/ PETEK, 5. JANUAR
Petek zjutraj. V pisarno pride do mene kolega Tomaž, ki je bil prejšnje dni na terenu, prvič ga vidim po praznikih. Ukvarja se z veliko uharico. In pravi: "Poslušaj, kaj se mi je zgodilo. Pripeljem se ponoči domov, stopim iz avta in slišim oglašanje velike uharice, prvič v 25 letih jo slišim z domačega praga. Pogledam na uro - 22:32. Naslednje jutro odprem mail, točno takrat si ti poslal mail vsem zaposlenim v DOPPS-u, da je umrla ena naša sodelavka. Bila je ena od mojih popisovalk velike uharice, zelo zvesta in zanesljiva." Naključje ali pa se je na tak način poslovila od njega?
Petek popoldne. S kolegi na Biotehniški fakulteti naredimo podroben dvoletni načrt za vključevanje vsebin obnovitvene ekologije v študijske programe. To je nujno. Vsi že govorijo o tako imenovanih "nature-based-solutions", a nihče v resnici ne ve, kaj to je in kako se jih izvaja. V DOPPS-u imamo s tem veliko izkušenj, brez sramu si upam reči, da najbrž največ v državi. Trije naravni rezervati, ustvarjeni "iz nič", povsod obsežna obnova naravne dediščine. Reke, mokrišča, travniki. Iz popolnoma degradiranih območij z uničeno naravo nam je uspelo ustvariti jedra biodiverzitete. In jih približati ljudem. Petek zvečer. Domov grem z avtobusom, bil sem pozen, soprogi sem dal ključe od avta, da je šla že prej, in čakam na glavni avtobusni postaji v Ljubljani. Dežuje, vrvež ljudi, policija, rešilci. Na postaji vedno takšna scena. Stojim in opazujem. Berač stopi do mene, če imam kaj drobiža, za karto, reče. Seveda ne potrebuje karte. Zbira za liter ali za kaj drugega. Bog ve. Pa mu dam. Navadno dam. Pomislim, kako tanka je ločnica, da se vsak od nas znajde tam. Kako je že rekel Munthe v legendarnem San Micheleju: "Kar podariš, je večno tvoje, kar si obdržal zase, je za vedno izgubljeno." Ko je držal dva evra v roki, se mi je zahvalil in mi zaželel srečo. Edini človek ta dan, ki mi je zaželel srečo. Kako poceni je v resnici blagoslov in kako težko je do njega priti.
/ SOBOTA, 6. JANUAR
Precej močan dež ves dan. Odpadejo izleti. Sicer bi en dan v vikendu gotovo šli vsi kam skupaj. S tem mislim celo družino. Šest nas je. Za vikend je prišel domov najstarejši sin, ki se je lani odselil v Ljubljano. Morda niti ni prišel prostovoljno, mama mu je naročila in v petek zvečer, pred mojim prihodom domov, so že imeli delovno akcijo. Še dobro torej, da sem bil pozen. Starejša sina sta zmetala za cel voz gnoja v kompostnik. Letos jeseni ali pozimi bo potem na voljo kot humus za rastlinjak in vrt. Vodja kompletnih "kmetijskih operacij" doma je soproga. Preostali člani družine smo delovna sila in na ta račun je nemalo humorja v hiši. Seveda se vsi pritožujemo, ko je treba kaj večjega narediti – imamo precej velik vrt, rastlinjak, še dodatno njivo in po novem v najemu še travnik, na katerem smo zasadili visokodebelni sadovnjak. Dela ni malo. A smo z zelenjavo praktično samooskrbni in z njo zalagamo še marsikoga. To nam veliko pomeni, ni vseeno, kaj človek jé. Poleg tega kmetujemo popolnoma ekološko in z velikim posluhom za lokalno biodiverziteto. To v praksi pomeni, da včasih cel pridelek pojejo vrabci ali kdo drug. V soboto sem kuhal jaz, rad kuham. Ko smo v vrtcu morali povedati, kaj bi radi bili po poklicu, so vsi hoteli biti policaji in piloti, jaz pa kuhar. Svašta. Vsi so pojedli vse, kar je znak, da ni bilo slabo. In vse je bilo skuhano iz domače zelenjave. Temelj samooskrbe in prehranske suverenosti so domače kmetije in domača pridelave hrane. Potem je prišel sosed, kmet, po prazno prikolico in sva pod streho barake v dežju zunaj lep čas debatirala. Dobro se razumeva. Oba sva za velik del sveta "mrtva", nisva namreč aktivna na socialnih medijih. V digitalnem brezosebnem močvirju je lahko kritizirati in reševati svet. Pridi in mi povej v obraz, če te kaj moti. To je rekel.
