/ PETEK, 11. JUNIJ
Vstanem ob sedmih kot običajno, ko se žena odpravi v službo. Tako je že dobrih šest let, odkar sem upokojenec. Pri rosnih 57 so me obvestili, da bom dobil odpoved, ker izpolnjujem pogoje za starostno upokojitev. In nisem nič jokal. Bilo je malo nepričakovano, pa toliko bolj veselo. Življenje se ti bistveno spremeni, na bolje seveda.
Med mojo vsakodnevno rutino spadajo urejanje in zalivanje rož, vrta, rastlinjaka in vseh drugih rastlin in dreves, pregled čebelnjaka in nujna opravila glede na stanje v čebeljih družinah. Med tednom sledi še priprava kosila. Vmes pregledam elektronsko pošto in uredim nujne zadeve. Kot predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo občin Kungota, Pesnica in Šentilj imam vedno polne roke dela tudi z vodenjem te organizacije, urejanjem finančnih zadev in organiziranjem naših aktivnosti. Ob 30. obletnici osamosvajanja Slovenije pa je aktivnosti, nalog in obveznosti še veliko več.
Vodstvo Občine Pesnica se je odločilo, da bo slovesnost ob občinskem prazniku posvečena dogodkom in sodelujočim pri osamosvajanju Slovenije. Izvedena bo 23. junija. V svojem imenu in tudi v imenu vseh sodelujočih se lahko za to samo iskreno zahvalim. Upam, da bo to dober zgled drugim lokalnim skupnostim in še komu. 3. julija bo v Šentilju osrednja slovesnost ob 30. obletnici dogodkov med vojno za Slovenijo v takratni občini Pesnica. Sodelujem v organizacijskem odboru za izvedbo slovesnosti. Priprave in sestanki so stekli že v začetku letošnjega marca. Levji delež opravil so izvedli predstavniki Občine Šentilj s podžupanom na čelu.
S predstavniki Občine Pesnica usklajujem podrobnosti glede izvedbe pohoda, slovesnosti in odkritja spominske plošče v zahvalo in spomin vsem sodelujočim pri osamosvajanju Slovenije.
Dobim uradno povabilo Mariborske knjižnice za sodelovanje na okrogli mizi Vojni dogodki na območju nekdanje občine Maribor 1991, ki bo 22. junija v Mariboru. Na sestanku v začetku maja smo se dogovorili, da bo okrogla miza izvedena v dveh delih. O pekrski dogodkih je bila že 23. maja.
Že v mraku se z ženo odpraviva na sprehod. Redno, vsak dan, sva začela hoditi takoj po novem letu. Na dan običajno prehodiva od pet do sedem kilometrov. Sedaj, ko je veliko več dela, kakšen dan hojo izpustiva. Prehojena razdalja ni velika, a v vsem tem času se je nabralo veliko kilometrov. Pozna pa se v vseh pogledih, predvsem se počutiva veliko bolje.
/ SOBOTA, 12. JUNIJ
Danes imam športni dan. Vzamem opremo in štiri litre vode. Hrane ne potrebujem, lakote ne čutim. Najprej se odpravim v gozd. Takoj najdem dva jurčka. Polži in črvi so ju našli pred menoj. Vseeno me to zelo motivira. Čez nekaj časa najdem pravega lepotca, pa je tudi črviv. Po dveh kilometrih sem našel še tri v enakem stanju. Za eno juho bo že. Hladno pomladansko vreme tudi gobam ni bilo pogodu. Triurni sprehod po gozdu pa je tudi nekaj.
Potem se odpravim na Trojiško jezero in uredim čoln, kot zahtevajo na občini. Nato še do Radehove. V čolnu je zopet gož, a me ne moti. Mi bo delal družbo, sem je že navajen. Včasih si izberejo moj čoln za svoj počitek po trije naenkrat. Žena in vnukinja pa nista navdušeni nad njimi. Se bosta že navadili. V juniju se zame začne ribolovna sezona. Član Ribiške družine Pesnica – Lenart sem že od leta 1983, pravi ribiški veteran. Uporabljam tehniko vijačenja na ribe roparice. Po šestih urah odneham, prečesal sem celo jezero. Brez uspeha.
Domov pridem utrujen, lačen pa nič. Sobota je super, ker mi ni treba kuhati. Žena je pripravila ribe, čeprav mi jih ni uspelo uloviti. Orade imava tako ali tako veliko raje. Proti večeru pa zopet akcija. Do polnoči sem urejal zadeve za izvedbo zbora članov. Dopolnil sem gradivo in dokončal vabila ter jih poslal članstvu in gostom. Nato sem si pripravil opremo za naslednji dan. Vezanje trnkov pri umetni svetlobi in na smrt utrujen za mojo starost ni več mačji kašelj. Zaspim proti drugi uri.
/ NEDELJA, 13. JUNIJ
Vstanem ob 7.30, zložim vso opremo v vozilo, vzamem še prehodni pokal in se odpeljem proti Pesnici. Z dvema tričlanskima ekipama bomo sodelovali na četrtem memorialu v spomin na med vojno za Slovenijo ubitega rezervnega miličnika Roberta Hvalca. Ali bomo tudi letos zmagali, ni pomembno. Po treh letih je že čas, da nas kdo premaga.
