/ PETEK, 10. SEPTEMBER
V petek se pripeljem z avtobusom, nekaj čez polnoč prispemo v Maribor. V Ljubljani smo gledali tri predstave. Utrujeni smo, lahko noč. Še ena prekratka, kot se za festivalsko obdobje spodobi. Gostimo 11. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.
Zjutraj izbori fotografij, objave na socialnih omrežjih, maili, telefoni, malenkosti za festivalske goste: nekdo je pozabil jakno v Ljubljani, drugi pin za telefon, tretji si želi domov odpeljati dobra vina. Ta biznis prevzameta zavedni Svečinčanki, Tina in Barbara, na Poljsko potujejo celi kartoni. Gledališče poka po šivih, delamo - vsi. Grem na pogovore o predstavah. Vodijo jih mladi, neverjetno artikulirani kritiki. Danes se oglasim, ne preveč diplomatsko, hočem deliti svoje vtise o včerajšnji predstavi. Vidim kar nekaj prikimavanja. Selektor Rok Bozovičar pa pojasnjuje svojo izbiro za festival.
Po večerni predstavi se zataknem pred GT-jem. Resno jemljem enega od ciljev festivala: druženje lutkovne druščine. Super je. Smeh in solze, še več smeha. To sploh ni samo služba. Ob dveh padem v posteljo.
/ SOBOTA, 11. SEPTEMBER
Zadnji festivalski dan! Več sto Boštjanovih fotk me zjutraj pričaka in kar od doma naredim objave. Pri zajtrku se urežem, na poti do lutkovnega mi bicikl pogoltne obleko in jo rahlo prežveči. Dan bo še dolg. Po poti opazim, da so zamenjali plakate. Več kot tri tedne je po mestu lutka zajca vabila na bienale. Objestnost zunanjega oglaševanja je za avtorja blagodejna. Nekaj čustev je očitno ostalo iz časov oglaševalske agencije.
Zjutraj gledamo še zadnjo, dvanajsto tekmovalno predstavo. Pogovori o predstavah so spet zanimivi. Potem nestrpno čakamo neuradne podatke žirije o nagradah, da lahko začnemo priprave na večer. Čakajo oblikovalka, tiskar, novinarka; začnemo obveščati nagrajence. Na tiho se že veselimo. Popoldan gledamo duhovit film o Cvetu Severju, naš bienale ima tudi nalogo beleženja lutkovne zgodovine.
Ure pred zaključkom so vedno meglene od nervoze, sodelavci in sodelavke z nasmeški in hitrimi koraki, vsak s svojo nalogo. Pet pred 19. uro pošljem sporočilo medijem o nagradah in smuknem v dvorano. Zakaj se mi je zdelo, da bo čas za preoblačenje? Čez prežvečeno obleko dolg črn suknjič, eleganca na višku.
Podelitev nagrad je prelepa. Vodijo jo vse štiri naše igralke; neustrašne in elegantne. Ko Pengovovo listino za delo zadnjih let dobi naš Miha Bezeljak, mi gre na jok. Talent, trdo delo, predanost. Odlični nagrajenci UNIME, potem pa nagrade festivala. Naš Ostržek prejme dve najtežji nagradi, za režijo Matteo Spiazzi in za igro in animacijo Miha. Vesela sem za njiju in za nas. V odmoru ju hkrati objamem. Tudi onadva se spomnita našega posebnega izleta. V trenutku geneze Ostržka, pravita. Obiskali smo mojega (starega) ata Toneta, za inspiracijo mojstra v mizarski delavnici. Nepozaben spomin in večno obžalovanje, da premiere ni dočakal. Ostržek me vedno spomni nanj.
Najboljša predstava festivala je Biti Don Kihot Matije Solceta. Zmagala je torej dobra lutkarija in ne kakšna draga, bleščeča, sporočilno izpraznjena. Škoda, da Matije ni na podelitev, istočasno igrajo Mesarico, genialno predstavo, avgusta sem jo gledala na našem Poletnem lutkovnem pristanu.
Po podelitvi pa presunljiva predstava Tihi deček. V Kragujevcu jo je režiral Tin Grabnar, še en čudežni deček naše lutkarije. Predstavo sem že videla, pa spet jočem. Evo. To je moč gledališča. Je tudi odličen primer lutkarije brez lutk, ki lepo zaokroži pogoste bienalske debate o tem, kaj je lutkovno.
Na zaključni pogostitvi se še uro ali dve grem neko festivalsko logistiko, gosti iz tujine odhajajo, se zahvaljujejo, nas obilno hvalijo. Potem sedem in se imam odlično, nekaj čez tri je ura, ko odklenem vrata.
/ NEDELJA, 12. SEPTEMBER
Točno ob 6. nežno in vztrajno bujenje. Ko se oglasim, pa cop cop cop in je že pri meni v postelji Skorajdveletnik. Čez pol ure pride še Štiriinpolletnik kot v pretirano lektorirani predstavi: "Dobro jutro, mami. Kako je bilo v službi?" Točno. Kar od doma naredim še objave na obeh socialnih omrežjih lutkovnega in na spletni strani.
Hvala bogu danes ni treba kuhati. Gremo na rojstni dan. Saj ni res, pa je, naša Neli je deset! Jemo kot kralji in se valjamo po vrtu, v senci, fino nam je. Vstanem samo, ko me pokliče Žiga Lebar, jutri prihaja s Špelo Čadež in ekipo Kinoteke, da odpeljejo razstavo iz Sodnega stolpa.
