/ PETEK, 24. JULIJ
Dan se prične hladno in sveže in moram se opomniti, da smo pravzaprav sredi poletja. Znova iščem dolge hlače in jopico za Zojo, ki mora v vrtec, medtem pa Sara zvedavo opazuje, kaj se dogaja v kopalnici, in pridrsa na hodnik. Prav takrat sem nazaj, ko ima že moje čevlje v rokah, ki gredo proti ustom – včasih se čudim, da smo tako malo bolni. Takoj, ko se vhodna vrata zaloputnejo in se žvrgoleči smeh oddaljuje, najmlajša že potrebuje mojo polno pozornost. Komaj se oblečem in za silo uredim in začne se dnevna rutina. Ob nemškem Morgenmagazinu (ker pač slovenskega jutranjega tv-programa ne prenesem več) spijem kavo in razmišljam, kaj vse je treba postoriti danes. Čaka me velika skladovnica suhega perila, Matej pravi, da bom potrebovala štirinajst dni, da jo spravim v red.
Tako pač je, ko mama dela, sploh ko gre za delo pri festivalu, kjer se dogodki zvrstijo vsakodnevno. Festival sodobne vizualne umetnosti Art Stays se zaključi, račun pa seveda pride kasneje – zapoznela utrujenost, polna glava, kupi perila, v stanovanju vse počaka, noben prahec se ne odloči, da bi mi vsaj tisti teden prizanesel. Pa vendar vsako leto uživam ob srečanjih z umetniki s celega sveta, ob njihovih intervjujih, razstavah, ob pogovorih z ljudmi, ki so vsakoletni obiskovalci. Smo kot velika umetniška družina, sestavljena iz umetnikov in umetniških navdušencev, ki uživa ob avtentičnih, unikatnih stvaritvah sodobne umetnosti. Nekatera dela popolnoma navdušijo, druga poskusiš razumeti, tretja so taka, ko pač rečeš … kaj pa vem, ne razumem, mogoče ni zame (če povem olepševalno).
Vedno me je zanimal simbolni pomen umetnosti, sploh sodobna umetnost pa je tista, ki nastavlja ogledalo družbi. V njej se zrcalijo aktualne teme, v zadnjih letih je festival prinesel razmišljanja o človekovem vplivu na naravo, o beguncih, o migracijah, kakšna bo prihodnost, letošnji festival se je osredotočil na zvok. S pomenljivim naslovom Brez tišine/No More Silence me je potegnil v razmišljanje o aktualnih protestih, izražanju mnenja, ki je oteženo, prikrivanju informacij oziroma zmedi glede verodostojnosti informacij. Človek več ne ve komu in kaj naj verjame in res upam, da ne bomo/ne bodo tiho tisti, ki opozarjajo na resnico. Upam, da dimna zavesa pade, ne samo pri nas, povsod po svetu.
Iz razmišljanja me potegne rumen list orhideje, ki je več kot očitno tudi deležna davka festivala. Hitro jo namočim v vodo. "Tamala" še vedno spi in izkoristiti moram blagoslov miru, da še kaj postorim pri računalniku.
/ SOBOTA, 25. JULIJ
Sobotno jutro se je začelo s pričakovanji, obrnjenimi na glavo – no, izkazalo se je, da bo tak celoten dan. V mestu se je začel glasbeni festival Arsana, ki po koncu festivala Art Stays nadaljuje ptujsko poletno festivalsko dogajanje. Punce smo imele vstopnice za Mačka Murija in Neco Falk, zato je bilo treba zjutraj pohiteti. Glede na to, da smo ob jutrih bolj ležerni, sploh ob vikendih, smo le prišli do prizorišča. Ker dan ni bil nič kaj poleten, je bilo treba poiskati spodnjo majico, dolge hlače in dežno jakno. Ni bilo niti časa za negodovanje o deževnem in hladnem vremenu, niti takrat, ko je mama morala brez dežnika na pot (ker smo seveda zopet vse izgubili). Zoji je vreme seveda nadvse ustrezalo, gumi škornji, dežnik in dežna jakna vedno narekujejo obilo zabave, ob tem pa ni razočaralo niti število luž od kina do Minoritskega samostana. Sara je bila varno v vozičku pod dežno ponjavo, le mati so prišli do prizorišča kot polita kura ali politi cucek – oboje je bilo pač enako neugledno. Ampak nič hudega, koncert se je začel, užitka ob dobri glasbi ni manjkalo, in ne vem, kdo je bolj užival, majhni ali mi, veliki otroci.
Po obisku babice še nismo prišle prav domov, že se oglasi mamica Lare, Zojine prijateljice iz vrtca, s katero sta se srečali na koncertu. Punci sta se očitno dogovorili, da pridemo na obisk, in kaj je preostalo drugega, kot da se pozno popoldan odpravimo na "igralne urice". Dan se je obrnil tako, da smo se na koncu znašli še v mestu na še enem koncertu. Larin brat je igral na odru mladih na festivalu Arsana in mali frajli sta sedeli v prvi vrsti in migali ter plesali. Izkazalo se je, da je ta koncert, ki se ga niti nisem nadejala, kot čokoladni bonbon, ki ga odkriješ v bonbonieri, za katero že misliš, da jo je nekdo izpraznil. Jure Pišek in Katarina Samobor sta bila naravnost odlična, presenetila sta z izdelanimi pesmimi, jazzovski repertoar je ravno pasal v čas sončnega zahoda "poletnega" večera (ja, popoldan je celo posijalo sonce), glas Katarine pa je preprosto magičen – pa smo znova odkrili še en kulturni dragulj Ptuja.
