(DNEVNIK) Tina Gams: “Ajmo” na smisel življenja

/ PETEK, 7. julij

Jutro. Na stežaj odprem svetle "škure" in priprem temne oči - vame plane lesketajoč odsev sonca v morju - uvidim, da je, "kot bi rekel keks", minilo že deset let (!), odkar sem iz Ljubljane prišla "samo na porodniško" na največji otok na Hrvaškem. Užitkarsko spustim po grlu jutranjo kavo s pogledom na morje, na balkonček mi mahajo mimoidoči domačini – vsak njihov pogovor se konča s tipičnim "pomalo" (počasi). Človek bi rekel, da se na otoku "No stress on Cres" ne dogaja prav nič. Kako daleč od resnice! "Pomalo" se odpravim v kamp kapacitete 5000 ljudi (za več kot dva Cresa ljudi), kjer delam v recepciji. "Pomalo", saj mi nihče ne gleda pod prste, kdaj točno sem prišla in kako točno sem se oblekla, koga ogrožam - in nobenih polen pod noge že deset let. Ekipa je zakon, sploh ženska. Direktor je najboljši, pravi, da bo v naslednjem življenju morska krava, in potem mu očistim auro. Gosti malo čudno gledajo, ampak pomembno je biti avtentičen. Kakšno olajšanje vse to skupaj, si rečem – glede na skoraj vse moje bivše službe v Sloveniji.

Danes samo nekaj izgubljenih otrok, kraja kolesa, prelom noge, infarkt v morju in Čehi, ki so se odpravili po najhujši burji z gumenjakom vandrat v visoke valove - sosedi so javili, da se še niso vrnili na parcelo. Nekaj prijav, da nek sumljiv frik slika ljudi in otroke po plaži. Policija pride, zasežemo mu mobitel, na mobitelu na srečo milijon selfijev. Vsi se mu opravičujemo, da pač raje pihamo na hladno. Ura pa komaj 9.45 in že bi šla na hladno pivo. Kakšen dan! "Pomalo, Tina," si rečem v ognjenem krstu dopoldanske izmene. Čričkov ne briga prav nič od tega. Čeprav je prišel tudi gost, naj jih stišamo. Izvolite daljinca, samo stisnite "volume down". Džizs. Kdo je prvi prišel v naravo?

/ SOBOTA, 8. julij

Klic reševalne. "Co to je?" Naše Čehe so hvala bogu našli - nasukane nekje med skalami pri Lubenicah, izgledali so kot fileji rdečega lososa (slani, opečeni in dehidrirani).

Na viber prejmem obvestilo učiteljic mojih dveh hčerk, da se moramo odločiti, katere izbirne predmete bosta izbrali naslednje šolsko leto. "Bi šli vsaj tokrat k verouku?" Petič - ne bi, hvala. Letos sem sprožila protestno pismo staršev ravnatelju, v katerem zahtevamo varstvo za otroke, ki tavajo po šoli v času, ko ima 99,9 odstotka drugih otrok verouk. Po zakonu zanje ni nihče odgovoren - niti plačan, da jih čuva. Dobra volja knjižničarke, da vrže oko na njih. Nuna pri zobarju mi pravi, aaa, to ste vi, ki še niste krščeni. Smo, smo, ji pravim, samo v gozdu smo to storili, z elementi vode, ognja, zraka in zemlje. Gleda me, kot da sem padla z Marsa. Odgovorim ji, da so jima v vrtcu delili staro in novo zavezo in ju zalivali z vodo, jaz pa pisala v vrtčevsko skupino, da želim, da se za otroke vernikov v ljubezen v tem času organizira nekaj drugega. Dobila sem hladen tuš še od drugih staršev, kaj da me moti, če moje otroke pač malo polijejo z vodo. Govorim tudi z Borisom Jokićem, karizmatičnim znanim reformistom šolskega sistema na Hrvaškem, ki problem goreče razume in me podpira, a hkrati žalostno prizemlji, da Hrvaška v praksi ni sekularna država in da je Vatikan premočan. Križi so povsod, težave pa tudi, če nisi njihov. Ena hčerka se že spogleduje z Jezusom, spominja jo na Mouglija, ker je gol in v belih hlačkah, jaz pa jo spominjam na Marijo, ko si mokre lase zavijem v brisačo. Šla sem k maši tu, sem ji rekla, in odšla, ko sem slišala, da hudič vstopa v družino skozi žensko. Okoli mene so sedeli tako HDZ-jevci kod SDP-jevci - vsi. Še ena stvar, ki je čisto drugačna kot v Sloveniji. Tam mi posije svetloba z neba, kar se tiče tega.

