/ PETEK, 25. DECEMBER
Pravzaprav bi vam moral pisati o veselju decembrskih dni, obdarovanju, druženju z meni dragimi otroki, ki me že desetletja nagrajujejo z iskrico v očeh, z veliko znanja in vloženega truda, nenavadnimi vprašanji in obljubami, da se ob letu ponovno srečamo. Pa ne morem izpolniti obljube, ne pustijo mi, ne pustijo nam, preprosto so nas zaprli, prepovedali. V hiši Zveze prijateljev mladine Maribor (ZPM) bi znali in zmogli, ob vsem spoštovanju predpisanega, varno izvajati vse programe, seveda z omejitvami in odgovornim pristopom.
Kdo nam ne pusti? Politika, vlada, strankarski veljaki s svojimi interesi ali kdo tam odzgoraj? Sedem k računalniku in pravim: dedek Mraz, ti si vendar dobrovolj'c in te dneve si vseeno storil nekaj zelo koristnih aktivnosti. Pod nogami se mi mota osem let star muc Dexter in moja še vedno prva žena me pošlje z njim na dvorišče. A ta osemkilogramska zverinica nas medsebojno navdihuje in ni zastonj nekdo rekel: kdor miluje žival, miluje svojo dušo.
V preteklem tednu sem opravil krasen in doživet obisk otrok v dežurnih vrtcih na Pobrežju. Tri jaslične oddelke sem obiskal pri oknih igralnic, jim zapel in jih preko vzgojiteljic obdaril. Starejše skupine pa so prišle posamično na dvorišče, dedek Mraz jih je čakal za ograjo, odlično smo nastopali, zapeli in poklepetali, v igralnicah so jih v mojem imenu obdarile vzgojiteljice. V Najdihojci smo na dvorišču posedli za veliko mizo in včasih mislim, da me ob nastopih nič več ne more presenetiti, pa seveda pri malčkih ne gre, petletni modrijan me je z zvedavimi očmi vprašal: "Dedek Mraz, kaj ti imaš kri?" Seveda smo se spogledali z vzgojiteljicami, pa sem mu odgovoril, da se tudi jaz kdaj opraskam ali ranim in mi teče kri, pa ne upam jokati, ker me je sram pred mojimi škrati in spremstvom. In letos smo oropani te pristnosti!
Ob dvanajstih pa novo prijetno dogajanje, družina se je zbrala v maskah na dvorišču in smo se na razdalji obdarili, notranjemu ministru navkljub pa spili kupico rujnega. Samo medsebojno razumevanje, pomoč in sodelovanje nas bodo Slovence spet dvignili in obdržali. Tatjana nama postreže krasno kosilo z meni drago solato iz rdečega radiča in obilo krompirja, povrh še skuha kavo in se razdruživa vsak pred svoj televizor. Pravzaprav sva odlična v tem hišnem zaporu, saj, kot berem, se v nekaterih družinah kar kregajo in imajo velike težave v medsebojnih odnosih.
/ SOBOTA, 26. DECEMBER
Ob šestih z Dexterjem na dvorišče, maček gre na svoje obhode, jaz pa na hiši namestim slovensko zastavo, danes je državni praznik. Samostojnosti da, enotnosti pa nikakor ne, kar potrjuje pogled po stari Vrazovi ulici, razen na blokih skoraj nobene izobešene zastave. Kje je domovinska vzgoja? Ob standardnem zajtrku - kajzer'ca, maslo, med in neskafe - odženem slabe misli in se posvetim pozornemu prebiranju Večerove priloge V soboto. Večer je zame posebna zgodba. Mama je bila naročnik od leta 1945, in ko je raznašalec prinesel časopis v večernih urah, se ga nihče pred mamo ni smel dotakniti in brala nam je iz njega! Vsak dan! Tako sem z njenim branjem vstopal v svet, prihajal do spoznanj in se učil. Leta 1967 sem si ga naročil zase in svojo družino.
Prejšnji teden smo v ZPM za najmlajše in malo starejše prijatelje posneli prisrčno video z novoletno voščilnico, da se jih vsaj preko ekranov dotaknem s spodbudo in dobrimi željami. Isti dan nas je obiskal tudi župan Arsenovič in ZPM predal donacijski ček. Župana sem spomnil, da smo čakali na obnovo strehe 50 let, za obnovo fasade pa moramo najti krajši čas. Obljuba je dana! Po sončnem dnevu se sprehodim po okoliških ulicah in spotoma seštevam število izobešenih zastav. V devetih ulicah, ob katerih stoji več kot 200 hiš, je viselo 14 (z besedo: štirinajst) slovenskih zastav! Zakaj visijo na blokih, vemo.
Žena me pričaka s kosilom, spijem deciliter brajde, ki jo pridelava z zetom Markom na njegovi domačiji na Hajdini, pomijem posodo, ob kavici na kavču dokončujem branje sobotne priloge Večera, pa me odnese v spanec. Popoldan opravim nekaj sorodstvenih telefonskih pogovorov in v kleti popravim kopalniški obešalnik. Zvečer pa športni prenosi dobijo prednost pred duhamornimi poročili.