Ob prihodu se pozdravimo, v glavnem sami znani obrazi, soborci iz 1991. Vreme je lepo, malo grozijo oblaki, ne želimo si dežja. Po pozdravnem nagovoru in predstavitvi pravil tekmovanja sledita žrebanje startnih mest in odhod na ribolovna mesta. Razmere so idealne, samo krapi ne sodelujejo. Vsaj na naši strani ne. Na drugi strani so veliko bolj uspešni, mi pa smo vsaj v senci. V prvih dveh urah ulovim štiri krape, v drugi polovici pa samo še dva. Nisem zadovoljen, ker nam slabo kaže. Pa saj ni potrebe po zmagi. Ne smemo biti tako sebični.
Pred razglasitvijo rezultatov sem bil pozvan, da spregovorim prisotnim. Poudaril sem dobro medsebojno sodelovanje veteranskih in domoljubnih organizacij na našem območju, da imamo podpisan sporazum o medsebojnem sodelovanju in skupni program desetih aktivnosti v tem letu. V nadaljevanju sem na kratko opisal dogodke med vojno za Slovenijo na našem območju, o zaustavljanju tankovske čete JLA med prodiranjem proti mejnemu prehodu Šentilj, o predaji te čete in formiranju tankovske čete TO, o zaključnem spopadu v Šentilju, o predaji vseh enot JLA 2. in 3. julija ter o pomenu teh dogodkov za samostojno Slovenijo.
Na koncu smo bili drugi, za enega majhnega krapa. Čestitamo zmagovalni ekipi. Septembra se udarimo ponovno na našem memorialu Barikada Pesnica 1991. Lani smo odnesli skoraj vse. Mogoče nam bodo letos še enkrat vzeli mero.
Na koncu se poslovimo. Z večino se bomo ta mesec videli še večkrat. Pred odhodom domov še malo nahranim krape, kruh mi jedo iz roke in me zmočijo do kolen. Če bi imeli zobe, bi mi pohrustali še prste.
/ PONEDELJEK, 14. JUNIJ
Celo dopoldne zalivam, presajam, okopavam in urejam na vrtu in v rastlinjaku. Vmes pogledam moje prijateljice čebele. Sedaj so zelo delavne, ustreza jim to toplo vreme. Očitno so le našle pašo, ki je doslej skoraj ni bilo. Upam, da bodo nabrale dovolj medičine vsaj za svoje potrebe.
Popoldne sodelujem pri scenariju za izvedbo slovesnosti. S predsedniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij se dogovorim o udeležbi praporščakov na slovesnosti. Najdem kandidata za udeležbo na glavnem zboru naše Zveze veteranov vojne za Slovenijo.
Dogovorim se o udeležbi naše delegacije in praporščaka na slovesnosti ob odkritju spominske plošče ob 30. obletnici delovanja 7. pokrajinskega štaba TO in zaledne baze med vojno za Slovenijo v Lenartu.
/ TOREK, 15. JUNIJ
Dogovoril sem se o izvedbi predstavitve dogodkov iz časa osamosvajanja Slovenije na osnovni šoli v Jakobskem Dolu za učence od šestega do osmega razreda v torek, 22. junija. Za vsak razred eno šolsko uro. Po dolgoletnih prizadevanjih bom tokrat prvič stopil pred mladi rod. Doslej sem vse predstavitve izvedel za člane raznih veteranskih in domoljubnih organizacij.
Ponovno pošljem vabilo za udeležbo na pohodu in slovesnosti ter poziv k večji udeležbi. Podaljšam rok za prijave do petka. Dogovorim se za logistično podporo izvedbe pohoda.
Sprehod sem danes preskočil. Žena je šla sama, prvič letos sem jo pustil na cedilu. Predsedstvu posredujem še dodatne predloge za načrt dela in finančni načrt. Spat grem šele ob dveh.
/ SREDA, 16. JUNIJ
Nadaljujem priprave za izvedbo spominskega pohoda in zbora članov. Ves dan prihajajo prijave. Število prijavljenih udeležencev me končno navda z optimizmom. Opravim še nekaj dogovorov, pokličem še nekaj članov in jih prepričam, da se nam pridružijo pri aktivnostih.
Ob 17. uri se z ženo v enoti Mariborske knjižnice v Šentilju udeleživa slovesne otvoritve razstave ob 30. obletnici vojne za Slovenijo.
/ ČETRTEK, 17. JUNIJ
Urejam še zadnje podrobnosti za sobotni pohod in slovesnost. Pripraviti si moram govor. Razmišljam, kaj bom povedal. Moja naloga bo, da predstavim dogodke iz časa osamosvajanja, predvsem pa med vojno za Slovenijo v takratni občini Pesnica. Uspešno zaustavljanje tankovske čete JLA z barikadami med prodiranjem proti Šentilju je bilo vsekakor odločilno, da niso zasedli mejnega prehoda. Če bi Šentilj padel, bi bilo vse drugače na naši poti v samostojnost. Novinarka Majda Struc je leta 2001 med drugim zapisala: "Beograd je kar štirikrat poročal, da je padel tudi mejni prehod Šentilj." In še: "Če bi tanki prebili barikado pri Štrihovcu in nadaljevali pot, bi bil Šentilj zagotovo najbolj krvavo bojišče vse osamosvojitvene vojne." In jaz ji lahko samo pritrdim.
Preostali del meseca bo še zelo naporen, potem bo pa bistveno lažje. Moje življenje bo zopet običajno in spet se bom lahko posvetil tudi svojim hobijem.
