(DNEVNIK) Manuela Korečič: Staro Anhovo. Slovenska rana

/ PETEK, 30. SEPTEMBRA

Ne morem spati. Ne morem jesti. Sam cirkus, že par dni. Danes je pa dobil še mlade! Kaj sem danes sploh jedla? Aja. Brijoš. Zjutraj. Sveže pečen v trgovini. Z marmelado. Pojedla sem ga kar med sestankom društva. Komaj sem ga pojedla, sem že tekla domov, na kmetijo, iz Kanala v Gorenjo vas, ker je soseda prišla po deset jajc. Kokoš pa še na jajcih! Sem morala zbezati jajca izpod nje. Zdaj me bo še par dni grdo gledala, vem. Ufff!

Vmes so klicarili mediji. Vsake toliko nov klic, nekdo, ki se zanima za jutrišnji dogodek, za intervju ipd. Pomembni mediji. Tudi nacionalni. Dokončno se mi je zamotal želodec, ko sem dojela, kako velika reč je zares ta jutrišnji dogodek. Od takrat ne morem več jesti. Res sem nervozna. Ta obisk poročevalca Združenih narodov moramo dobro speljati.

Razporejeni smo za pričevanja. Natisniti je treba še grafe in statistike. Nekaj dokumentov in raziskav smo jim že poslali vnaprej. Slavka priskrbi stare fotografije s kupi azbesta. Naj vidijo Združeni narodi, kako je bilo pri nas. V najhujših časih ga je šlo v zrak po 350 kilogramov na dan. Še zdaj je v zraku, tudi 25 let po prenehanju njegove uporabe v fabriki. Domačinka Anja Mavrič je pred dvema letoma dokazala prisotnost vlaken v zraku na vzorcih maha … Naj vedo!

Anastazija prinese projektor, Mirče bo naštimal klopi v nekdanji trgovini, članice društva EKO Anhovo in Civilne iniciative DANES! bodo spekle pecivo, Daniela pride fotografirat … Še kaj? Aja, vezen prtiček in šopek za na mizo. Naj bo lepo. Domačno. Prijetno. Naj vidi poročevalec, da smo dobri ljudje. Pridni. Delavni. Vztrajni. In resnični.

Kakšna ironija. Domačnost in toplina … Prtiček in šopek na mizi v zapuščenem, razpadajočem starem Anhovem.

Koliko šopkov in koliko peciva lahko mi, ta živi, še postavimo na mizo sredi pokopališča slovenskega humanizma? Nas bo David R. Boyd, posebni poročevalec Združenih narodov za človekove pravice in okolje, jutri končno videl? Bo slišal naše zgodbe? Tak mednarodni kaliber pride v našo kalvarijo. Bo on zmogel ločiti zrno od plev? Ali bo vendarle spet zmagala fabrika s svojimi prestižnimi darili, vrhunskim kateringom in drago PR-pisarno?

Strah me je. Prav res strah.

Potem imamo še tiskovko. Tudi tam moram govoriti. In vsi ti mediji. Kak težek dan. Še krave so bile danes čudne. Bela, ki je sicer požrešna ko hudič, sploh ni hotela jesti. Verjetno imajo tudi one tremo … Se tudi one nadejajo prihodnosti brez živega srebra, dušikovih oksidov, azbesta, težkih kovin …

/ SOBOTA, 1. OKTOBRA

Kot zakleto! Ravno danes, na ta veliki dan, ko se je zjutraj najbolj mudilo, pokličejo iz kmetijske trgovine, da so v Kanal pripeljali petnajst novih nesnic. Nisem mogla verjeti!!! Rekli so, da bodo šele sredi meseca. Ne pa danes! Ravno danes!

Sva jih šla s stricem iskat, in ker se je mudilo, pozabila doma pokrov za eno od škatel in sva kokoši pokrila kar z bundo. Hah. Življenje na kmetih. "Znajdi se." Ko pa sva prišla domov, sva ugotovila, da so vse stare kokoši v kurniku! Niso hotele ven! Ker je bil tak temen, mrzel in deževen dan, je po njihovi logiki to pomenilo, da dneva sploh ni! Pri vsej gužvi sem morala vsako posebej nesti ven, sicer bi ta stare skljuvale ta nove do smrti, vmes pa so mi one od zunaj že letale nazaj v kurnik. Ta nove pa so od šoka po celem kurniku jajca nesle! Nisem vedela, ali naj se jočem ali smejem. Sem se tolažila, da če gre zdaj vse narobe, bo potem glavni dogodek perfekten.

Hitela sem kot nora. In sem ravno ujela začetek dogodka, srečanja s poročevalcem, ki je bil v Sloveniji na enotedenskem uradnem obisku in je, na priporočilo slovenskih nevladnikov, prišel prav posebej tudi k nam, v srednjo Soško dolino. Najprej smo ga peljali zadaj, za fabriko, mimo Anhovega do Gorenjega polja proti Krstenicam. Da je videl, kako se razteza tovarna na 3,5 kilometra dolžine skozi občino Kanal, tik ob Soči.

Pokazali smo mu zapuščene, mrtve vasi. Peljali smo ga tudi do smradu. Čeprav, hah, kurjenje smeti je danes smrdelo veliko manj kot običajno. Se je tudi fabrika pripravljala na obisk? Anhovci so se že nekaj dni hahljali, ko so opazovali, kako vestno so delavci pospravljali okolico. Še danes zjutraj so na roke kosili travo. Po dežju! V vsej tragiki se imajo prebivalci okrog cementarne pogosto čemu nasmejati. Tako lažje vzdržijo.

