorajšnji konec sveta - zares težko najdem mir v sebi. Ob prebiranju novic in spremljanju negotovosti tistih, ki svojih bližnjih ne morejo niti doklicati, z veliko težavo zadržim solze. Skušam vsaj malo preusmeriti misli.
Sobotna jutra so mi od nekdaj ljuba: ob kavi preberem časopis, si privoščim neapeljsko sfogliatello (tradicionalna sladica iz Neaplja z rikoto, ki sem jo odkrila, ko smo z dvema prijateljicama iz Slovenije, Ano in Vido, raziskovale ulice Neaplja aprila letos, in ki jo - nadvse srečna - zdaj lahko kupim na vogalu svoje ulice v italijanski kavarni, vmes pa ne samo podoživim mini potovanja, temveč tudi trenutke iz prebrane trilogije Elene Ferrante) in premlevam misli zadnjih tednov. Julija sem dopustovala v Sloveniji, se za en teden podala na Maldive (stavek brata pred odhodom, da je za Malvide žal morda zadnji čas, ker bodo zaradi globalnega segrevanja slej ko prej izginili, se zdaj zdi še bolj resen), ter prišla nazaj v Švico pred nacionalnim praznikom, 1. avgustom. Na predvečer praznika zrem v ognjement in se v mislih zahvalim, da sem, kjer sem, preden se podam nazaj v delovni vsakdan ...
Solz ob ogledu posnetkov iz Slovenije v popoldanskem času ne morem več zadržati. Vsa ta moja mesta, vsi ti moji ljudje, vse pod vodo.
/ NEDELJA, 6. avgust
Ponoči spim zelo slabo - novice spremljam, preden zaspim, pa tudi ob treh zjutraj, ko se nemirna zbudim.
Ob nekaj pred šesto mi zvoni budilka. Dan prej smo se s prijateljico Becky in njenim partnerjem Kurtom, zadnji trenutek pa se pridruži še Narimane, dogovorili, da gremo za soncem: vsak iz svojega konca se usedemo na vlak in se dobimo v italijanskem predelu Švice, v Locarnu. Iz Basla mi to vzame približno tri ure v eno smer - čas za podaljšano jutranje spanje in za, kolikor so misli dale, prebiranje knjige, ki je dolgo čakala na polici in sem jo pred leti prejela kot darilo: Rdeče knjige C. G. Junga. Mladi Jung je živel in študiral v Baslu, med sprehajanjem mimo katedrale Münster doživel videnje, ki se ga je sramoval (o podrobnostih raje ne bom), ter se kasneje ustalil v bližini Züricha. Branje knjige tu in zdaj se zato, četudi me njegova pretirana analiza sanj in skorajšnja blaznost kdaj straši, zdi še toliko bolj posebno.
Izstopim na soncu, v občutku "bella Italia", čeprav sem še vedno v Švici. Pohod med starinskimi vasicami, sladoled, pa dobršna mera pogovorov naredita življenje spet malo lepše ... Na poti nazaj pokličem domov v Slovenijo in še enkrat preverim, kako sta dragi prijateljici Ines in Anita ter domači od drage Polone. Vsaj malo se pomirim.
/ PONEDELJEK, 7. avgust
Ob vrnitvi na delovno mesto - ob ponedeljkih to zame po navadi pomeni zgolj premik v delovno sobo, saj je hibridni način dela postal moj način življenja; nekaj dni v pisarni in vsaj dan ali dva od doma - se zavem, da je dopustniškega tempa zdaj zares konec. Sodelavci so nazaj, v koledarju mrgoli virtualnih in osebnih sestankov, mimogrede pa organiziram še načrtovano službeno potovanje na Švedsko konec avgusta. Potovanja me ženejo naprej; prepričana sem, da sem prav zaradi vsakega odhoda drugam - in prihoda nazaj - bogatejša za izkušnjo, za zgodbo, ki je samo moja. Že zdaj se veselim odhoda na sever in v mislih kujem načrte, kateri kotiček bi lahko zunaj delovnega časa dodatno raziskala. Tekaški čevlji gredo kakopak z mano; ti imajo najbrž več "žigov", kot jih je kadarkoli imel moj potni list.
/ TOREK, 8. avgust
Še en delovni dan, v katerem v prostih minutah iščem novice, ki bi mi zagotovile, da je stanje v Sloveniji vsaj malo bolj mirno. Dovolim si občutiti težke občutke - bolečino nemoči, sočutja do vseh prizadetih. Tudi vsem drugim mislim, ki danes postanejo precej glasnejše, dovolim, da so.
