/ PETEK, 23. SEPTEMBER
Še vedno se zbujam brez budilke. Dan tako kljub teži prehitre jesenske sivine ostaja lep in s kančkom notranjega miru. Nimam se časa ukvarjati z vremenom. Ob uri mojega vstajanja je doma popoln mir. Najprej tako po starem, kot je bilo v navadi pri moji mami doma, prižgem Prvi program Radia Slovenija. Čeprav sem prejšnji popoldan preverila, kako je kolega urednik pripravil tok glasbe za jutranji program, je najlepše slišati, kako teče v živi izvedbi. Zadovoljna sem, čeprav me kakšna stvar tudi zmoti. Zapišem si jo. Po telovadbi pripravim kavico, ob tem so mi na dlani vse dnevne informacije in utrip se mi že malo poveča. Pripravim si najslajši kapučino, tak z domačim medom in s čvrstim mlekom, ter se še zadnjič pred poznim večerom umirim – ob majceni sivi beležnici in z navadnim svinčnikom. Strnejo se misli k opravilom, ki v tem dnevu nikakor ne smejo izpasti. Lepo jih uredim v vrstni red po stopnji pomembnosti. Medtem srebam sladko kavo. Ko je seznam urejen, misli usmerim še v moje najdražje. Vsakemu pripravim in pošljem eno lepo, toplo SMS-sporočilo o tem, da ga imam rada. Skrbno izberem besede. Tako začnem dan. V nadaljevanju me povsem posrka v dejavnost, ki se ji reče glasbeno uredništvo Prvega programa Radia Slovenija. To zame ni služba, je delo, ki ga imam neskončno rada. Odprem računalnik, v nabiralniku je kar črno od prejete pošte. Skušam ohraniti mir. Danes je treba urediti vse za ponedeljkovo predstavitev velikega glasbenega dogodka v malem obmejnem kraju Črna na Koroškem. Ne znam zapisati vsega, kar se je v nadaljevanju bliskovito odvijalo. Med drugim so prispeli plakati, ki jih je oblikovala Špela, zelo lep, estetski izdelek je nastal. S ponosom ga posredujem v javnost. Gre za izvedbo novega glasbenega dela Črjanske pravljice za simfonični orkester in soliste, ki ga je Lojze Krajnčan napisal za praznovanje 55. obletnice oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
/ SOBOTA, 24. SEPTEMBER
Sivo, oblačno jutro. "Mama, zdaj grem v Gorico, prosim, pridi, počakam te na osrednjem trgu v kavarni, se vidiva," kratko in sladko prek telefonskega pogovora s hčerko Špelo. Sin Matevž še spi. "Prav, se vidiva, saj bo lepo," si bolj mislim, kot mi uspe povedati. Ne premišljujem kaj dosti, vzamem steklenico z vodo, avto pripeljem iz garaže, razmislim o primerni obutvi in se kar na hitro odpravim iz ljubljanske Rožne doline. Ojoj, prvi zastoj pri Logatcu, drugi zastoj pri Postojni. Skrbim, da me Špela ne bi predolgo čakala, a me v klicu pomiri, češ, da ne čaka, temveč dela, oblikuje spletne naslovnice. V miru prispem v Gorico. Dežuje. Mesto je povsem mirno. Parkiranje ne predstavlja nobenega problema. Pokličem. Špela se ne oglasi. Najdem kavarnico in zagledam Špeline svetle laske. Špela je zatopljena v svoje delo, me ne opazi, le ko se ji približam, začuti mojo bližino in se zaradi nepričakovanosti prestraši. Jo pomirim, se umaknem in potrpežljivo počakam. V zahvalo dobim svežo kavo in slasten, topel rogljiček. Nadaljujeva pot v Videm. Skupaj sva preživeli izjemno lep in koristen dan. Večerna pot iz Vidma se je odvila skozi prečudovite kraje Nadiške doline, skozi Čedad najprej do Volč, potem pa prek Idrije nazaj v Ljubljano – ves čas ob družbi Prvega programa, kakopak. Doma me je potrpežljivo čakal Matevž, poln svojih, zelo drugačnih, a tudi lepih zgodb. Utrujena padem v posteljo in do jutra nadaljujem v miži.
