/ PETEK, 22. december
Prvi alarm zazvoni ob 6.00. Ta me le opozori, da mu bo sledila še cela serija. Ni dovolj, da en zazvoni ob 6.00, drugi ob 6.10, tretji ob 6.20 – vsak mora imeti še neskončno ponovitev. Za vsak slučaj. S tem me telefon prisili v budnost in kognitivno neoporečnost. Si prepričan, da želiš začeti dan? Sem. Prav zares? Naj še malo razmislim. Telo se te igre ne gre in se zbudi ob 5.55. Za vsak slučaj.
S Hazel se odpeljeva v park, preden se zbudi John. Med metanjem žogic imam obredni pogovor z mamo. Hazel vedno znova dokazuje, da je terier - in ne prinašalec. Pokličem Ceneta in Martino, ki sta bila moja sodelavca na biotehniški fakulteti. Kako lepo ju je slišati in videti!
Hazel peljeva k veterinarju, nato me John odloži še v službi. Danes je avto njegov. Poskus, ki sem ga začel pred dvema dnevoma, prekinem predčasno. S šefico se strinjava, da je to najbolje za vse - za božič pač nihče noče biti v službi. Vmes mi veterinar sporoči, da je Hazel zdrava in da lahko gre domov. Pripravim še dokumentacijo za nov projekt in se v restavraciji pridružim Johnu, prijateljici Eowyn in njenemu možu Patu. Teme pogovorov še mene šokirajo. Zelo osvežujoče!
Pri veterinarju naju sprejme Zagrebčanka Renata, katere svakinja živi pri Sveti Trojici in je prijateljica prijateljice. Takšna povezava v Sloveniji ne pomeni prav nič, meni pa je tu zelo pomembna. Vem, da bo za Hazel pri veterinarju lepo poskrbljeno in da bo dobila dodaten priboljšek.
Za večerjo se dobimo z Erickom, našim novim pozavnistom. Danes se druživa toliko, kot se že dolgo nisva. Očitno morava pred novim letom 'not spravljat', da doseževa normo.
/ SOBOTA 23. december
Alarmom naznanim, da danes spim dlje. Hazel prav nič ne protestira, John pa tudi ne. Vzamem si čas, da ob skodeli kave (kvaliteta kave odsvetuje rabo pomanjševalnic) meditiram pred računalnikom in se povežem z vsemirjem. Ko to zapišem, se takoj zavem, da je beseda vsemirje vse manj aplikativna, beseda svet pa tudi. Skratka, preberem novice. Pomislim, da je računalnik z internetom manifestacija kronske čakre. Kava očitno še ni dovolj zadela.
Sledi tipična sobota z opravki in počitkom, ki so razporejeni neenakomerno. Popoldne greva s Hazel v pasji park. Kako lepo jo je opazovati med igro in tekom z drugimi psi! Med igro se slišim s starši in prosim mamo za nasvet o drugem najboljšem kosu mesa za biftek. Popoldne z Danielo predstaviva Manueli dodatne argumente v prid ameriškemu stafordu. Vesel sem, da imamo na razpolago vsa komunikacijska sredstva.
Proti večeru zberem pogum in se odpravim v boj. Nakupovanje me spravlja v stisko - in da to preživim, moram biti močan. Pogledam se v ogledalo, v mislih odzvanjajo mamine besede iz otroštva: "Ne moreš taki vun it. Kaj bojo te rekli, kako mamo maš?" Predmestja ti sicer omogočajo anonimnost, vendar četudi me kdo pozna, se mi bo ognil - moj outfit je socialna kamuflažna uniforma. "Pusti me, sem na misiji! Najti moram inčune za biftek!" Na tej misiji je udobje najpomembnejše. Zaradi pretesnih kavbojk bi mi lahko popustili filtri in bi notranje kričanje prišlo na plano. Zakaj so pri bogu milem v eni trgovini inčuni med gurmanskimi izdelki, v drugi zraven vložene zelenjave, v tretji pa med italijanskimi in košer izdelki? Zakaj ne zraven ostalih ribjih konzerv? Pa dobro, no, dajmo jih zaradi mene zraven žarnic in plenic, samo, lepo prosim, bodite konsistentni!