Otrokoma pa se meša od sreče, divjata in se bašeta s sladkarijami. Rojstni dan se konča z jokom, ne bi še šli. Zmatrani otroci, obožujem jih. S kurami gremo spat, najbrž zaspim pred fantoma.
/ PONEDELJEK, 13. SEPTEMBER
Krasno poznopoletno jutro, z našo kravo (dostavnim kolesom) otroka peljem v vrtec. Po dveh tednih! Ko sta zbolela, sem bila prepričana, da bosta do bienala že zdrava. Seveda ne. Najbolj je nasankal mož, otroška bolezen in bolna otroka. Jaz na bienalu, vsi plani B za varstvo pa so padli v vodo.
V službi namesto pofestivalskega počitka vsesplošna gneča. Ampak vmes prijazna sporočila. Livija, profesorica z osješke akademije: "Djevojke, vi ste zbilja jedna fajn ekipa! Sigurno i svi ostali u kazalištu, jer je sve išlo k'o po žnorici! I bilo mi je prekrasno! Hvala na svemu!" Zlata Svetlana vztraja, da bo rešila mojo obleko. Ekipa, ki pospravlja razstavo v Sodnem, sprašuje, ali je od sobote ostalo kaj torte. Malicamo odlično Ilichovo. Še enkrat adijo Špeli Čadež, ki je žirirala in se družila na bienalu. Vrhunski ustvarjalci, ki so zraven tega krasni ljudje. Kako lepo službo imam! Na hitro še evalviramo bienale s sodelavkami, izdelamo nov seznam organizacijskih zank. Pripravljati festival na dve leti je skoraj tako, kot da ga vsakič na novo izumljamo.
Popoldne me Jošt preseneti z dvema vizualizacijama za prenovo "odhodnika" (reče Tone hodniku, jaz pa nočem popravljati teh izmišljotin). Mož je zbežal iz arhitekture v programiranje, a posebne želje še rešuje in nariše. V stanovanje sva se vselila sama, zdaj pa smo štirje in nujno rabimo večje kapacitete za shranjevanje. Neverjetno, koliko stvari (beri smeti) za enega človeka. Dve toni plenic na dojenčka. Mi imamo sicer pralne. Ampak: grozni smo, ljudje. Preveč imamo vsega. In preveč nas je. Gesta prijaznosti do planeta je tudi odločitev, da gre previjalna miza za vedno od hiše. Nekaj otožnosti si vseeno privoščim. Očitno sem utrujena, grem spat s fantoma.
/ TOREK, 14. SEPTEMBER
Budilka Fran se ne zmoti, vključi se ob 6. A danes nisem prevoznik, 6.30 se že pofočkam v službi. Razveselim se sveže prebolevnice Hede. Skrbelo nas je. In bravo, mi! Brez prenosa okužbe na delovnem mestu. Nadpovprečno smo cepljeni, še kar disciplinirani, okrog bienala smo še poostrili režime. Nočemo virusa, hočemo delati! Veliko je vsega. Direktorica Katarina sestankuje cele dneve, komaj jo kaj ujamem. Objavim fotografije z razstave Barbare Stupica, osrednje likovnice na bienalu, naj jih vidi čim več ljudi. Kakšna carica! V razstavo je bilo vložene ogromno energije, tudi moje, letos sem prevzela koordiniranje obeh razstav in (so)urejanje kataloga. Malo preveč. Ampak nekdo mora. Premalo nas je v hiši, utapljamo se. V nedogled ne moremo računati na moralni pogon, čeprav ga direktorica ceni in se zanj v pismu zaposlenim ganljivo zahvali.
/ SREDA, 15. SEPTEMBER
Po Stupičini razstavi peljem dve skupini dijakov oblikovne šole v zahvalo za posojene izložbene lutke. Na vaji za novo predstavo s predstavniki koproducenta, Cankarjevega doma, uskladimo željo, da prestavimo ljubljansko premiero, da bi Uroš lahko ogromen solo nahrbtnik na vrh Parnasa prinesel uspešno.
Organizatorka Andreja pripravlja papirje, Ferdo, veliki ptič gre jutri v Bugojno. Cimra Tanja, vodja PLP, je končno na dopustu. Še dobro, da sem sama v pisarni, zgodi se namreč družinski videoklic: Luka v krasni hišici na Krasu vadi za prihajajoče koncerte, starša pomahata s septembrske Istre. Lapsus je kar smešen, končamo v nekaj sekundah s sklepom, da se v soboto vidimo v živo, prihodnji teden imava oba z bratom rojstni dan.
Doma pa urnik svete srede. Jošt gre na fuzbal, športni in družabni dogodek tedna, ki ga je prejšnji teden moral izpustiti.
/ ČETRTEK, 16. SEPTEMBER
V zgodnjih jutranjih urah se ekipa Ostržka odpravi v Charleville, na največji in najpomembnejši lutkovni festival na svetu, štiri predstave bo odigral Miha. Potuje še Katarina, ki bo v Franciji imela tudi kup obveznosti kot funkcionarka mednarodne organizacija UNIMA, pa Aleksander, ki sodeluje pri projektu partnerskega gledališča Yokai. Tokrat še Tina, prvo uho gledališča in poslovna desna roka, ki bo tudi poprijela za volan. Srečno pot, ekipa! Malo s cmokom, priznam. Tokratnemu gostovanju sem se odrekla. V gledališču je mnogo malenkosti, ki jih za ta čas prevzamem. Pa tudi topel dom imam.