/ NEDELJA, 25. SEPTEMBER
"Dobro jutro, Matevž! Danes je dan zate," rečem ob vstajanju kar naglas, čeprav me je slišala le muca Uča. Dan za Matevža in za skupna hišna opravila. Uspelo nama je celo pospraviti garažo. Juhu – kakšno olajšanje! Po kosilu me že začne črvičiti, koliko je treba do jutri še postoriti. Zgodaj zjutraj nas čaka pot v Črno, kolegici Niki Rožanc moram še pripraviti scenarij in vezno besedilo, treba je opraviti še vso komunikacijo z udeleženimi, za pot, za predstavitev, kaj, kdo, kje, zakaj … Po glavi mi roji skrb, ali bo dovolj ljudi, ali bodo prišli novinarji, bom posnela tako, kot sva se dogovorili s kolegico, da bo lahko objavila, bo skladatelj Lojze Krajnčan sploh za to, da gremo v Črno? Tisoč neznank. Meni podobno, grem v nekaj, kar je negotovo, s trdnim prepričanjem, da bo na koncu zelo lepo. Verjamem, da kjer so dobre energije in prijazni ljudje, je vedno lepo. Švigajo maili, odziv je krasen, čutim, da je odlična ekipa, ki stremi k enemu cilju, to je odličen glasbeni dogodek, ki bo obeležil 55 let oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, v petek, 30. septembra v Domu kulture v Črni na Koroškem. Režiser zvoka Rudi Pančur mi sporoči, da je pripravljen tudi napovedni spot, sprožim promocijske aktivnosti. Ni več miru v glavi, zato je treba sesti za računalnik in se lotiti dela. Do pozne noči je glavnina urejena. Z Matevžem sva še skupaj pojedla večerjo. Srce grejejo lepe misli meni drage osebe. Smuk v mižo.
/ PONEDELJEK, 26. SEPTEMBER
Brez budilke sem budna skorajda sredi noči. Na Prvem programu teče še glasba nočnega sporeda. Zadovoljna sem, glasbeni tok je krasen, pomislim, da delam v čudovitem okolju s krasnimi sodelavci. Prijaznost res dela čudeže. Se uredim in pripravim. V glavi si oblikujem potek novinarske predstavitve in bistvene poudarke, še enkrat pregledam partituro skladatelja Lojzeta Krajnčana in pomislim, kako dobro je zasnoval to suito – prečudovito. 55 let je stara oddaja, tri leta več, kot jih imam sama. Torej, tako kot teče življenje človeku, teče tudi radijski oddaji, ki jo ljudje ustvarjamo. Samo medij smo, skozi katerega se pretakajo energije dalje v družbeni svet. Vse teče po planu, do službe pridem s kolesom, tu se srečamo, diši kava, vzdušje je zelo prijetno. Smuk v avto, spotoma poberemo še glavne akterje, skladatelja Lojzeta Krajnčana ter pobudnika in avtorja idejne zasnove Črjanskih pravljic, Tomaža Simetingerja. Pot je dolga in vijugasta, peljemo se čez Bele Vode. Krasna energija je v avtu, spremljata nas humor in smeh. Prispemo v Črno in doživimo nepozaben sprejem. Vse je tako lepo pripravljeno, estetsko in promocijsko zanimivo, gostoljubje je popolno. Vse teče mirno, po dogovoru, sproščeno in spoštljivo. Teh vrednot mi v ljubljanskem okolju včasih malce zmanjka. Tu so samoumevne. Kolegica Nika Rožanc je krasno izvedla vodenje predstavitve, bil je lep dogodek, doživel je želeni javni odmev. Vsi upamo, da bo Dom kulture v Črni na Koroškem v petek čisto poln. Po predstavitvi nas Tomaž odpelje k svojim staršem na kosilo. Ob prečudovitem vzdušju in dobri, z ljubeznijo pripravljeni hrani me spomin odnese v topel dom mojega otroštva, k moji pokojni mami. S hvaležnostjo za ta nepozabni dan pritisnem piko.
Največji smisel življenja zame je sposobnost razumeti in začutiti drugega.