Vsaka trgovina (čeprav ista veriga) ima drugačen razpored izdelkov in nezmožnost apliciranja znanja, pridobljenega v eni trgovini, na drugo, me spravlja v obup. Za celo fasungo lahko porabim nekaj ur. Kapitalizem očitno favorizira potrošnike, ki se vsako trgovino naučijo na pamet, jaz pa sem bil vedno med tistimi učenci, ki so želeli razumeti in aplicirati znanje. Večer moram zaključiti z nečim močnim.
/ NEDELJA, 24. december
Ob jutranji kavi preberem Denisovo kolumno. Res sem ganjen. Misel "ko zapustiš praznike, prazniki prej ali slej zapustijo tebe" resonira zelo močno in boli. Jaz sem božič začel zapuščati pri petnajstih, ko sem se izločil iz cerkvene skupnosti. In potem je bil z vsako smrtjo družinskih članov božič manj čaroben. Na koncu je predstavljal le družinsko večerjo z darili, ki sem se je sicer zelo veselil, vendar pristnega veselja ni bilo več. Zdaj, pri štiridesetih, v postpandemskem svetu, po dveh izgorelostih, čakajoč na zeleno karto (zaradi česar ne morem potovati), se mi na trenutke dozdeva, da so me prazniki res zapustili.
Po zajtrku si ponovno nadenem kamuflažno uniformo in se ponovno podam na fronto. Tokrat so crockse zamenjali gojzarji. Resna situacija zahteva resen pristop - tokrat iščem račjo mast za račji konfit in temu crocksi niso kos. Masti sicer nisem našel, sem pa uspel nabaviti darilo za Johna in Hazel.
Dan porabim za pripravo bifteka, jajčnega likerja, pekanove pite. Vmes pokličem Kim in Ryana, Mojco in družino. Pogrešam jih, prav vse po vrsti!
Zvečer z Johnom okrasiva jelko, ki sva jo nabavila že pred več kot enim tednom, vendar je nisva utegnila okrasiti. Vsak okrasek ima svojo zgodbo. In z vsakim okraskom pogrešam svoje ljudi vse bolj. John in Hazel gresta spat, jaz pa si natočim jajčni liker in prižgem smolo kadilne bosvelije. Baje bo jutri nov dan.
/ PONEDELJEK, 25. december
Opolnoči me zbudijo ognjemet, mehiški turbofolk in kričanje ljudi pred sosedovo hišo. Človek bi pomislil, da je sosed postal foter, ne pa Jožef. Ker jakost zvoka ne pojenja, grem soseda prosit, naj utiša glasbo. Vsi gostje so v hiši, DJ in zvočniki pa zunaj. Res nima smisla. Lani je skuril razdelilno postajo in je bila cela soseska brez elektrike. Letos se tega ne grem.
Tradicionalno pozajtrkujeva panetone in odpreva darila. Po tihem sem upal na copate, saj je prejšnje v trenutku dolgčasa in osamljenosti Hazel popolnoma razcefrala. Ure saksofona v glasbeni šoli so boljša alternativa. Bolje, da me zebe v noge kot pa v dušo.
Dopoldne se vsi trije svaljkamo na kavču in gledamo božične filme. Vmes mi Judy s klezmer orkestra sporoči, da je zbolela in da mi ji ni treba prinesti večerje. Pred kratkim jo je kap in je trenutno v rehabilitacijskem centru. Ameriški judje na božič jedo kitajsko hrano in sem ji jo želel pretihotapiti.
Božično kosilo se razvleče čez cel dan, saj se je predjed (biftek) spremenila v samostojni obrok in sva si morala vzeti nekajurno pavzo. Vmes peljem Hazel v park, slišimo se s prijatelji in sorodniki. Med kuhanjem John na klavirju preigrava jazzovske standarde. Za sladico sem spekel pekanovo pito, ki je teksaški analog potice. Johnova družina moje mojstrovine ni prepoznala. Krivim slabo povezavo.