Zvečer sva z Zojo na smrt utrujeni padli v posteljo. Matej, ki je pred tem poskrbel za dojenčico in je že počival, je samo smeje komentiral: "Kaj ni ničesar več v mestu, kamor bi Selinškove še lahko šle?" Rekla sem samo: "Kaj češ, smo pač kulturni vagabundi."
/ NEDELJA, 26. JULIJ
Nedeljo smo si namenoma zastavili mirno (predvsem zato, ker ata več ne bi prenesli kulturnega udejstvovanja). Po dopoldanskih risankah nas je rešila avstrijska tv in njihovi "kultur-dokus" oziroma kulturni dokumentarni filmi. Ker je letos 100. obletnica festivala Salzburger Festspiele, so predvajali odličen dokumentarec o tem s prečudovitimi posnetki. Avstrijci me vedno presenetijo, kako so njihovi dokumentarci na neki način preprosti po konceptu, vendar izredno kvalitetno posneti in z dobrim tekstom. To pri naši tv pogosto pogrešam.
Po kosilu se odpravimo do reke Drave, kjer je prav pomirjujoče v senčici gledati vodo, piti radler in uživati v vetriču. Domov nas prežene vreme in odločimo se, da končno namontiramo držalo za kitaro na zid. Puncam nekako uspe razjeziti "starega" (kar pravzaprav sploh ni nobena umetnost, če imaš vsaj en kriv prst, da mu ga lahko pokažeš) in ob godrnjanju in bentanju se iz sobe že zasliši Zojin glas: "Kaj ste sitni očka vi, prav nič vam po godu ni …" Sara jo malo posluša, nato pa začne migati in ploskati. Zafrkancija tukaj je pravzaprav dvojna, prvič seveda besedilo, drugič pa, ker ati sovraži tovrstno glasbeno zvrst.
/ PONEDELJEK, 27. JULIJ
V ponedeljek se popoldan odpravimo v knjižnico. Res je impozantna knjižnica v srednjeveški stavbi in nič čudnega ni, da je bila izglasovana za eno najlepših knjižnic v tem delu Evrope. Vedno rada grem v knjižnico, knjige same po sebi me nekako pomirjajo in biti obkrožen s knjigami je nekaj najlepšega. Izberemo knjige za Zojo, vzamemo še moje knjige in se na hitro ustavimo še v razstavišču festivala Art Stays. Hvala bogu so razstave odprte še do 19. septembra, saj so ukrepi korone seveda omejevali število ljudi v razstavnem prostoru, zato mi vseh razstav ni uspelo videti, morala sem že na moderatorsko mesto na naslednjem dogodku. Ampak dovolj časa je še, da si vse razstave v miru ogledam, in to me neskončno veseli. Imeti mir in čas ob obisku razstave je odlično, saj se lahko potopiš v kako umetniško delo in si vzameš čas, da se razvije občutek ob njem. Kot svojevrstna umetniška meditacija.
/ TOREK, 28. JULIJ
Po kavici v mestu si na hitro še ogledam razstavo Art Staysa v Salonu umetnosti in ob festivalskem plakatu upam, da mi uspe videti še kak koncert Arsane. Pravzaprav sem ponosna na svoje mesto, ki premore toliko kvalitetne kulture in ustvarjalcev. Nisem ponosna samo kot del ekipe dveh festivalov in trenutno še predsednica ljubiteljskega kulturnega društva DPD Svoboda Ptuj, ampak tudi kot uživač kulture, ki je pestra, raznolika in obilna. Vesela sem, da so ustvarjalci festivalov zbrali dodatne moči, ki so bile v teh časih korone potrebne za izvedbo festivalov. Ti časi so obrnjeni na glavo, ob ukrepih pa je seveda treba pripraviti tudi dogodke na način, da bo za publiko čim bolj naravno in "udobno". Kulturniki na splošno so dobili v teh časih najmanj podpore in mislim, da se vladni snovalci niti ne zavedajo, kdo vse je odvisen od kulturnih dogodkov. Tu niso samo umetniki in kulturniki (v najširšem možnem smislu) – kaj pa prevajalci, ki delamo na dogodkih kot tolmači, novinarji, ki pripravljamo okrogle mize in pogovore, tiskarji, tonski tehniki, fotografi, organizatorji, ne nazadnje vinarji in catering delavci. Kultura je pač tista, ki mora vedno največ potrpeti, najprej ji vzamejo, nazadnje ji dajo to, kar pač ostane. Ob tem se vedno spomnim na domnevni citat Winstona Churchilla, ki naj bi ob zahtevah, da ukinejo sredstva kulturi med drugo svetovno vojno in jih namenijo oboroževanju, rekel: "No, zakaj se potem sploh borimo?"
/SREDA, 29. JULIJ
Dojenčica spi, jaz pa končujem prevod teksta. Tokrat gre za tekst o umetnici Tjaši Čuš, njena dela me vedno navdušijo, zato rada prevzamem tovrstna naročila. Za prevajalca je pomembno, da čim bolj pozna temo prevoda, v tem primeru to ni težava. Prevod zaključim in začnem počitnice za moje oči – čakam na operacijo oči in se veselim, da končno ne bom več očalarka.
/ ČETRTEK, 30. JULIJ
Nekoliko nervozno čakam na operacijo, nič pametnega ne bo danes iz mene, zato s tem zaključujem dnevnik.