/ NEDELJA, 27. DECEMBER
Za nedeljo se spodobi kaj posebnega. Dedka Mraza je na pobudo ZPM ministrstvo za kulturo vpisalo v register nesnovne dediščine. Sem kar ponosen. Manjka mi Večer. Zunaj je mraz, še mačku se ne ljubi ven. Obiskali so naju pobreški gasilci s koledarjem 2021, nismo smeli nič spiti, se ne rokovati, donacija bo prišla prav, pa drugo leto nadoknadimo. Ko pogledam v statistiko zapisanih dnevnikov, vidim, da sem natreskal krepko preveč znakov, ne vem, kaj bom črtal ... Če pa se mojih 43 let z dedkom Mrazom kar vrti pred mano. Vmes me Tatjana pokliče na kavo. In sva pisala čestitke prijateljem in sorodstvu, po kosilu odnesem kuverte v nabiralnik in se spravim, malo prehlajen, počivat.
Nisem vam še povedal, da imam čisto pravo, svojo, belo brado. Za njo pa je dolga zgodba. V mlajših letih so bili moji brki in brada posebne barve, po pobreško se reče "kot kurji drek". Ves barvni spekter se je znašel v tem mojem obraznem kosmatinju. V sebi sem nosil željo, da dobim tako krasno belo srebrno barvo las, brade in brk kot Milan Kučan! In zgodilo se je, da je dedek Mraz postal srebrno bel. Ne morete vedeti, kako zadovoljstvo je, ko te otrok pocuka za brado in verjame, da je prava. Zvečer preživiva ob knjigah in televiziji.
/ PONEDELJEK, 28. DECEMBER
Štiri dni brez Večera? Ob zajtrku in na WC-ju ga z užitkom obdelam. Soseda Nada in Naci hranita ribe v lepo urejenem ribniku in vsak dan mnogi mimoidoči postojijo ob njem, veliko je otrok, ki ob klepetanju, vprašanjih in živahnem komentiranju doživljajo veselje. V imenu vseh vama hvala, draga soseda, velika ljubitelja živali in urejenega okolja. Prejšnja leta je v tem času na ZPM žuborelo od dogajanj, aktivnosti in dedek Mraz sem povabil četo svojih zvestih spremljevalcev, ki so bogatili in vedrili moje nastope. Učence nižjih razredov osnovnih šol vsako leto nagovorimo k sodelovanju, se dobimo na edukacijskem sestanku skupaj z njihovimi starši in naredijo se številne zgodbe in spomini. V veliko zadovoljstvo mi je vedno, ko pristopi k meni mama in pove, da je tudi ona sestavljala spremstvo dedka Mraza pred 25 leti. Otroke smo nagradili s filmsko predstavo, druženjem in obdaritvijo na ZPM. Letos pač ni smelo biti, bo pa drugo leto dvojno! Malo me daje vročina in moja "doktorca" me nabaše z lekadolom in dobro obogatenim čajem.
/ TOREK, 29. DECEMBER
Zadnjega dnevniškega zapisa vam nočem zamoriti z duhamorno zgodbo, ki pa se še kako da preslikati v današnji čas, njeno sporočilo pa mora skrbeti celotno družbo. Vrsto let na Pohorju, v koči Miloša Zidanška, ZPM organizira zimovanja za otroke iz socialno šibkih družin. Tisto leto so otroci pred obiskom dedka Mraza dobili nalogo, da napišejo svoje želje po obdaritvi. Robi, takratni pedagoški vodja zimovanja, me je posebej opozoril na zapisano deset let stare deklice: Dedek Mraz, prinesi mi dva sendviča s salamo Poli in sirom Jošt. Onemel sem! In potreboval sem kar nekaj časa, da sem se vprašal, ali je to napisano v Sloveniji, pri nas. In kakšna stiska in pomanjkanje pripeljeta mladega, poštenega otroka k tako preprosti in skromni želji! Saj smo poskrbeli, da je dekle dobivalo ptujsko salamo Poli in sir Jošt donacijsko dlje časa. Samo rešili pa nismo ničesar.
Neodnos države povzroča nove razlike in prepade najbolj boleče ravno pri najmlajših, otrocih ki ne bi smeli imeti razloga napisati dedku Mrazu tako pismo. Vprašajte aktivistke Društva prijateljev mladine in drugih dobrodelnih organizacij, s kakšnimi stiskami se srečujejo in kako jih rešujejo, pa spotoma pozabijo, da to delajo namesto države!
Tatjana me tako malo bolnega razveseli z meni ljubim kosilom in prav krasno je, ko, sedeč ob kavi, analizirava in ocenjujeva preštevilne neumne, nelogične in z zdravo pametjo skregane ukrepe naše vlade. Grem raje gledat kvalifikacijske skoke štirih skakalnic.
Vam, spoštovani bralci Večera in njegove priloge V soboto, pa želim vse dobro v letu 2021.
