/ PETEK, 28. JULIJ
Zbudimo se v svetlo kanadsko jutro. Za nami je prva predstava Ostržka na festivalu FIAMS v Saguenayu. Bila je odlična, Miha Bezeljak je bil odličen in znova navdušil, tokrat festivalsko občinstvo enega najstarejših lutkovnih festivalov v Kanadi, ki so ga začeli bienalno prirejati že daljnega leta 1989. Tukaj so predstavo namenili odraslemu občinstvu na prekrasnem prizorišču, ki spominja na naš KGB, le da je v pritličju in ima kar nekaj kvadratnih metrov več in malenkost večji oder, a enak šarm, kot ga v Mariboru gojita Doda in Bongo. Na kanadski turneji je to že četrta ponovitev od sedmih. Prepričana sem, da bi bil tudi s to režiser predstave Matteo Spiazzi zadovoljen. Premiero na severnoameriški celini je Miha odigral v Stratfordu, središču gledališke dejavnost v Ontariu. Tam po besedah naše gostiteljice Andreje Kovač, ki vodi gledališče Crane Creations, lutkovna umetnost še ni uveljavljena - in naš Ostržek orje ledino. Tudi v Mississuagi, v Andrejinem gledališču, je tako - in v Hamiltonu, ki je zadnja postaja v Ontariu.
V vseh mestih so med gledalci tudi Slovenci - kako ganljivo je srečanje z rojaki tako zanje kot tudi za nas. Andreja je ob organizaciji naše kanadske turneje poskrbela za vabilo Slovencem. Dragocena je tudi podpora našega veleposlaništva. V Ottawi smo jih obiskali na poti v Saguenay in se zahvalili za gostoljubje. Danes torej znova Ostržek, do takrat pa veliko drugih predstav in druženje s festivalskimi gosti, ki prihajajo z vrste odličnih festivalov iskat nove predstave. Grega Tanacek, ki je odličen tehnični mojster predstave, je prijazno ponudil pomoč krasni lutkarici Yael Rasooly, ki je na festival prispela brez tehnika. Grega vadi z Yael, da bo njena predstava na istem prizorišču zvečer čim boljša. Lutkarji si znamo vedno priskočiti na pomoč, lutkovna skupnost je posebna, polna prijaznih, duhovitih, sočutnih ljudi. Tako je mojo nepopisno bolečo ramo, ki se je pojavila prejšnje jutro bog ve od kod in vztrajala ves dan do še bolj neznosne bolečine zvečer, danes zjutraj rešil madžarski lutkar Bence Sarkadi s pravimi zdravili za mišice. Sicer ne zobam zdravil kot bonbonov, a kako naj človek v Kanadi rešuje take zadrege, če ne z malo improvizacije, Googlom in z upanjem, da je pogoltnil pravo stvar. Kaže, da je bilo dobro zadeto, ker lahko znova dvignem roko, bolečina pa je kmalu komaj opazna.
/ SOBOTA, 29. JULIJ
Ostržek je nocoj zaključil svojo pot na festivalu v Saguenayu. Miho, Grego in mene kar naprej nagovarjajo gledalci in festivalci s pohvalami in navdušenjem. Umetniški direktor FIAMS-a je vidno zadovoljen. Ko je pred dvema letoma videl predstavo v Charleville-Mézièru – največjem lutkovnem festivalu na svetu, je izbral Ostržka za svoj festival. In zdaj ve, da je zadel žebljico na glavico. Tako smo tudi mi srečni, kadar na našem Poletnem lutkovnem pristanu gostujoče uprizoritve navdušijo naše občinstvo. Predstave vidiš v drugem kraju, z drugačno publiko, v sosledju drugačnih predstav - in včasih doma izbrana uprizoritev potem ni čisto to, kar si si želel. A večinoma na srečo ni tako in predstave ohranijo svoj naboj tudi pri nas. A kar nas je danes posebej razveselilo, sta gledalca Vinko Potočnik in njegova žena Marie Claude. Gospod Potočnik živi v Kanadi že petinpetdeset let, je doktor fizike, strokovnjak za aluminij. Nismo vedeli, da je v Saguenayu druga največja industrija aluminija na svetu. Oba z ženo sta izjemna sogovornika in prijazna človeka. Obdarita nas s kanadskimi borovnicami v različnih oblikah in z drugimi dobrotami. Upam, da se jima oddolžimo v Mariboru.