Odhod v tujino in vzpostavjljanje vsega iz nič ni (bil) prav nič lahek. Še danes se, po skoraj sedmih letih, včasih znajdem v nerazumljivi anksioznosti, ker naokoli ni tistih bližnjih, ki so bili moji bližnji od nekdaj. Kdaj se borim tudi z občutkom samote. Pa tudi s krizo identitete o tem, kdo zares sem; potem ko sem nase prevzela nova pravila družbe, nič koliko jezikov (poleg angleščine tudi francoščino in nemščino, pa nekaj osnov španščine) in še enkrat toliko zgodb. Povrh vsega moja bit še danes - in bo tudi jutri - diha za meni drage ljudi, to pa me velikokrat pušča razrvano. Pred spanjem pomislim: samo vesolju se lahko zahvalim, da so moja družina in prijatelji v tej katastrofi na varnem, pa tudi temu, da je celotna Slovenija (in z njo tudi dobršen del sveta) tako zelo stopila skupaj. Res je to, kar sem te dni prebirala na različnih koncih - vemo, kdo smo - in ne damo se.
/ SREDA, 9. avgust
Na srečo trdno verjamem - in živim - dejstvo, da si to, s komer si obkrožen. Nadvse vesela sem, da sem si v Švici zgradila srčne odnose: z Narimane iz Alžirije, ki mi odpira vrata v vode fitnesa (pri mojih letih moram menda začeti razmišljati o pomenu mišic za trdnost kosti - hvala, brat, da bereš, in vidiš, da te upoštevam), s Francozinjo Natasho, ki mi odpira oči z nešteto zgodbami iz njenih let v Berlinu, s srčno Mónico iz El Salvadorja, ki je moja "švicarska ljubezen na prvi pogled". Spoznali sva se na prvi dan prejšnje službe, in vse od takrat sem del njene družine, v kateri žarijo mož Alejandro in dve majhni deklici, Alejandra in Sofía. A niso samo majhna bitja tista, ki v moje življenje prinašajo dodatno sonce. Ob selitvi v Basel - do lanskega oktobra sem namreč šest let živela v bližini Züricha - sem po naključju odkrila možnosti prostovoljstva. Kot aktivna udeleženka projekta "Postarati se skupaj" (v švicarski nemščini "zämmehAlt") pod okriljem tukajšnje organizacije, preprosto, kot je, posvetim svoj čas starejši gospe. In ona meni.
"Kaj pa bova midve počeli skupaj, ali vam to ne bo popolnoma dolgočasno?" me je vprašala ob prvem srečanju, in vprašanje ponovila še drugič - in me šele takrat s solznimi očmi objela, ko sem ji odgovorila, da si preživljanja časa z njo srčno želim: ker sem prepričana, da mi njene življenjske izkušnje lahko pomagajo na tisoč in en način, in da lahko samo upam, da ji bom vsaj delček lahko povrnila tudi sama. Najina srečanja so vse - dolgočasna pa nikakor ne! Oni dan mi je z žarom v očeh pokazala edinstvene trgovine, ujete v duh preteklosti: klobučarno, čevljarno, mini butike, odlične prostore za najboljšo tortico, večerjo, pa tudi sladoled. S svojimi skoraj 80 leti je ostala sama, a nič kaj osamljena: ker gre rada tudi sama v kavarno, ker je njeno telo popolnoma vitalno in ker za svoje življenje, četudi je oči ne ubogajo več najbolj, vidi vse in še več. Danes sva se sprehodili po mestu, zavili do katedrale Münster (ja, tiste "od Junga"), se z ladjico zapeljali čez Ren, ter se ustavili na sirnem narezku in kozarcu. Dolgčas? Po treh urah sem odšla domov napolnjena, nasmejana, in v koledar takoj zapisala najino srečanje v prihodnjem tednu: naslednjo sredo takoj po službi, ob 18. uri.
/ ČETRTEK, 10. avgust
Podobno, kot je zgornja gospa postavila vprašanje meni - kaj bova pa midve počeli skupaj - sem takisto vprašanje neštetokrat postavila … sebi in Švici. Del mene bo najbrž vedno pogrešal, kar sem pustila za sabo, a veliko večji del mene z na široko odprtimi rokami in mislimi sprejema vse, kar mi tu in zdaj ponuja. Tu so vse moje ljubezni: čudoviti hribi, organizirane kolesarske poti, neskončne možnosti za tek, kulturo in muziko, pa vse te mednarodne zgodbe, ki mi širijo obzorja. Dolgčas? Pa ja, včasih tudi. A tisti "dolgočasni" čas mi ne nazadnje omogoča daljše pogovore z vsemi vami, ki vas pogrešam. Četrtek, hvala, da si: še jutri oddelam in grem novim zgodbam naproti. Ker, draga Švica - četudi bom z enim očesom najbrž za vedno pogledovala nazaj k Slovenji in z njo čutila vse, kar čutim - tu in zdaj si ti moj dom, življenje pa preveč ranljivo, da bi ga živela na pol.
Sabina Vrhnjak, strokovnjakinja na področju komunikacij v Švici, se je iz Slovenije preselila leta 2017. Po izobrazbi novinarka, v času študija sodelavka Večera; po študiju udeleženka dodatnega šestmesečnega izpopolnjevanja na univerzi Stanford v Kaliforniji v ZDA in sodelavka časopisa San Francisco Chronicle - preden je presedlala v komunikacijske vode. Mednarodno okolje - in njega čar - ji od nekdaj daje dodaten zagon. Večni romantik: iskalka sončnih vzhodov in zahodov ter biserov v očeh. Živi in dela v Baslu.