/ NEDELJA, 7. JANUAR
Še vedno dežuje. Jutranja rutina, ptičem nasujem sončnic v krmilnico in spustim mačko v hišo, pride malo pojest in odide. De iure ni naša, de facto pa je. Kroži po nekaj hišah in tako preživi, smo torej njen delni lastnik. Kdo ima koga, je sicer drugo vprašanje. Mačke imajo karakter. V Mariboru sem imel kot študent črno mačko, in ko me je zdajšnja soproga, takrat punca, začela obiskovati, je to mačka zamerila in od ljubosumja šla od hiše, nikoli se ni vrnila. Katarino pa je enkrat s taco celo udarila. Živa resnica. Pa je bila hišna mačka, spala je stalno na moji mizi pod lučjo, ko sem delal ali študiral, in ni hotela kotiti nikjer drugje kot v moji sobi. Hčerka zajtrkuje z mano in mi z veseljem pove, da so v petek delali v šoli, 4. letnik gimnazije, Menarta. To mi seveda pove zato, ker dobro ve, da je moj najljubši pesnik in imamo doma vse zbirke in ga pogosto citiram. Pa sva razpravljala o njegovem Antisongu pa Croquisu, kar so delali. A ne vem, zakaj vsi "žajfajo" ta njegov kroki, tudi mi smo ga v srednji šoli. Saj je dober, a kot da ni napisal še česa drugega. Ko sem prvič dobil v roke celotne Časopisne stihe, Pod kužnim znamenjem, Prvo jesen, me je vrglo na rit. Danes je kuhala Katarina, odlično kuha, da ne bo pomote, in mi je pasalo, ker sem lahko nekaj prevajal za en večji DOPPS-ov projekt. Preostanek dneva pa sem bral, Partljičev Veter z vzhoda, ena njegovih zadnjih knjig, če ne zadnja. Kakšna knjiga! Toplo jo priporočam.
/ PONEDELJEK, 8. JANUAR
Pisarna. Pogosto slišim koga, ki reče, kako je vam fino v DOPPS-u. Opazujete ptice in plačuje vas država. Tudi jaz bi imel takšno službo. Jaz tudi. Težava je v "drobnem tisku". Opazovanje in proučevanje ptic ni vedno ne zabavno ne enostavno in dalje, od države ne dobimo niti dinarja. Živimo od projektov, pri katerih je strahovita konkurenca, in prijavljamo se na javna naročila. In če smo uspešni, sklenemo z državo pogodbo za točno določene naloge, ki so navadno slabo plačane. To pa se že sliši manj simpatično.
Tako sem preživel dan v pripravljanju dokumentacije za dve javni naročili. In normalno, vedno me je strah, ali bomo uspešni. Generalno ljudje naravo pri nas zelo cenijo, cel narod išče oddih v naravi in večina turizma sloni na njej. A medtem ko otrokom beremo o Hvaležnem medvedu in Jurčičevem Vidku, politiki in župani pa kakšni kmetje v naravi in Naturi vidijo utelešenje vseh težav in oviro do popolne sreče. In to tudi na ves glas razglašajo. Glede tega živimo v popolni hipokriziji. Okej. Ampak je marsikje še slabše, da ne bom preveč črn. Kolegom v Belorusiji so nevladno organizacijo enostavno ukinili. Pri nas tako daleč ni šlo, je pa država ukinila eno območje Natura 2000, ker je bila zadrega zaradi izumrle vrste. Ukineš in ni treba več poročati Evropski komisiji. Enostavno.
