/ PETEK, 12. JANUAR
Letos je zima res bolj mila, ampak mene vseeno zebe. Kljub zajetni podkožni maščobni plasti, ki ji ljubkovalno rečem "tjulnjina", lažje prenašam visoke temperature. Več kot 50 let, vsako leto od začetka novembra do 21. marca, se vsak dan najmanj petkrat vprašam, kdaj bo pomlad končno pozvonila na vrata. Pa še ko pozvoni, ji grem odpret v topli jopi, ki jo slečem šele maja. Hitri izračun nam pokaže, da sem si zgoraj omenjeno vprašanje do zdaj postavila približno 35.500-krat. Zabavno je to računanje. Sploh če je plod fiktivnega razmišljanja. To, da me v kopalnici zebe, pa ni niti malo zabavno, zato sem danes šla ponovno do male trgovine s tehničnimi pripomočki, ki obratuje v stavbi, v kateri živim. Vem, ja, luksuz je imeti v centru mesta tehnično trgovino. Še do pred kratkim si moral zaradi enega vijaka v nakupovalni center. Majhen konvekcijski radiator, ki sem ga včeraj kupila, sem previdno vzela iz embalaže, ugotovila, da garancijski list niso navodila za uporabo, poiskala navodila in relativno hitro dojela, da niti slučajno ne razumem slikovnega prikaza, kako naj se lotim "montaže" nogic, podstavkov, pospravila vse nazaj v škatlo in – evo! Danes se vračam v trgovino, da jih tam zaprosim za pomoč. Doma niti izvijača nimam. Sprejela me je prijazna trgovka in takoj ugotovila, katere vijake je bilo treba pritrditi, saj sem želela, da je radiator premičen in ne fiksiran na steno. Zato je v škatlo vrnila majhno prozorno vrečko z meni neznanimi drobnimi predmeti, zaradi katerih sem v bistvu nujno potrebovala njeno pomoč. Tega torej sploh ni bilo treba pritrjevati. Bravo, Silvija. Samosarkazem je hitro izzvenel, izbruhnilo je zadovoljstvo in veselje - zato sem si za domov kupila križni izvijač. Moj prvi izvijač. Lepotec. Črn z rdečim detajlom. Kreator je njegovo ime in zdaj v posodi na pultu dela družbo kuhalnicam, prijemalkam, zajemalkam, obračalkam, penovki, metlici za stepanje, tolkaču za krompir in lupilcu zelenjave. Kaj točno bo v prihodnosti njegova naloga, še ne vem.
/ SOBOTA, 13. JANUAR
Popoldne se dobim z bratom. Obljubila sem mu, da bom zanj spekla burek z bučkami in sirom. Ko sem pripravljala sestavine, sem začutila močno potrebo in željo, da bi tudi sebi obljubila, da si bom spekla piškote. Ali naj si obljubim? Saj vsi vemo, kakšna sem. Če se mi nekaj obljubi, sem kot otrok, ki se veseli nove igrače in težko prenaša razočaranja. In če se mi ne bo dalo peči piškotov? Ja, potem ni pametno, da si obljubim. In če zmaga želja, da se hočem pocrkljati? Ja, potem je lepo, da si obljubim. Kocka masla je padla in moje ročice so na hitro zamesile testo za najbolj rahle, mehke, dišeče in okusne piškote, ki jih z mano vred vsi obožujejo. Preteklo zimo sem kar nekaj mesecev s temi piškoti obdarovala vse prijatelje, znance, kliente, sosede, okoliške trgovke, trafikantke, zdravnike, taksiste ... - in ne spomnim se več koga še. Nekajkrat sem jih ponudila celo naključnim mimoidočim. Bili so zapakirani kot darilo, v lični papirnati servieti in obdani s prozorno folijo ter z okrasnim trakom. Hvala bogu, to se je zgodilo v času božično-novoletnih praznikov, zato moja izkazana radodarnost, prijaznost in velikodušnost niso botrovale temu, da bi izpadla kot nekakšna čudakinja. Te lastnosti so v veselem decembru dovoljene, celo zaželene.
