Življenja vseh nasploh (pre)usmerja, postavlja na glavo, ustavlja in zdaj že dolgoročno preoblikuje. Naravnost tragično je, kako se je Slovenija nenadoma, v kratkem obdobju jesenskega udara epidemije, zavihtela prav na vrh po smrtnosti. Že okoli tisoč umrlih je vpisanih v covid statistiko. Število, ki se je zdelo nepredstavljivo in ga težko dojemamo. Predvsem pa statistika, ki še ni dokončna, temveč se še naprej silovito vzpenja, iz dneva v dan dodaja vsaj 40 ali več umrlih dnevno. Domovi za starejše, ki so skozi večletna preoblikovanja in izboljševanja kakovosti življenj ostarelih postajali ustanove, ki niso bile več v prvi vrsti dojete kot zadnje postaje obnemoglih, so zdaj žal za (pre)več ljudi zgolj to. Ljudje o(b)stanejo in umrejo v izolaciji, v rdeči coni odtujenega prostora, v katerem so se prej skušali udomačiti, ali v intenzivi, sobi bolnišnice, kjer so ob svojem odhodu takoj (pre)pustili posteljo novemu bolniku, ki čaka, da ga priklopijo na ventilator. Bojazni svojcev, da se bodo morali nenadno posloviti od mame, očeta, (pra)babice, (pra)dedka, so vsak dan večje, globlje. Poprejšnje bližine so oddaljene in odtujene. Zadajajo rane, ki se bodo ob manku dostojnega slovesa še razbolele.
Smrti so najbrutalnejša plat epidemije. Ta ne pojenja in je prav v tem tednu dobila formaliziran status v dodatnem enomesečnem podaljšku v še enem od neštetih vladnih odlokov, ki iz tedna v teden izrednih razmer in pričakovanj novih zapovedi in napotkov odrejajo naša življenja. Plati in dimenzij (ne)obvladovanja epidemije je ogromno in zaznamujejo na več načinov, tudi in zlasti mlade, prikovane na šolanje prek računalnikov. Le gospodarstvo se medtem ni občutneje ustavljalo. Proizvodnje so v obtoku, ob občasnih prilagoditvah, ki pa niso drastično posegle v ustaljeni tok izpolnjevanja naročil - dokler naročila in s tem delo v podjetjih vsaj imajo. Velikokrat smo slišali ministre ponavljati, da je koronakriza zdravstvena in ekonomska, ter izpostavljati, da ima naše zdravje (še) prednost pred ekonomijo. A ta, zdaj že utečena fraza drži zgolj do neke mere. Domala nikoli ni še nikogar toliko skrbelo za zdravje delavcev. Seveda tudi delavcem v proizvodnjah preti koronavirus (odvisno tudi od doslednosti upoštevanja preventivnih ukrepov v podjetjih), a so hkrati še naprej ali pa še bolj pod drugimi pritiski, ki ogrožajo njihovo zdravje na dolg rok. Nihče ne oporeka ne le pri nas uveljavljenemu principu, da se gospodarstvo ne sme ustavljati, ker bodo posledice krize sicer dolgoročno še hujše. A hkrati je napočil čas ugotovitve, da jim virusa vendarle tudi marsikje v podjetjih in proizvodnjah ni uspelo zajeziti in obvladovati ter da le niso bile šole in vrtci oziroma zgolj javne izobraževalne ustanove poglavitni ali brez zaprtja celo neobvladljivi viri okužb. K preveč okužbam tega tedna, tudi v podjetjih, pa niso kar preprosto prispevali že pregovorno neodgovorni ljudje, ki so, prosto po vladnem govorcu Jelku Kacinu, v prejšnjem novembrskem vikendu neposlušno martinovali bolj, kot bi "si želela" vlada. K temu - in ne samo k temu - je pri širjenju okužb v gospodarskem segmentu svoje dodala tudi nenadna prekinitev odrejanja karanten in bolnišk, katere pomen se skuša potisniti ob rob. Za tako stanje seveda niso krivi NIJZ in epidemiologi, ki ob preobremenjenosti niso zmogli več slediti stikom okuženih in izdajati odločb. A za nepravočasno (ne)ureditev karanten, ki je na neki točki (pro)padla in sopognala okužbe v prosti tek, odgovornosti prav gotovo ne more nositi NIJZ.
Prav nobeno preusmerjanje pozornosti ne zamegli več dejstva, da je za (ne)obvladovanje epidemije v prvi vrsti odgovorna vlada
Eksplozivnost epidemije pa vendarle napotuje tudi k razmisleku, koliko je ob vseprežetosti z virusom sploh še smiselno uperjati prst (ne)odgovornosti v ene ali druge dele družbe in se ujeti v krog prelaganja odgovornosti. Od vsake verodostojne vlade bi v tako zahtevnih razmerah pričakovali resno analizo strokovno pridobljenih podatkov in temeljito preučitev učinkovitosti ukrepov z natančnim tehtanjem, kateri ukrepi delujejo in pri katerih ni učinka in jih je vredno pretresti. Dovolj je bilo le žuganja ljudem, podcenjevanja, pokroviteljskega moraliziranja, iskanja in prelaganja krivde, napadov na medije, neusklajene in zmedene, predvsem pa nekonsistentne komunikacije. Seveda smo vsi in vsak zase odločilni in moramo delovati (so)odgovorno, vsak po svojih močeh. A prav nobeno preusmerjanje pozornosti ne zamegli več dejstva, da je za (ne)obvladovanje epidemije v prvi vrsti odgovorna vlada.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