/ TOREK, 9. JANUAR
Pravijo, da se po jutru dan pozna, a včasih najlepši del dneva pride zvečer. Najprej me je prijazna gospa v Mariboru želela objeti, a ko mi je prišla blizu, je ugotovila, da nisem pravi. Baje sem bil samo nekomu zelo podoben. Pa ni bilo nič iz tega. Kar nekajkrat so me že zamenjali. V srednji šoli so me pretepli, ker so čakali nekoga drugega, še dobro, da so hitro ugotovili napako in odnehali. Na letališču v Delhiju pa so se kot nore z mano slikale mladenke, ker sem baje čisto podoben nekemu asu iz Bollywooda. Vsaj vem, kje iskati srečo, če se mi tukaj vse sfiži. Potem sem se po obveznostih na dveh fakultetah odpeljal v Pekarno, v bukvarno Ciproš, in tam našel knjigi, ki sem ju že dlje časa iskal, kar me je nemalo razveselilo. Zunaj sem se zazrl v generala Maistra na zidu. In ravno doma sem bral v omenjenem Partljiču o Maistrovem pogrebu. Bog ve, kaj bi bilo z našim narodom, Mariborom, in če bi bil sploh jaz, pomislim, če ne bi bilo tega človeka in njegovega poguma. Živimo na račun preteklosti in ustvarjamo prihodnost. A kakšno? D. Attenborough je rekel: "Kako bi lahko pogledal svojim vnukom v oči in rekel, da sem vedel, kaj se dogaja s svetom, a nisem naredil ničesar?" Ne bi se mogel bolj strinjati z njim. Vsakdo lahko kaj naredi. A seveda tudi upravičeno pričakujemo večjo ambicioznost države pri vključevanju in upoštevanju naravovarstvenih in okoljskih rešitev in izhodišč horizontalno čez vse politike, energetsko, kmetijsko, vodarsko, gospodarsko itd. Te rešitve so najcenejše in najbolj učinkovite. Saj nam narava in ekstremni dogodki sporočajo, da "klasični pristopi" iz preteklosti niso več primerni niti za sedanjost, kaj šele za prihodnost. In če smo pošteni, razen pogrevanja starih še nismo naredili resnega koraka.
/ SREDA, 10. JANUAR
Večina kolektiva od 30 zaposlenih se je zbrala v ljubljanski pisarni na obveznem usposabljanju iz zdravja in varstva pri delu. In takoj se spomnim, kako sem lani na zimskem štetju vodnih ptic, tako imenovanem IWC-ju, zaradi svoje neumnosti skoraj pristal v Savi - pozimi na mestu, kjer zanesljivo ne bi prišel ven. Zelo malo je manjkalo. Ta vikend imamo spet to štetje, grem na isti odsek. Po vsem svetu poteka na isti dan štetje ptic in na tak način pridemo do globalnih velikosti populacij vodnih ptic. V Sloveniji letos neprekinjeno sodelujemo že 27. leto. Prehodili bomo kakih 1500 km in pregledali vse reke, morje, druga vodna telesa. To bo opravilo okoli 300 prostovoljcev, ki se zavedajo, da s tem prispevajo k varstvu narave in najodličnejši občanski znanosti, kakor se v zadnjem času prevaja "citizen science". Ptice so namreč odlični pokazatelji sprememb v okolju, katerega del je tudi človek, in nas pogosto in žal z lastnim izginjanjem opozarjajo na nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni tudi sami. Primerov iz zgodovine je veliko. Bralcem Večera želim vse dobro in s tem se poslavljam.