Med predstavami in drugimi festivalskimi dogodki je danes na vrsti tudi srečanje z lutkarji iz Quebeca. V srečanjih ena na ena na kratko osvetlijo svoje produkcije. Quebec je poseben, ker ima za razliko od ostale Kanade lutkovno izobraževanje in veliko odličnih lutkovnih ustvarjalcev. Med predstavljalci je tudi igralka, ki je lansko jesen gostovala z Macbethom v našem gledališču. Svojim kolegom navdušeno razlaga, da tako lepega gledališča v tako finem mestu še ni videla.
In to je trenutek, da se zahvalim vsem sodelavkam in sodelavcem za to, da so taki profesionalci in obenem ljudje. Vseh v dnevniku ne morem našteti, a brez njih ne bi bil naš prostor tako odprt in spoštovan in ne bi nesel glasu o nas in našem mestu tako daleč izza zidov naše hiše.
/ NEDELJA, 30. JULIJ
Še zadnje predstave in druženja. Današnji izkupiček je globoko doživetje ob predstavi Kazu. Argentinski umetnik, ki živi v Franciji, je odigral avtorsko predstavo, ki na nežen in duhovit način spregovori o osamljenosti, žalosti, depresiji. Hvaležna profesorici Planinšec za francoščino, ki mi odpira vrata v pretežno francosko govorečem Quebecu in festivalu, lahko razumem dovolj besedila, da neskončno uživam v predstavi, ki se me dotakne z lepoto podobe, besedila, igre, predvsem pa z izjemno občuteno obdelavo težke teme. Znajdem se med sogledalci, ki ne zadržujemo solz, ko nas nagovarja v naših najglobljih bolečinah, spominih na izgube, razočaranja in nas s svojo nežnostjo boža, češ ranljivi smo in tako pač je, a vseeno je lepota naše človeškosti tista, ki vedno znova premaga bolečino, da zmoremo naprej. Umetnost se nas včasih dotika tako nepopisno globoko, nas nasmeji, nam odpira nove poglede na življenje kot le redko kaj drugega. In tukaj je lutkarija kraljica možnih izrazov in obdelav. Ne vedno in ne vsakič za vsakogar, a ko se zgodi čarovnija, je ta za vedno. In Kazu je tak "za vedno". Močno si želim, da bi ga lahko povabili na naš oder, in takrat pridite, pridite, ne bo vam žal. Za občutek drobna anekdota iz predstave: fakir ni čutil nobene bolečine - ko je legel na bodice, se zbadal z noži in požiral bodala, a ko ga je zapustila žena, ga je bolelo, da je kričal in jokal od bolečine.
/ PONEDELJEK, 31. JULIJ
Ko se zbudimo v ponedeljek, je v Mariboru že šest ur dan. Kolegici Špela Hren Juhart in Tanja Lužar sta na tiskovni konferenci predstavili Poletni lutkovni pristan in pester program letošnjega festivala. Nas pa čaka pot iz Saguenaya v Montreal. Avtobus hiti skozi pokrajino neskončnih iglastih gozdov, ki jih tu in tam pobelijo debla brez. Nebo je sivo, a vseeno pogled skozi okno romantičen, saj se gozdovi merijo v lepoti z jezeri in jezerci v na moč očarljivi tekmi. Tu in tam se oblaki trgajo, da se v barvno paleta vmeša še sinje nebo. Bolj ko se pot preveša v drugo polovico, več je listnatega gozda in znakov civilizacije. V Montrealu nas pričaka naša gostiteljica Louise Lapointe, vodja Lutkovnega centra. Najprej nas pelje na ogled prizorišča, kjer odložimo tri velike Ostržkove kovčke. Z nami so še drugi lutkarji, ki so se pripeljali z istim avtobusom in si želijo ogledati lutkovni center. Med njimi predstavnika festivala iz francoske Bretanje, navdušena nad Ostržkom, izrekata povabilo k njim. A najprej, kot vedno, teče beseda o tem, od kod prihajamo. Znova se izkaže, kako smo ambasadorji naše dežele in mesta - bolj kot smo oddaljeni od doma, več razlage je potrebne.