Popoldne sem doma kuhala, prala in pomivala, vrag babji, in pustila sveti morski vodi, da me zalije. Mir z mano.

/ NEDELJA, 9. julij

Vročina pritiska - vročinski val Lucifer na delu. Jaz pa danes na srečo nisem. "Šugaman" čez rame "i ajmo" na smisel življenja.

Fige cedijo med, v kozarcu se topi led, možgani se mi spreminjajo v žvečilni gumi. Galebi kradejo in goltajo modre magnetke spominčke, ker mislijo, da so magnetki ribe. Jaz pogoltnem nekaj morja in kradem poglede. Tamali naskakujeta roza pelikana v morju, jaz odpiram zaključno gradivo drugega letnika za telesno orientiranega psihoterapevta. Preberem polivaginalna teorija namesto polivagalna. Lej, Tina. Pač ne gre. Danes si Japonka dalmatinskih korenin - "sve možeš, ali ti se neda".

Na levi brisači Slovenci, na desni Hrvati in pred mano Srbi. Z leve debata o vibraciji Zemlje in gamma mrku, on je kriv za vse, vijoličnih angelih in zarotah, globinskih čiščenjih prejšnjih življenj in retrogradnem Merkurju, on je kriv za vse, in kdo bo jutri splezal na višji vrh. Z desne strani vici, "nedami se", "pomalo", "ajde, sunce mamino, jedi" - in veliko smeha na vsak problem in blagoslov. Na njih retrogradni Merkur ne vpliva. Pred mano tata Milutin poriva sina pod vodo in ga drži ter se dere "Ajde Srđane izdrži, ajmo, još, još, to sine, ti si najbolji!" Mama popravlja šminko in prikimava. Res je pomembno, da otroci kot majhni dobijo čim več pesmi, dotikov, ljubezni in potrditve. Svet potrebuje več srečnih ljudi, ki jim Merkur ne bo mogel do živega. Ljudi z globino, ki jih večno analiziranje in teža razuma ne bosta potopila. Kako se imenuje Slovenec, ki ne zna plavati? Toneee. Haha.

Nedel-jaaaaa!

/ PONEDELJEK, 10. julij

Izkrcavanje na Normandijo - vrste turistov povsod, dolge kot ponedeljek, v zraku je šepetajoč stavek "They are everywhere ..." iz nekega filma. Vmes mi kak domačin, kot druge barve zrno v granatnem jabolku zrn, pomaha - se vidimo. Ampak tu se res vidiš, ker se srečaš vsak dan večkrat, tu pač ne moreš reči "stari, se sliš'mo, se vid'mo" - in potem ponikniti. Ali priti izmerit kopalnico, dati ponudbo in izginiti. Tu zato tudi ne moreš niti nositi mask - maska moči direktorja ne stoji, saj ga vidiš po cele dneve bolj kot enega od nas, ki v trenirki pobira drekce za psom in čaka za tabo smrkav v lekarni. Vse to mi je super.