Če se pa tako vedeš druge mesece, ki nimajo predznaka "veseli", si pa lahko deležen zelo začudenih pogledov, ki sporočajo, da raje pojdi stran, ker s tabo očitno ni vse v redu. Čudno je, če si kar tako, brez jasnega razloga, prijazen, vesel, velikodušen, radodaren, razumevajoč, nasmejan. Za otvoritev letošnje sezone peke piškotov sem za nadev izbrala slivovo marmelado. V spomin na čase, ko so mi nagajali in me namesto Silvija klicali Slivija. Nekaj piškotov bom dala tudi bratu in ga prosila, da jih nekaj odnese še najinima sestrama. Za hčerko in zeta bom tudi pripravila eno škatlo. Saj res, jutri je predstava, nekaj jih bom razdelila med gledalce - in ne smem pozabiti, da jih že dolgo obljubljam tudi prisrčni natakarici iz našega bara. Joj, kako bo vesela! Kaj bo pa zame ostalo? Sem vedela, da si ne bi smela obljubiti, da si bom spekla piškote.
/ NEDELJA, 14. JANUAR
Danes se predstava začne ob 17. uri. Rada imam nedeljske, zgodnjepopoldanske predstave. Še iz obdobja, ko sem bila članica ansambla Šentjakobskega gledališča, saj je bil znan po nedeljskem popoldanskem abonmaju. Še posebej pozimi jih imam rada, ko je dan bolj siv in si za protiutež lahko ogledamo komedijo. Danes gre za monokomedijo, obarvano z elementi stendapa, kabareja, klasičnega sitkoma. Kot piše v gledališkem listu, se v dobri uri tega butičnega gledališkega doživetja igralka loti tudi lutkovne animacije, igre z masko in sodobnega urbanega glasbenega žanra. Z veseljem bi si ogledala to predstavo, ampak ne morem, ker v njej igram. Ti kr govor, sej te poslušam je prva predstava novoustanovljenega NGL-ja, Najmanjšega gledališča ljubljanskega. Tudi meni nastopajoči, ne le občinstvu, je všeč intimno, sproščeno vzdušje, ki ga pričara majhen gledališki prostor, katerega kapaciteta je trenutno osem sedežev. NGL je dobilo domovanje v ulici s hišno številko 8, kar je tudi srečna številka ustanoviteljice tega gledališča. Nekoč, ko so ji hoteli nagajati, so jo klicali Slivija.
/ PONEDELJEK, 15. JANUAR
Rdeča nit dneva: kontrolni pregled na ORL-kliniki in vegi sarma iz zelene leče. Med čakanjem v čakalnici sem meditirala, saj mi tako najhitreje mine najmanj ura čakanja, ki mora preteči, preden prideš na vrsto za pregled. Seveda je v vabilu pisalo, da moraš priti 15 minut pred naročeno uro, kar sem tudi storila, vedno sem bila "pridna pacientka". Ampak skoraj nikoli na vrsto nisem prišla ob uri, ko sem bila naročena. Prav pokukala bi še v kakšen dnevnik, da vidim, koliko jih ima drugačno izkušnjo. Na izvide je bilo treba počakati pičlih 20 minut. Vse je bilo brez posebnosti in vzdih olajšanja je bil virtuozno izpeljan. Sedemnajst mesecev po odstranitvi mandljev zaradi diagnosticiranega raka in 13 mesecev po končanem zdravljenju z obsevanjem in kemoterapijo ugotavljam, da se počutim spet tako fajntastično, kot sem se pred zdravljenjem. Hvaležna sem. Tako hvaležna, da si bom skuhala sarmo z lečo, ki jo res izvrstno pripravljam. To ni samohvala, to je golo dejstvo. Glede na to, da smo sredi januarja, pravzaprav ni golo dejstvo, temveč dejstvo, ovito v deko. Sarma je pa prav umetelno zavita in zvita - in glede na to, da je začela rahlo vreti točno ob polnoči in se bo na majhnem ognju kuhala vsaj tri ure, gre bolj za rdečo nit torka kakor ponedeljka. Recept za to čudovito sarmo z veseljem podelim vsem, ki bi jo radi tudi sami pripravili, ampak tukaj, žal, ni dovolj prostora za recept. Morali me boste drugače poiskati. Samo pozorni bodite, da se ne zatipkate, ker me pod Slivija ne boste našli.