Po večerji igrava božične komade, John na pozavni, jaz na basovskem klarinetu. Hazel gre iz protesta v svoj boks. Tudi prav. Večer zaključimo z enournim pogovorom s prijateljico Anno.
/ TOREK, 26. december
Američanom ni v navadi, da bi praznovali slovenski dan samostojnosti in enotnosti, za god svetega Štefana pa jim tudi ni mar, tako da je to popolnoma normalen delovni dan. Čeprav sem danes uradno začel dopust, vseeno preverim elektronsko pošto in opravim kratek pogovor s sodelavcem. Anglosaško-protestantski odnos do dela prej ali slej ponotranjiš do te mere, da ti nedelo vzbuja občutek slabe vesti ali pa vsaj nelagodje, če te že ne spremeni do te mere, da ne moreš razmišljati o ničemer drugem kot pa o delu. Moji srednjeevropski geni s pridihom Balkana in Bližnjega vzhoda (tako vsaj pravi DNK-analiza) so očitno dovolj dominantni, da se temu upirajo. Odločen sem: potrebujem počitek. Vsaj en dan. To leto je bilo izjemno naporno.
Za danes si zadam samo en cilj: privarčevati 600 dolarjev. Tako Hazel sam pripravim kopel za tačke z magnezijevim sulfatom, jo stuširam, spedikiram in očistim ušesa, na ranjen krempeljček nanesem antibiotično mazilo in pacientki naročim, da mora biti drugič bolj previdna pri razvijanju prijateljstva z mačkom. Misija opravljena.
Zvečer se zgodi čudež. Poštar dostavi paket, ki sta mi ga starša poslala pred več kot enim mesecem. Smokiji izginejo, preden se Hazel zbudi, John jih pa na srečo ne mara. Še dobro, saj jih res nisem bil pripravljen deliti.
/ SREDA, 27. december
Že drugi dan zapored dežuje. Hazel se na vse kriplje upira jutranjemu sprehodu. Sprejmeva kompromis: obisk najbližje zaplate trave in vrnitev domov takoj, ko opravi svoje. Medtem ko gre John po opravkih, jaz vadim klarinet, Hazel pa zraven prepeva. Res škoda, da je nisem posnel.
Letos nisem prižigal sveč na adventnem venčku in hanukiji, kamina prav tako še nisem zakuril, tako da nisem opravil kontemplativnega zrenja v plamen in premišljevanja o preteklem letu. Zato se odločim, da je danes primeren dan za obisk korejske savne in meditacijo v jacuzziju. Ta peturna izkušnja je vredna enourne vožnje z avtom. V vsako smer, da ne bo pomote.
/ ČETRTEK, 28. december
Danes morava zaključiti dva ogromna projekta, ki se nama vlečeta že predolgo. John je prepleskal predsobo, jaz pa sem odstranil star silikonski kit in glavno kopalnico na novo zakital. V takih primerih obžalujem, da si nisem izbral kakšnega tehničnega poklica. Še dobro, da ti trenutki slabosti minejo zelo hitro.
Bodisi danes bodisi čez vikend bom skušal obiskati Kateryno, s katero več nisva sodelavca. Po enajstih letih sem ostal brez rednih dnevnih terapij ob jutranji skodelici kave. Kateryna je bila še zadnja prava prijateljica, ki sem jo imel v službi, in z njenim odhodom se je zaključilo neko obdobje. Postpandemska realnost je drugačna, kot sem jo živel 37 let. Očitno bo leto 2024 leto učenja odnosov z novo generacijo, ki prihaja iz popolnoma drugih univerzumov.
Dr. Rok Tkavc je čezoceanski transplantat. Je avtor slikanice Pručka in prejemnik letošnje nagrade Kristine Brenkove. Po izobrazbi je mikrobiolog in dela kot raziskovalec na univerzi v bližini Washingtona. V prostem času med drugim igra prvi (in hkrati tudi edini) basovski klarinet v pihalnem orkestru Olney.