/ TOREK, 27. SEPTEMBER
Najprej je na vrsti uredniški sestanek, pa ne vem, če mi uspe vsem kolegom povedati, da so čudoviti in da njihovo delo spremljajo poslušalke in poslušalci vsepovsod, na delovnih mestih, v avtomobilih, doma … Prvi program je za mnoge še vedno prvi. Želim povedati, da je to velika odgovornost za nas vse sooblikovalce tega programa. Želja je veliko, težko je vse zadovoljiti, lahko pa poskusimo ustvariti za vsakega nekaj. Sledi uredniški kolegij, tu se mi zdi vedno toliko besed, kar preveč, težko jih uredim v glavi, sploh zdaj, ko je odločeno, da Prvi program oddaja ves dan iz Črne na Koroškem. Stečejo številne, preštevilne aktivnosti. Misli se spet prerivajo med seboj, ena gre čez drugo. Umirit se grem v studio 13, kjer teče tonska vaja za kratek koncert v živo, to je redna torkova oddaja Prva vrsta. Danes je v studiu izjemen pianist Jan Sever. Vzdušje v studiu je mirno, vsa pozornost je usmerjena v glasbeno izvedbo, v dobro vzdušje in v odlično izvedbo zvoka in slike na spletni strani. Ekipa je čudovita. Vodja glasbenega snemanja Tone Jurca se ob zvoku ukvarja še s fotografijo. Vem, da bo spet dogodek, ki bo hodil za menoj. In to se zgodi. Čudovito.Preden zaprem oči, se zavem, da je veliko vsega, ampak da sem srečna, ker so tako lepe reči. Obdaja me umetnost in ljudje, ki jo ustvarjajo.
/ SREDA, 28. SEPTEMBER
Seveda v torek nisem opravila vsega, kar je bilo v moji beležnici, zato se je v sredo podvojilo. V službi mi pušča klima, zid je moker, parket nagnit, zaudarja, radiator pa je poln zraka in ostaja mrzel. Zvečer moram na vajo za petkov koncert, moram slišati, potrebno je še veliko uskladitev z izvajalci, s kolegi, ki sodelujejo, treba je napisati scenarij, promocijske aktivnosti dopolniti … Spet se misli prerivajo. Ostanem doma, si naredim prioritetno listo in začnem lepo po vrsti. Prikovana sem za ekranom od 7.00 do 16.30. Komaj sem opazila, da je Matevž doma. Opozoril me je, da je dobro piti vodo in pojesti kosilo. Hvala, Matevž! Vse to v pol ure skupaj izvedeva in se odpravim na vajo. Vmes se spomnim, da moram zvečer na srečanje ljudskih pevcev v Tržič, ker jih moram oceniti v sklopu prireditev Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Vse bo. Pravočasno sem na vaji. Orkestrski zvok me prevzame, navdušena sem nad partituro in komaj čakam petkove krstne izvedbe. Ko Maroltovke zapojejo napev pesmi Swariwa sem te, pobič moj, mi oči napolnijo solze, odnese me v čas, ko je to pesem moja mama pela očetu. V trenutku izvajanja partiture, ki je ob starem napevu zelo sodobno in večplastno pisana, se mi zazdi, da čas teče v obe smeri in v globino. Glasbeniki so intenzivni. Prevzame me nepozabno občutenje glasbene lepote. Na balkonu stojiva skupaj z glasbenim producentom, misli se srečajo in ujamejo. Lepo bo, to vem. Obisk v Tržiču me je naravnost spočil, tu so zelo lepo peli in vižali poustvarjalci ljudskega izročila vseh generacij. Preprosta lepota s toplim, prijaznim sprejemom.
/ ČETRTEK, 29. SEPTEMBER
Nisem več prepričana, ali sem uredila vse ali ne. Čaka me še pregled glasbe za petkovo dnevno terensko oddajanje, dodatek koroških ljudskih k celodnevnemu glasbenemu izboru, ki ga je oblikovala kolegica Aida. Vsi sodelavci v uredništvu razumejo količino skrbi in vsak poprime tam, kjer lahko, še posebej kolegica Alja, ki skupaj z Niko pripravi novico za informativno oddajo, novico za MMC portal in še kaj. Špela pripravlja projekcijo fotografij, ki bo vizualno pospremila glasbeno izvedbo v Domu kulture v Črni. Delam vsa mokra, ker sem v službo prišla ob hudem nalivu. Hitim, hitim.Skušam biti res zbrana in mi kar lepo uspeva. Ob 17.00 je odhod v Črno na Koroškem za zadnje priprave. Ekipe so v celoti povezane, odziv medijev je zelo lep. Intenzivno se pripravljam na vsebino jutrišnjega dne – na program, na oglašanja v etru, na tonsko vajo … V moji glavi vre in prečudovito, hkrati pa zelo odgovorno je zavedanje, koliko ljudi je miselno povezanih v en tak lep glasbeni dogodek, ki se bo jutri zvečer odvil v Domu kulture v Črni na Koroškem in ga bodo oblikovali članice in člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s solistkami Zvezdano Novaković, Maroltovkami z Jasno Žitnik Remic in pripovedovalcem Tomažem Simetingerjem pod taktirko in s partituro Črjanskih pravljic Lojzeta Krajnčana. Verjamem, da bo z nami povezal tudi vse, ki boste prebrali moj dnevnik tega tedna.