/ TOREK, 1. AVGUST
Zbudijo nas teniške žogice, ki vztrajno treskajo ob podlago. Živimo v hiški ob teniškem igrišču. Naša prva pot je znova v gledališče, kjer bo treba oprati kostume in začeti pripravljati vse za predstavo. Očarani smo nad ljubko stavbo ob gasilskem domu, kjer so nekoč davno imeli hlev za konje, ki so vlekli gasilske vozove. Še ena vzorno in odlično obnovljena zgodovinska infrastruktura, ki po slogu spominja na naše gledališče v samostanu. Je pa bistveno manjša z dvorano za 50 gledalcev, majhno delavnico, prostorom za vaje in pisarnami lutkovnega centra in zveze lutkarjev Quebeca. Na dvorišču v zatišju hrbtov hiš in zelenega skupnostnega prostora z visokimi gredami omogoča, da se vrata odra odprejo in lahko gledalci spremljajo predstavo z zunanje strani. Spet podobnost z našim gledališčem, a v precej manjšem merilu. Prostori za gledališke predstave in druge dogodke po svetu premorejo noro raznolike rešitve v obnovljenih historičnih stavbah. Doslej smo gostovali že na celi vrsti prizorišč s čisto posebno dušo in Kanada nikakor ne zaostaja po inovativnih lokacijah, kot sta nekdanja tovarna pohištva in hlev za konje.
/ SREDA, 2. AVGUST
Bitola. Ekipa naše krasne predstave Srce v temi danes potuje na mednarodni festival Bitolino. Predstavo bodo odigrali jutri. Srečno pot, Tanja Lužar, Barbara Jamšek, Minca Lorenci, Gašper Bohinec in Jure Avguštiner - in naj bo dober festival! Vmes poročajo, da jih pridejo gledat družine avtističnih otrok in psihologi ter župan. Tanja bo ob podnapisih prevzela še pogovor po predstavi. Ta ni bil načrtovan, a bo zanesljivo dobro zaokrožil ogled predstave, ki skozi biografijo in besede Mary Temple Grandin govori o avtizmu in o skrbi za rejne živali.
Danes je eden redkih dni počitka na naši 16-dnevni turneji. Ni predstav, za jutri je vse pripravljeno in tako se odpravimo po mestu. A najprej se dobimo z Arunom, Andrejinim možem, ki nas povabi na zajtrk v prekrasno pekarno in potem na ogled največje tržnice v Montrealu. Razvajal nas je že v Mississuagi. Izjemno zanimiv sogovornik in gostoljuben človek je. Deželo občutiš povsem drugače, če ti jo približajo domačini. Z Grego se dobiva z njim še zvečer, medtem ko se Miha druži z lutkarji, ki jih je spoznal ob prvem obisku Montreala s predstavo Proces pred leti. Današnji dan beleži kar veliko hoje, občudovanje mesta, ki diha veliko bolj evropsko kot mesta, ki smo jih videli doslej. Spisek tega, ker je treba videti in doživeti, nam je poslal naš kolega Marko Jakopanec, ki je tukaj živel in študiral. Kar nekaj točk smo obdelali. Res je krasno mesto.
/ ČETRTEK, 3. AVGUST
Doma je četrtek že krepko zrel, ko se tukaj komaj rojeva in je treba zaključiti to pisanje. Čaka nas prva od dveh uprizorite v Montrealu. Miha je dodobra utekel francoščino, kolikor je potrebuje za predstavo, dobil je navdušene odzive in ne dvomimo, da bo na zadnji postaji turneje tudi tako. Veseli bomo, če nas ob klasični lutkovni publiki pridejo gledat tudi Slovenci. Ob koncu misel, da v svetu, ki je čedalje bolj pregret in previharjen v vseh pomenih te besede, umetnost ostaja oaza čudenja in lepote. Četudi v večini primerov ne more, da se ne bi odzivala na vse slabo, kar se dogaja, tudi ne more, da ne bi govorila v jeziku smeha in jeziku človečnosti. In ti jeziki so univerzalni, delujejo po vsem svetu in nas povezujejo.