/ TOREK, 16. JANUAR
Dan za prokrastinacijo, ki si jo zavestno na samoregulativen način dovolim skoraj vsak drugi dan. Brez nje ne bi med srfanjem po spletu izvedela, da morajo za kilogram medu čebele pristati na 4,000.000 cvetovih, pri tem pa prepotujejo pot, enako štirim potovanjem okoli zemlje. Prokrastinacija je razlog, da sem tolikokrat zmagala v scrabblu, da sem na tekočem z dogajanjem v glasbenem šovu The voice (po celem svetu) in da sem si ogledala na stotine receptov za jedi, ki jih nikoli ne bom pripravila. Do najboljših idej pogosto pridem ravno med prokrastiniranjem. No, tudi med pomivanjem posode, moram priznati. Zelo redko ali skoraj nikoli pa med likanjem, saj že vrsto let skoraj nikoli ali zelo redko likam. Prokrastinacija mi tudi zelo pomaga, da se psihično pripravim na "tiste dneve v mesecu", zato vsaj dva do tri dni odlašam z odpiranjem poštnega predala v tistih dneh, ko vem, da bo prispela položnica za elektriko. In takrat prokrastiniram tako, da vse postavim na glavo. Namesto da se posvetim opravilom, ki prinašajo užitek, se lotim tistih bolj zoprnih in prav nič zabavnih. Na ta način treniram in se pripravljam na še bolj mučen trenutek v mesecu, ko je prispelo kuverto treba ne le vzeti iz nabiralnika, temveč tudi odpreti. Zato, dragi dnevnik, zakričiva skupaj: Živela prokrastinacija!
/ SREDA, 17. JANUAR
Uff, kakšne sanje! Bolje bi bilo, če danes namesto dnevnika napišem "nočnik". Skoraj 20 let že beležim vsebino svojih sanj, zadnje desetletje pa jih najraje izražam s pisanjem poezije, bolj natančno povedano s haiku poezijo. V tem času se je nabralo veliko trivrstičnic, da bom kmalu izdala zbirko. Včasih se poigravam tudi z idejo, da bi haiku pesem uporabila kot izhodišče za scenarij. Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi se tega lotila danes. Kateri haiku bi izbrala? Poskusila bom takole: s skrolanjem po dokumentu bom izžrebala en haiku iz leta 2020 in ga kot darilo noči podarila današnjemu dnevu, pa še kot iztočnico za scenarij ga bom uporabila. Poglejmo, kateri haiku je zmagal. Oooo, zanimivo! Čeprav so mi vsi ljubi, sem kot nalašč izžrebala enega mojih najljubših:
Iz prve vrste
gledam premiero sanj:
Tatovi repriz.
/ ČETRTEK, 18. JANUAR
Danes in jutri ponovno v znamenju razprodanih predstav. Res uživam, ko zaključim izobraževalno-terapevtske delavnice, se poslovim od udeležencev in začnem v taistem prostoru pripravljati sceno za predstavo. Prav zavoha se lahko, kako se med transformacijo prostora vzdušju sreče, ki sicer vlada v prostoru, pridruži še umetniški pridih gledališke ustvarjalnosti. To je zmagovalna kombinacija za mojo dušo in duha. Psihologija in gledališče se družita v ljubezni, v istem prostoru in času. Za opis lepote in občutka zadovoljstva ter sreče, ki me prevevajo ob zavedanju, da sem samouresničena, mi zmanjka besed. In če poskusim še z enim haikujem?
V stavku brez dna
stavkajo soglasniki.
AEIOU.
Silvija Jovanović. Zaljubljena v življenje, predvsem v glasbo in gledališče, v psihologijo. Radovedna, igriva, družabna, a tudi "volkulja samotarka", kontemplativna, samorefleksivna, miroljubna, samosvoja, neodvisna ... Ustanoviteljica Najmanjšega gledališča ljubljanskega in edinstvene metode Poglavar za psihološko samopomoč, ki se spogleduje tudi z elementi igre.