Naše interne šale smo delili tudi s poročevalcem. Tisto resnično, na primer, kako skupine Italijanov na kolesih, ko se rekreativno peljejo po Soški dolini, utihnejo, ko gredo mimo fabrike. Ker tako smrdi. Primejo se za nos in so tiho kot miške. To bi moral uporabiti tisti "pronicljivi" in "inteligentni" cementarnin PR za reklamo. In bi zagotovo užgala, kot njihovih 108 tisoč ton smeti letno, ki jih želijo povečati na 220 tisoč. Oglas, ki mi nu para: "Ko celo Italijani utihnejo."

Po ogledu smo se s poročevalcem usedli za nekaj ur. Predstavili smo svoja življenja in vpliv cementarne na okolje v njenih sto letih obstoja. Povedali smo svoje zgodbe. O vseh naših umrlih. In vseh naših bolnih. Koliko bolečine lahko prenese ena soba? Koliko travme pokažejo vsak zid, vsako razbito okno, vse razparane zavese, ki so ostale v zapuščenih hišah ravno tako, kot so visele na karnisah pred desetletji? Staro Anhovo. Slovenska rana.

Peljali smo ga tudi do vodarne in do objekta z bazeni z industrijsko vodo, od koder smo pred dvema letoma v pitno vodo dobili šestvalentni krom. Isti krom kot v filmu o Erin Brockovich. Kdo bo slišal in videl nas? Kje je naš Hollywood? Onesnaženja vode se kar ponavljajo.

Ko je Boyd, ki nas je res poslušal in se z nami pogovarjal, odšel, smo imeli še tiskovko. Zbrali smo se aktivisti iz društva EKO Anhovo in dolina Soče ter iz Civilne iniciative DANES! ter mnogi domačini, podporniki. Podprli so nas tudi iz PIC-a, Eko kroga in Amnesty Slovenija. Slednji so potem fotografirali EKO Anhovo za nastajajočo brošuro.

Veliko nevladnih organizacij nas vidi, sliši, slišijo nas mediji. Hvala nevladnikom! Hvala sedmi sili! Nas bodo končno zdaj slišali tudi odločevalci?

/ NEDELJA, 2. OKTOBRA

Kakšen dan je bil včeraj! Še kar sem pod vtisom. Vsi smo. In polni upanja tudi. Poročevalec nam je sicer povedal, da nima pristojnosti odločati, lahko pa poda smernice naši vladi. Ga bo poslušala? Koliko mrtvih in bolnih zaradi fabrike pozna predsednik vlade, ki živi le dvajset kilometrov stran? In koliko minister za okolje, nekdanji tolminski župan? Naši bolni niso samo v občini Kanal. Naši bolni so tudi v Goriških brdih, Tolminu, Novi Gorici. In naših bolezni in smrti še ni konec. Še vsaj dvajset let jih bomo imeli, napovedujejo strokovnjaki. In kdove, kaj vse nas še čaka zaradi sosežiga in zaradi onesnaženj pitne vode. Vse jutro sem bila žalostna. Je še kaj empatije? Je še kaj solidarnosti? Ko zvoni v Anhovem, vendar zvoni tudi vam!

Potem sem se šla sprostit na chili fest v Kanalu. Kot da ne bi življenje že samo dovolj peklo, heh, še malce čilija "za povrh, taku počrez". Vmes so klicarili mediji. Ves dan smo se člani društva obveščali o objavah. O odzivu slovenskih ljudi v komentarjih. Z nami so. Hvala, Slovenija, da nas vidite. Kar deževala so sporočila. Ko bi le res bilo kaj dobrega iz tega.

/ PONEDELJEK, 3. OKTOBRA

Danes sem nabirala prvi kostanj v gozdu nad fabriko. Te dni se lepo vidi, koliko je v resnici dima. Poleti se skrije. Zdaj, zaradi temperaturnih razlik, ko se shladi, pa se vije topel dim iz sosežigalnice. Nad Soško dolino. Skorajda romantično. Tragično romantično.

/ TOREK, 4. OKTOBRA

Pripravljam se za jutrišnji telefonski intervju. Tremo imam. Ma potem si mislim, če sem zmogla pred kratkim napraskati dovolj denarja za odstranitev stare azbestne strehe z naše hiše, ki jo bom v prihodnosti opremila s sončnimi paneli, da bi tako naredila nekaj lepega za prihodnost moje družine … če sem zlepila skupaj vsaj neki kos upanja, da lahko ostanem v tej svoji vasi, ki jo imam tako rada, in ne zbežim kot mnogo mladih … in da lahko ostanem v tej Soški dolini, pri kateri se ne morem načuditi lepoti … Potem bom zmogla tudi intervju v živo.

/ SREDA, 5. OKTOBRA

Intervju sem preživela. Ufff. Vmes že delamo s polno paro naprej. In zbiramo še več dokumentov za OZN, ki bo poslušala predstavitev razširjenega in poglobljenega poročila v marcu 2023.

/ ČETRTEK, 6. OKTOBRA

Danes ima poročevalec predstavitev svojega delnega poročila na tiskovki v Ljubljani. Spet ne morem jesti. Krave tudi ne. Kure pa imajo itak čisto svoj film … spet. Pri nas je težko. Ampak ni nam pa dolgčas … to pa res ne.

In prenehali ne bomo. Ker Anhovo ne pozablja!