/ TOREK, 11. julij

Po službi par korakov do "salse" (lokalna famozna paradižnikova omaka) v kuhinji in - pok! Salsa po tleh, mene pa udari spomin in ponovni hiter srčni utrip. Nazadnje, ko sem plesala salso (sama s seboj seveda, ker tu pač ni plesne šole) – me je "poknila" tahikardija AVNRT "iz vedra neba" s pulzom 220 na minuto. Na lokalni urgenci priporočajo urgentno v Reko, ampak ne vozita ne trajekt ne helikopter, ker pač piha "olujno" jugo in v potopljenemu centru Cresa plavajo ribe, tako da, citiram zdravnico, "jebiga". Prisežem si, da če preživim noč, naslednji dan pakiram nazaj v Ljubljano. Dajem jim navodila: dvignite mi noge, dajte mi nekaj hladnega na obraz, prižgite toplo klimo, ne na dva, na štiri, november je, zaprite okno zraven klime, ker zrak uhaja čezenj, dajte mi kako deko, ali ne vidite, da se tresem ... Kako nimate, tamle jo vidim. Po dveh urah mi tahikardija spontano preneha. Za mano sredi noči nosečnica, ki ji je odtekla voda. Na srečo je dočakala prvi trajekt in na njem rodila, otrok pa je dobil doživljenjsko gratis vožnjo z njim. Na mojo iniciativo smo si v moji skupini Mama nisi sama vsaj priborile pediatra vsako soboto in en četrtek v mesecu - in pet drugih točk od desetih postavljenih, s katerimi smo šle do župana in odgovorne za zdravstvo v županiji. Druge dneve v tednu se še vedno vozimo v Lošinj, oddaljen uro od Cresa in uro nazaj - in smo najbolj oddaljeni od pediatra na Hrvaškem. Vržem se na hrbet, pihnem skozi zaprt nos in dvignem noge. Rešeno. Grem do zdravnice, vihti roke, da nima medicinske sestre, nihče se ni javil na razpis, zdravniki imajo "jurja" evrov, kuharji 2600. Medicinske sestre pa najbrž 500. Nihče se noče preseliti na otok in nihče ne oddaja stanovanja v najem, ker so turisti donosnejši. Malo "para", malo muzike.

Prižgem si muziko "Uhvati ritam". V stilu današnjega dne - pa malo smeha in že je pol zdravja.

/ SREDA, 12. julij

Zjutraj me včasih poberejo do službe, jaz pa njih včasih domov. Nihče še nikoli ni hotel kune za to, jaz pa tudi ne. Ko gremo na kavo, vsakič slišiš ležerno "pusti, bom jaz, ti si že prejšnjič" - in obratno. Obleke za otroke se podarijo, tudi skiroji in rolerji, knjige. Odnos do denarja je nekako bolj sproščen, ko gre za izmenjevanje energij med ljudmi, kot pa v Sloveniji. Tam se vse prodaja. In kot da se gleda na vsak "tolar". Tam sem tudi večkrat dala frendom nek manjši znesek za prevoz, tipa štiri evre, zdaj mi je to čudno. Velikokrat mi v šali sodelavci rečejo - "teli tvoji se spet švercajo, da prišparajo". Enkrat je neka mati celo zanikala, da je otrok njen, da ne bi plačali. Nič nimam s tem, pa mi je vseeno bilo nerodno. Sem tudi pokazala. Ipak sem pol Dalmatinka. Ta pretočnost Mediterancev mi paše. Ko so jezni, pokažejo, ko so veseli, tudi, veliko se objemajo in smejejo, prdnejo in zajokajo na šlager. Ni toliko zanikanja emocij in zadrževanja - ne energij ne denarja. Pred mano še en avto z napisom "Rad imam mesto, ki teče" (Reka), iz avta se sliši dalmatinski miks, na vzvratnem ogledalu pa skoraj obvezna "krunica". Ta velika ljubezen do domovine, ki meji na nacionalizem. Prvo mi je všeč, drugo ne. V Sloveniji, zazipanem raju, bi lahko imeli vsaj to prvo, saj imamo za kaj, pa nam je nerodno. Rampa za mano se zapre in pogoltne me naših dragih 4000 gostov do poznega popoldneva. Večina je Slovencev. Dobro, da jih imamo. Jaz sem tu kot neka slovenska ambasada. Rada imam ljudi.

/ ČETRTEK, 13. julij

Pišem Poloni Lovšin za ilustracije za mojo tretjo slikanico. Prvo sem izdala pred nekaj leti – Če bi poljubčki - najlepša pesem o največji ljubezni, ki sem jo posvetila mojima deklicama, in z njo nabrala sredstva za šolanje deklic Mojce Gayen v Indiji, na Hrvaškem pa za otroke s posebnimi potrebami. Napisana je v prvi osebi edine, tako da naslavlja direktno otroka. Predstavljajte si, da vam nekdo vsak večer bere, kako rad vas ima. Z drugo, Sjajne poruke, sem v 14 dneh zbrala 10.000 evrov, s katerimi sem otroški bolnici Kantrida kupila njihov prvi mobilni ultrazvočni aparat. Danes sem dokončala tretjo, ki jo bom tudi uglasbila z bobnarjem skupine Zabranjeno pušenje. Držite pesti. Rada imam vas, ljudi. Radi se imejte tudi vi! Vse dobro vam želi Tina!